Piše: Vančo K Tegov
Prav je, da je tako. Lanske izkušnje iz letnega misijona ob 400. obletnici ustanovitve reda Lazaristov pri Prosvetno-duhovnem centru Sveti Jožef v Celju, ko so se kot gostje pojavljali pomembni ljudje iz zdravstva, gospodarstva in izobraževanja, so bile zelo koristne, potrebne in zanimive ter so na nek način tudi »krive« za letošnji sklop tovrstnih srečanj pod naslovom »Misijon po misijonu«.
Letos bodo v ospredju politiki, športniki in kulturniki. Jelka Godec je prva med njimi, ki nam je razgrnila svojo zgodbo, svojo pot, predvsem po človeški plati, od blizu, kot sama reče; tudi mi smo predvsem ljudje, ki živimo, jemo, spimo, gremo v trgovino in nismo le, kot si večina ustvarja vtis o politikih, nedostopni ljudje, s katerimi ni mogoče komunicirati. Čeprav se nekateri »vztrajno« trudijo, da je to drugače. Jelka to ovrže in je v resnici blizu ljudem.
Da je to, kar je, je stvar njenega zorenja in oblikovanja miselnega sklopa, zaslužna sta tudi družina in njeno okolje. Osamosvojitev je bila po njeni meri, le da ni direktno sodelovala. Je pa ob določenih dnevih v tednu, prav v času osamosvajanja, velikokrat videla Janšev dolgi »osamosvojitveni« plašč ter Rupla v spremstvu, kar je takrat v njihovih študentskih radovednih časih pomenilo, da se nekaj zelo pomembnega in odločilnega dogaja.
Kaj je treba storiti, premeniti, premakniti?
Pri naših ljudeh je vztrajnost – ne glede na vso prislovično pridnost, marljivost – opazna, če že ne štrleča. Občutek je, da velikokrat zmanjka sape pred samim koncem, ko se opravljajo in dokončujejo stvari, ki so pomembne za mnogo, mnogo let naprej. Tukaj je bistveno omeniti neopravljeno, ne moremo reči nedokončano, tudi zato, ker se v resnici niti ni začelo. Glavna bojazen je bila v tem, da si ne bi skvarili enotnosti, ki smo jo pogrešali in, kot se je izkazalo kasneje, je bila enkratna in žal tudi ne ponovljena. Danes je tako hudo, da se išče v »mnogih jajcih še premnogo dlak«, ki bi lahko dodatno potencirale razlike. Ni zedinjenja o napredku, o prihodnosti. Le na razlikah se porabi in zlorabi preveč energije in tudi denarja.
Narod in država ne moreta živeti na dveh bregovih reke, kjer ni stičnih točk, le struga se širi. Tisto, kar je danes napoti napredku in razvoju, ni steklo po Savi navzdol in odplaknilo balasta iz prejšnjih časov in prejšnje države. Pri prenekaterih celo obstaja razmišljanje, kot da si jim nekaj vzel, torej nekaj, kar jim je zagotavljalo nekakšen navidezni mir brez občutka in potrebe, da bi kaj spreminjali. Žal pa se število takšnih danes ne zmanjšuje ali stagnira, ampak se utrjuje z namenom ohranjanja privilegijev. In moramo še dodati: po drugi svetovni vojni so državo prevzeli revolucionarji, ki so prihajali iz hoste, zdaj pa posebno za sedanjo vladajočo posadko velja, prav tako za dobro polovica parlamenta, da so prišli z ulice ter da jih ulic vodi in usmerja, skorajda v dobesednem smislu. Ali kot je bilo slišati, so v »sozvočju« s prej omenjeno ulico tudi kultura, vedenje in upoštevanje pravil obnašanja in dialoga ter sodelovanja šli navzdol. Prej se je reklo, da je kultura na dnu, zdaj pa rečemo z veliko mero gotovosti, da tega dna ni več. Ob tem, da se še zavzemajo za stvari daleč stran od mesta in kraja, kjer živimo, kjer se ne poskrbi za domačega, slovenskega, tukajšnjega človeka, potem ni dvakrat za reči, da je naš nacionalni in s tem mentalni voz zdrvel navzdol in da je že centimeter pred prepadom, od koder nikoli in nikdar ne prideš v enem kosu. Ali je to neka zapoved ali želja od drugod, da nas sesujejo, uničijo ali razčlenijo do te mere, da postanemo neprepoznavni v ničemer, nam vsaj zaenkrat ni uspelo ugotoviti.
Tudi lastni korektiv je potreben!
Moramo okrcati tudi del prebivalstva in politike desnega svetovnega nazora, ker želimo biti preveč razumevajoči, mehki, da ne rečem pomehkuženi, da v odločilnih situacijah, kot jih imamo zdaj, ne dosežemo kritične mase, s katero bi lahko dosegli preboj in ureditev določenega segmenta vprašanj in potreb, ki še vedno »kričijo« po urejevanju in ureditvi. Red, ki ga želimo imeti za vse, mora biti odločneje zagovarjan pri samih snovalcih.
Osnovna stvar ki jo moramo narediti, je, da obrnemo ta trend, tako na nacionalni kot evropski ravni je pomembno ohranjanje temeljev Evrope in evropskosti, krščanstva in že doseženega civilizacijskega dosežka. To je izziv za vse nas.
Ljudem je treba približati politiko, da je lahko tudi njim dojemljiva. S pomočjo oseb, značajev in lastnim primerom je to možno. Za gospo Jelko Godec kot poslanko in osebo, ki izhaja iz naroda, je to možno.
