Piše: C. R.
Po zadnjih ocenah britanskega tednika The Economist bi Rusija pri trenutni hitrosti napredovanja za popolno okupacijo Ukrajine potrebovala kar 103 leta. Kljub večmesečni ofenzivi, sproženi maja letos, ruske sile niso dosegle večjih strateških ciljev, medtem ko so njihove izgube med najvišjimi po drugi svetovni vojni.
Od začetka t. i. pomladne ofenzive 2025 je ruska vojska po podatkih analitikov zavzela le približno 0,4 odstotka ukrajinskega ozemlja. Če se trenutni tempo napredovanja ne spremeni, bi za popolno okupacijo štirih že razglašenih regij – Luhanske, Doneške, Hersonske in Zaporoške – potrebovala še približno pet let, za preostanek Ukrajine pa več kot stoletje. Frontna črta se je sicer v veliki meri utrdila že po neuspelem ukrajinskem protinapadu oktobra 2022 in od takrat ostaja skoraj nespremenjena.
Zahodne obveščevalne službe in neodvisni raziskovalci ocenjujejo, da je Rusija od začetka invazije februarja 2022 do januarja 2025 izgubila med 640.000 in 877.000 vojakov, od tega jih je bilo med 137.000 in 228.000 ubitih. Do oktobra letos so se te številke povečale za skoraj 60 odstotkov, kar pomeni skupno 984.000 do 1,43 milijona žrtev, med njimi od 190.000 do 480.000 mrtvih. Analize kažejo, da ruske sile v povprečju izgubijo pet vojakov za vsakega padlega Ukrajinca, kar kaže na izjemno visok človeški in materialni davek v primerjavi z minimalnimi pridobitvami na bojišču.
V zadnjih tednih so ukrajinske enote nekoliko napredovale v smeri Siverska, medtem ko ruska stran poroča o manjših premikih v okolici kraja Velykyi Burluk. Po navedbah The Economist so ti uspehi predvsem lokalnega pomena in ne vplivajo bistveno na strateško sliko vojne.
Zahodni analitiki poudarjajo, da Ukrajina kljub omejenim sredstvom ohranja taktično prednost, predvsem zaradi učinkovite uporabe brezpilotnih letalnikov, preciznega artilerijskega ognja in razvejanega obrambnega sistema. Ruska stran pa se vse bolj zanaša na številčnost in izčrpavajoče napade, ki so ji doslej prinesli le majhne teritorialne dobitke.
Kremelj medtem nadaljuje z intenzivno propagandno kampanjo, s katero želi domačo javnost prepričati, da je ruska zmaga neizogibna. Uradna retorika sloni na trditvah o »neprekinjenem napredovanju« in »zanesljivem uresničevanju ciljev posebne vojaške operacije«, čeprav dejanski podatki kažejo drugače.
Po navedbah zahodnih analitikov gre za del širše informacijske vojne, s katero želi Moskva vplivati na javno mnenje v ZDA in Evropi ter prikazati Ukrajino kot oviro za mir – čeprav prav ruski predsednik Vladimir Putin vztraja pri zahtevah po ozemeljskih koncesijah, ki presegajo dejansko okupirana območja.
Po srečanju med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in ukrajinskim voditeljem Volodimirjem Zelenskim 17. oktobra je Washington po poročanju več zahodnih medijev podprl možnost premirja na obstoječih frontnih črtah, a ne ruskih zahtev po dodatnem ozemlju.
Kremelj se je na to odzval s sporočilom, da »Rusija ne pristaja na delna premirja« in da bo nadaljevala »do odprave vzrokov konflikta« – kar analitiki razumejo kot signal, da Putin kljub vojaški stagnaciji ne namerava popustiti.
Ob trenutni hitrosti napredovanja bi Rusija za popolno zasedbo Ukrajine resnično potrebovala več kot stoletje. Medtem ko ruske sile plačujejo visoko ceno za vsak meter zemlje, ukrajinska obramba ohranja vztrajnost, podprta z zahodnimi dobavami orožja in politično podporo. Vojna, ki je po treh letih postala ena najbolj krvavih v sodobni zgodovini Evrope, vse bolj kaže, da Putinova strategija izčrpavanja prinaša več izgube kot zmage — tako na bojišču kot v političnem smislu.
