Piše: ddr. Štefan Šumah
Orwellova mojstrovina 1984, nekoč le obvezno branje v srednješolskem programu, danes vse bolj spominja na napovednik naše stvarnosti v bližnji prihodnosti. V svetu, kjer algoritmi nadomeščajo ideologijo, postaja distopija izpred osemdesetih let prejšnjega stoletja presenetljivo aktualna – skorajda priročnik za učinkovito upravljanje množic.
Državo v romanu vodi Veliki brat in njegova Stranka, ki oblast utemeljujeta na štirih ministrstvih – simbolnih stebrih totalitarnega reda. Prva tri ministrstva so ministrstvo za mir (Ministry of Peace / Minipax), katerega naloga je uradno ohranjanje miru, resnična pa vodenje nenehne vojne; ministrstvo za ljubezen (Ministry of Love / Miniluv) naj bi skrbelo za zakon in red ter za ljubezen do Velikega brata, v resnici pa izvaja mučenje, prisilo in totalni nadzor; ministrstvo za obilje (Ministry of Plenty / Miniplenty), katerega glavna dejavnost naj bi bil gospodarski razvoj in povečanje blaginje, dejansko pa ustvarja umetno pomanjkanje in ponarejanje ekonomskih podatkov. Orwellov svet je tako paradoksalen, da je skoraj znanstveno natančen: v njem logika ni več sredstvo spoznanja, ampak instrument nadzora.
Posebej fascinantno – ali morda groteskno – pa je delovanje Ministrstva za resnico. Njegova »uradna« funkcija je oblikovanje narativa, upravljanje informacij, zgodovine in spomina torej. V praksi to pomeni izkrivljanje resnice, nadzor in manipulacija z informacijami, zgodovino in mediji. Tako v svoji funkciji prireja zgodovinske zapise – briše ali spreminja stare članke, knjige in dokumente, da bi se ujemali z aktualno politično linijo Stranke. Upravlja propagando – ustvarja novice, filme, plakate in pesmi, ki slavijo Velikega brata in demonizirajo sovražnike, poleg vsega pa skrbi za splošno »resničnost«, saj v svetu 1984 resnica ni objektivna – velja tisto, kar reče Stranka. Sodobna epistemologija bi temu rekla »konstruktivizem moči«. Orwell pa je bil bolj neposreden: če Stranka določa, kaj se je zgodilo, določa tudi, kaj ljudje mislijo.
Štirideset let po simbolnem letu 1984 smo – kot kaže – lekcijo vzeli resno. Ne sicer kot opozorilo, temveč kot navodilo za uporabo. Zahodna demokracija je razvila dovršeno obliko »mehke cenzure«, kjer nadzor ne poteka več skozi prisilo, ampak skozi algoritmično korektnost in »dejstveno preverjanje«. Veliki brat ni več bradat birokrat, temveč platforma z modrim logotipom. Velika Britanija je pod budnim očesom »novega realizma« že dobro zakorakala v postfašistično obdobje, kjer lahko Veliki brat spremlja vaše tvite, ker varuje demokracijo. Evropska komisija pa očitno razmišlja o uvedbi sistema »Veliki brat te gleda« kot digitalnega jamstva evropskih vrednot. Orwell bi bil navdušen – končno so ga vzeli resno.
Slovenija, kot se spodobi za državo »inovacij«, za državo, kjer superračunalnik napoveduje vremenske katastrofe in nam zaradi tega zavidajo celo vesoljci, na tem področju seveda ne zaostaja. Prvo izmed štirih ministrstev, Ministrstvo za resnico, že obstaja – na Kolodvorski 2 v Ljubljani. Njegovo geslo »Najbolj objektivne in verodostojne informacije iz Slovenije in sveta« bi Orwell verjetno označil kot šolski primer dvojnega mišljenja. Funkcija je jasna: interpretacija resničnosti v skladu s trenutno politično linijo. Tako teroristi Hamasa postanejo borci gibanja za svobodo, Orbán je enkrat »prijatelj«, drugič »sovražnik«, pač po potrebi, PV je še vedno vrhunski menedžer, predsednica parlamenta »femme fatale«, Nika fajtarka za pravice … ob tem pa deluje vse bolj kot le orodje za »damage control«, orodje za omejevanje škode, ki jo povzročajo vladajoči.
Ministrstvo ima, razumljivo, tudi razvejeno mrežo podružnic – nevladnih organizacij, »dejstvenih preverjevalcev« in različnih »varuhov resnice«, ki z neomajno vnemo določajo, kaj je primerno misliti, povedati ali celo začutiti. Primerov ni treba iskati daleč.
In če se bo trend nadaljeval, bodo morda sledila še preostala tri ministrstva. Ministrstvo za mir, ki bo razglašalo »humanitarne intervencije«, ministrstvo za ljubezen, ki bo z empatijo upravljalo s sovražnim govorom, in ministrstvo za obilje, ki bo pojasnilo, zakaj je inflacija znak gospodarske vitalnosti.
Do takrat pa lahko le upamo, da bo naslednji obrat volilnega kolesa prinesel reset – ne digitalnega, ampak družbenega. Ker če je Orwell kaj vedel, je to, da se totalitarizem nikoli ne začne z udarom – temveč z uradnim pojasnilom, da je resnica preveč nevarna, da bi jo smeli iskati sami.
