Piše: Franc Bešter
V zadnjem članku sem pisal o zunanjem videzu vere, zaradi katerega ljudje zavračajo njeno notranje bistvo, in skušal nekoliko nakazati, kaj naj bi bilo to notranje bistvo. To bistvo vere se nanaša na Duha, ki je notranja Moč Cerkve. Pravzaprav vera obstaja zaradi Boga, a tudi Bog je Duh.
Satan je v naših (poslednjih) časih zapeljal ljudi tako, da se oni, ko se ukvarjajo z vero in Cerkvijo, ukvarjajo predvsem z vsem tistim, kar se nanaša na zunanji videz vere (nekaj teh stvari sem omenil v predhodnem prispevku), s tem pa spregledajo, zanemarjajo ali celo povsem zavestno zavračajo vse tisto, kar pripada notranjemu bistvu (krščanstva). In tu se moramo vprašati, če ima človek, ki pri veri ohranja samo zunanje forme in zaradi tega izgubi tisto, kar spada k njenemu notranjemu bistvu, sploh še vero. Ne, tu gre za zunanji videz, za katerim se skriva ateizem (brezboštvo, poganstvo), a to je tudi satanov cilj. Njegova zmaga je namreč, ko spelje dušo v propad, njegov namen je peljati duše v smrt, njegov cilj je pogubiti dušo, a namen prakticiranja vere je ravno to: te stvari preprečiti. Življenje po veri omogoča rast v Duhu, izgrajevanje duše, in duši daje Življenje, ateizem pa vse to preprečuje.
Resnici na ljubo je treba omeniti, da za tem odnosom do vere gotovo ni vedno satan, ampak tudi človeška narava: v tem je tudi beg pred stvarnostjo (mnogokrat podzavesten, nagonski) – beg pred soočanjem s samim seboj, s svojo dušo in globinami lastnega bitja, lažje je namreč delati z materialom kot na samem sebi. »Ni hujšega bega kot je beg pred samim seboj, in ničesar se človek ne boji bolj kot misliti«, je zapisal nek filozof. Zato prav glede tega nameravam napisati nekaj besed, in spet bom izhajal iz resnic knjig RŽVB.
Kot že rečeno, se notranje bistvo vere nanaša na svet Duha, ki je metafizična stvarnost (vse stvari »zunanjega videza pa so del fizičnega sveta!), je torej nevidna in neoprijemljiva, a današnji odnos do življenja je takšen: »Ljudje se danes oklepajo tega minljivega sveta«, pove Jezus. In naroča: »Ne držite se stvari, ki se vidijo, a minejo v enem dnevu, držite se tistega, ki bo vaše korake vodil v nebesa«. In še: »Iščite nevidne stvari, ki so večne«. Pri notranjem bistvu vere gre torej za nevidne in neoprijemljive stvari, a (samo!) te stvari so večne.
Bistvo vere je čiščenje duha (srca), s tem bližanje duše k Bogu. In Bog sam hoče voditi dušo v nebeško Kraljestvo, in ravno po svojem Duhu. Ker človeka vodi po Besedi, ki je Pot, in Beseda deluje v Duhu, zato vedno prihaja po Duhu. To je pot hoje za Kristusom, in ravno to je bistvo krščanstva: hoja za Kristusom. Zato pa Beseda razodeva človeku svoje načrte: »Kažem ti svoje načrte. Učim te hoditi po Mojih stopinjah«. Gre torej res za hojo za Besedo!
Ali danes Cerkev to zavrača? Na prvi pogled ne, v neki mašni prošnji sem npr. že velikokrat slišal naslednje: »Naj nikoli ne izgubimo izpred oči tvojih načrtov, da bomo vedno delali to, kar je tebi všeč«. Za kaj vendar gre lahko pri teh božjih načrtih, če ne za načrte za (prihodnje) dogodke človekovega življenja? In kako lahko le-ta te dogodke vidi, če ne v videnjih? Torej v nečem, kar prihaja od Duha, a duhovniki odsvetujejo, da bi se človek ukvarjal s temi znamenji (sanjami in videnji), da bi se v življenju orientiral po njih, zato se vse to ujema z Jezusovimi besedami iz knjige RŽVB: »Pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha. V srcih duhovnikov vlada racionalizem«.
Racionalizem: o tej kugi moderne dobe sem že precej pisal, Jezus pove, da se je ta kuga vtihotapila tudi v Cerkev, in odtod to zavračanje. Zakaj racionalizem to (kar je od Duha) zavrača? Odgovor daje naslednji stavek: »Človeške teorije so mojo Cerkev spremenile v puščavo«. To se v Cerkvi zavrača s tem, da se stvari razlaga z raznimi (predvsem psihološkimi) teorijami. A posledica je puščava v Cerkvi, vendar pa za Boga Cerkev ni tisto, kar ustvarja njen zunanji videz, zanj so odločilne duše (vernih), stanje v dušah, in »puščava« se nanaša na to: »Puščava je v vaši notranjosti«. Da, zanj je res pomembna notranjost: »Kristjan je to v svoji notranjosti«.
Zavračanje tega, kar prihaja od Duha, ustvarja torej to puščavo (v dušah), sem pa spadajo tudi videnja: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča z vašim duhom«. Še več, Jezus pove, da so videnja zelo pomembna za vero, to je razvidno iz naslednjega stavka: »Danes se celo verni posmehujejo tistim, ki sem jih Jaz blagoslovil in jim dajem videnja. Lahko rečem samo: doba brez vsake vere!« Videnja so torej celo božji blagoslovi, in človek pokaže vero ravno s tem: da vanje verjame, jih skuša (vsaj delno) razumeti in se seveda v življenju ravnati po njih. Vera torej ni v ukvarjanju z zunanjim videzom vere, ampak v sprejemanju tega, kar prihaja od Duha. Duh je notranja Moč Cerkve. In na kakšen način okrepi človeka ta notranja Moč? Tako, da mu ta znamenja (sanje in videnja) podarijo popolno spoznanje Volje Boga, ki naj bi bila »bistvo človekovega vsakodnevnega življenja«.
In Jezus napoveduje spremembo odnosa do videnj (v Cerkvi): »Prihaja čas, ko bo vsako videnje proglašeno za resnično. V moji Cerkvi ne bo praznih videnj in lažnih prerokb«. Te besede med drugim povedo, da so videnja preroška (so predznaki prihodnosti). Jezus pove tudi: »Moja priča je Duh preroštva«.
Duh – torej tisto, kar je notranja Moč Cerkve, pričuje o obstoju Boga, če je ta priča »Duh preroštva«, pomeni, da pričuje s tem: da prerokuje oz. človeku govori o prihodnosti – le Bog pozna prihodnost! Res Jezus pove tudi: »Napovedujem stvari, preden se zgodijo, da boste verjeli, ko se zgodijo, da Jaz sem, ki sem«.
Tisto, kar človeka res (globinsko) prepriča, je IZKUSTVO (o jeziku Duha, o vedenju glede prihodnosti, s tem o obstoju Boga), tega izkustva pa ni, ne more biti, če se zavrača, kar prihaja od Duha. V Cerkvi se to dogaja in tudi nasploh je naša doba do tega ravnodušna, Jezus pove, da je glavni vzrok v racionalizmu – kugi naše dobe, zato je ena glavnih nalog za prihajajočo novo dobo premagovanje te kuge – v sprejemanju tega, kar prihaja od Duha, kamor spada tudi jezik (nočnih) videnj. Danes govorjenje Cerkve o metafizičnih stvareh ne prepriča več, to je »stari kvas, ki je izgubil svojo moč«, pa tudi silnice moderne dobe človeka na vsakem koraku prepričujejo, da tega ni, naj se zato ukvarja s tem, kar je tukaj in naj »uživa«, tako se danes ljudje oklepajo tega vidnega in oprijemljivega. A tudi minljivega. Zato vidim pomembno vlogo (nočnih) videnj v novi dobi ne samo glede odločanja, usmerjanja v življenju, ampak tudi v IZKUSTVU o metafizičnih stvarnostih, ki človeka vsak dan znova lahko prepričajo o obstoju: Duha, Boga, duše.
Satan je torej zapeljal ljudi s tem: da se ukvarjajo z zunanjim videzom, da bi s tem zanemarili in zavračali notranjo Moč Cerkve – Duha. Da, bistveno za vero (krščanstvo in sploh za vsako religijo) se dogaja na področju duše, torej notranjosti: Bog človeku govori v srcu, Duh stopa v stik z duhom človeka. V novem veku (od začetka moderne v 16. stoletju) pa se zahodni človek vedno bolj obrača k zunanjemu, k čemur sta največ pripomogli moderni znanost in tehnika, ki povzročata bolezen racionalizma in materializma. In tak odnos do življenja se je nujno moral odraziti tudi na področju vere: verniki so ravno tako del te civilizacije! Eden od vzrokov pa je tudi v Cerkvi kot instituciji, v njeni hierarhični ureditvi, ko marsikaj postane zaradi struktur samih, ne zaradi vere in ljudi, in tudi pri vsem tistem, kar ustvarja zunanji videz vere, je marsikaj zaradi ljudi, ne zaradi Boga. Nasploh je v Cerkvi nekako tako, da se s samim naukom ukvarja cerkveno učiteljstvo, medtem ko naj se »navadni« verniki ukvarjajo z vsem tistim, kar omogoča delovanje Cerkve na ravni župnije, in smo spet pri »zunanjem videzu«. Posledica pa je med drugim tudi,, da versko znanje ostaja na ravni iz otroških let. Sicer se pa v Cerkvi kot stari, 2000-letni instituciji vleče neko breme preteklosti, zgodovine: skozi ves srednji vek so duhovniki s prižnice oznanjali nepismenemu ljudstvu, a tudi ni šlo drugače, saj tiska še niso poznali, verniki so samo pasivno sprejemali »servirano«, in ta tradicija se na nek način, kljub raznim koncilom, vleče tudi v naše čase. A novi časi, ki naj bi sledili naši temni pozni moderni, bodo zahtevali temeljit, globinski obrat od pozunanjenja k ponotranjenju in obenem tudi poglobljeno znanje – v namen odločanja sredi usodno spremenjenega sveta.
