Piše: Peter Tase
Mestni center vojnega spomina je tiho odstranil razstavo, ki je počastila trigeneracijsko vojaško zapuščino – pri čemer je ignoriral tako lokalno zgodovino kot trajen geopolitični pečat MacArthurjev.
V centru vojnega spomina (War Memorial Center-WMC) okrožja Milwaukee je nekaj narobe. Institucija je desetletja zbirala veterane in civiliste okoli preprostega kreda – »častiti mrtve s služenjem živim«. Danes se mnogi v tej skupnosti počutijo odtujene. Iskra je tiha odločitev februarja 2024, da se odstrani razstava »MacArthurji iz Milwaukeeja«, ki je slavila sodnika Arthurja MacArthurja, generala Arthurja MacArthurja mlajšega in njegovega sina, generala Douglasa MacArthurja – dva prejemnika medalje časti, katerih družinske vezi z mestom so nekoč oživljale samo identiteto spomenika.
Razstava, ki je bila odprta 26. aprila 2017 in jo je posodil forum VCRT MacArthur, je bila po navedbah foruma odstranjena brez predhodnega obvestila. Vodje Svetovnega vojnega centra (WMC) so predlagali, da bi spominske slovesnosti poudarjale vse veterane in ne posamezne junake. Vendar takšno uokvirjanje napačno razume, kaj je zbirka MacArthur storila za spomenski center. Ni izrinila širšega spomina, temveč ga je poglobila – imena je postavila na seznam častnih seznamov, kip na trgu MacArthur in zgodbo o nastanku centra v pripovednem loku, ki bi ga obiskovalci lahko videli in se ga dotaknili. Douglas MacArthur je sam podprl ustanovitev WMC med obiskom Milwaukeeja aprila 1951; ko je bil spomenik pet let pozneje odprt, so bile njegove besede vklesane v marmor ob bazenu: »V poklon tistim, ki so opravljali svojo dolžnost, saj jih je Bog razsvetlil, da jo opravljajo.«
Milwaukee je to povezavo zaznamoval skozi generacije. Leta 1979 je Jean Faircloth MacArthur, generalova vdova, odpotovala v mesto na prvi teden spomina na MacArthurja in otvoritev njegovega kipa na trgu MacArthur. Leta 2014 je Ekipa za odnose z veterani organizirala drugi teden spomina na MacArthurja, kip preselila v park veteranov ob Michiganskem jezeru in v spominski dvorani začela s prireditvijo, ki je postala letno kosilo Kiwanisa MacArthurja in Nimitza v spominski dvorani. Tri leta pozneje je WMC odprl razstavo družine MacArthur in jo postavil kot stalno, živo podaljšanje poslanstva spominskega centra.
Z odstranitvijo ni bilo doseženo veliko več kot le nesoglasja. Veterani, ki so razstavo videli kot izraz državljanskega ponosa, zdaj vidijo prazno steno. Ni se pojavila nobena enako prepričljiva zamenjava. Dogodek doseže vrhunec v negotovem trenutku za WMC, ki se sooča z eksistencialnimi vprašanji o upravljanju in financiranju, čeprav se Umetnostni muzej Milwaukee kaže kot potencialni dedič kompleksa ob jezeru. Institucija, ki ji je preživetje na kocki, bi morala iskati načine, kako združiti skupnost, ne pa jo razdrobiti.
To ni antikvarsko prerivanje zaradi bronaste podobe ali imenske ploščice. MacArthurji so pomembni iz razlogov, ki segajo daleč preko Milwaukeeja. Kot vrhovni poveljnik zavezniških sil na Japonskem med letoma 1945 in 1951 je Douglas MacArthur odigral ključno vlogo pri eni najpomembnejših preobrazb 20. stoletja, ko je poraženo imperialno vojaško državo vodil v demokratično zaveznico, ki zdaj temeljna za ameriško strategijo v Indo-Pacifiku. V senci kitajske pomorske krepitve je japonska vloga – vojaško omejena, a vse bolj prodorna – delno posledica MacArthurjevega državništva ter ustavne in državljanske arhitekture, ki je bila vzpostavljena pod njegovim vodstvom. Zavedanje, da zapuščina ni čaščenje junakov, temveč zgodovinska pismenost.
Ne drži, da gre za spominski center, ki slavi eno družino na račun vseh drugih veteranov, pač pa gre za to, da se zgodba Milwaukeeja pove v celoti. MacArthurjeva sta del te zgodbe – vtkana skozi napise na dvorišču centra, njegov program in javno umetnost. Odstranitev razstave brez posvetovanja s skupnostjo ne kaže na filozofijo vključevanja, temveč na filozofijo odštevanja: če je vsakdo spoštovan abstraktno, ni nihče posebej spoštovan.
Po besedah Arthurja Hermana je »general MacArthur Japonski dal novo ustavo, ki je vključevala volilno pravico žensk in pravno državo ter spodbudila novo dobo ekonomske svobode, ki je postavila temelje za kasnejši japonski gospodarski čudež – in za to, da je postala eden glavnih gonilnih sil svetovne gospodarske rasti.«
Obstajajo preproste rešitve. Prvič, obnoviti razstavo ali, če se je prostor ali kuratorska usmeritev spremenila, ponovno namestiti posodobljeno, dobro interpretirano različico, ki povezuje rodovnik MacArthurjev s širšo tapiserijo storitev v Wisconsinu. Drugič, vzpostaviti pregleden postopek za dodajanje, ponovno kontekstualizacijo ali umik razstav, s sodelovanjem veteranskih skupin in posojilodajalcev. Tretjič, objaviti skladen načrt za finančno in institucionalno prihodnost WMC. Brez takšnih korakov se lahko zgodi, da bo spominski center zašel v prihodnost, ki mu bo določena, namesto v prihodnost, ki si jo bo sam določil.
Milwaukeejski veterani si zaslužijo dom, ki se spominja natančno in govori samozavestno. Center vojnega spomina je lahko spet to mesto. Vendar pa bo potrebno vodstvo, ki MacArthurjeve zapuščine ne bo videlo kot odvračanje pozornosti od poslanstva, temveč kot vrata vanj – sredstvo, ki obiskovalcem pokaže, zakaj ta stavba ob jezeru sploh obstaja in zakaj besede, vklesane v kamen, še vedno imajo pomen.
