Piše: Petra Janša
O zadevi in knjigi Kočevski proces, o stanju v pravosodju na Slovenskem, nadzoru dela sodnikov in tožilcev ter morebitnem odškodninskem sistemu glede njihove odgovornosti pa tudi o primeru tožilke Mateje Gončin, o tem, ali bomo imeli v bližnji prihodnosti še bolj izrazito levo usmerjeno ustavno sodišče, kakšne bodo posledice premierjevega pozivanja k očiščenju »janšistov« in nesankcioniranju pozivanja k smrti »janšistov ter o tem, kaj je tranzicijska pravičnost in kdaj, če sploh, bomo nehali »broditi v meandrih nedokončane tranzicije«, smo se pogovarjali z vrhovno sodnico Barbaro Zobec.
Gospa Zobec, najprej nekaj prostora nameniva knjigi Kočevski proces: življenje in smrt Borisa Kovača, ki jo je pred dvema letoma izdala Založba Družina. V knjigi ste prispevali spremno besedo, v njej pa je Milan Zdravko Kovač šel po sledi zločina nad bratom Borisom. Takrat, na predstavitvi knjige ste dejali, da je bil kočevski proces nekaj strašnega. Prosimo vas, da za naše bralce na kratko povzamete tragično zgodbo montiranega procesa.
Usoda Borisa Kovača me je pretresla. Komaj polnoletnega mladeniča je zaradi narodne zavednosti in nasprotovanja okupaciji italijanski okupator zaprl v taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije se je priključil slovenskim domobrancem z iskrenimi nameni braniti svoj narod in domovino. A še preden je do tega sploh prišlo, so partizani zajeli domobrance in jih veliko večino hladnokrvno ubili, preostalim pa uprizorili »kazenske procese«. Takšen proces je tekel tudi zoper Borisa Kovača in še enajst fantov, med njimi so bili tudi mladoletniki. Glavni očitek je bil, da so »pripadali izdajalskim vojaškim formacijam«. Vsi so bili že vnaprej obsojeni na smrt. Vrhovno sodišče je s sodbo dne 10. 3. 2022 zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilstva ugodilo in zoper vse obsojence izdalo oprostilno sodbo, ker očitek »obtožnega akta« ni vseboval elementov kaznivega dejanja. Človeka je namreč mogoče obsoditi le zaradi njegovega ravnanja in ne zaradi statusa.
Tako vrhovno kot ustavno sodišče pa sta v letih 2018–2023 zavrnila zahtevo za revizijo sodbe takratnega revolucionarnega Izrednega vojaškega sodišča Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, zato je hči Viktorja Habiča, enega od obsojenih v kočevskem procesu, vložila pritožbo na ESČP. Popravite me, če se motim.
Res je. Zadevo dobro poznam, ker sem sodelovala pri sojenju na vrhovnem sodišču in glasovala proti večinski odločitvi. Moja temeljna teza je bila, da v tem primeru postopek ni bil voden le v nasprotju s temeljnimi civilizacijskimi normami, temveč da telo, ki je izreklo sodbe, sploh ni bilo sodišče. Revolucionarna entiteta namreč takrat, septembra 1943, še ni imela atributov državnosti. Mednarodno priznan subjekt je bila Kraljevina Jugoslavija. Svojo tezo sem izčrpno pojasnila v zahtevi za presojo ustavnosti ureditve, ki takrat vrhovnim sodnikom še ni dopuščala objave ločenih mnenj. Kot članica senata sem odklonila podpis posvetovalnega zapisnika, ker sem bila prepričana – in sem to še danes, da je bila tajnost glasovanja protiustavna. Naj še dodam, da je bila glavna obremenilna priča zoper Habiča kmalu po koncu vojne obsojena za isti očitek, zaradi katerega je bil Habič obsojen na smrt.
ESČP do danes še ni izreklo končne sodbe v omenjeni zadevi – ta bi verjetno predstavljala pomemben precedens za rehabilitacijo žrtev komunističnih represij v Sloveniji.
Zagotovo. Ali se bo to zgodilo, težko napovem. Veliko je odvisno od nacionalnega sodnika in od sestave senata. Žal je taka današnja stvarnost v Strasbourgu. Samo upam, da bo naklonjena žrtvam kočevskih procesov in njihovim potomcem. S tem bi bil storjen pomemben korak k narodni spravi. Prvi korak k spravi je namreč priznanje zločina in poprava storjenih krivic. Sprava namreč ne more temeljiti na lažeh in zanikanju.
Zakaj upate, da ESČP ne bo primerjalo kočevskega procesa z nürnberškimi procesi?
Razlogov za to je več. Med njimi je najpomembnejši ta, da v zadevi kočevski procesi ni šlo za sojenje, temveč za ustvarjanje privida sojenja pripadnikom vojaških formacij, ki niso bile pod okriljem in nadzorom OF. Šlo je za dejanje revolucionarnega nasilja.
Ob branju odločitve ustavnega sodišča v zadevi kočevski proces je v svojem odklonilnem ločenem mnenju ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič med drugim opozoril na pristranost sodnika, in sicer je dr. Teodor Tominšek, ki je kot sodnik Viktorja Habiča obsodil na smrt, pred tem hkrati opravljal vsaj del procesnih dejanj kot tožilec oziroma preiskovalec. Se pravi, da je bil tožilec sodnik.
Res je. In še več, celo nekateri »zagovorniki« so bili pred tem v vlogi preiskovalcev. Tudi zato kočevski procesi niso primerljivi z nürnberškimi. V slednjih so bili spoštovani vsi temeljni civilizacijski postulati poštenega postopka, med drugim načelo kontradiktornosti, po katerem morata biti vlogi sodnika in tožilca ločeni. Kočevski procesi so bili samo privid sojenja, kategorija t. i. kenguru procesov.
Veste, da imam tudi danes velikokrat občutek, da so tožilci sodniki, ali če se izrazim precizneje, da sodniki le sledijo ugotovitvam tožilstva. Glejte, če je sistem odgovornosti in nadzora sodnikov prepuščen sodnemu svetu, kdo nadzoruje tožilce?
Tožilce nadzoruje državnotožilski svet. Kar zadeva vaš občutek, pa se z njim ne strinjam. Morda kdaj nastane tak vtis, vendar v številnih izpostavljenih zadevah, v katerih je bil obdolženec ljubljanski župan ali kdo od njegovih sinov, sodišče nikakor ni sledilo tožilcem oz. tožilkam. Tudi ne, vsaj ne vrhovno sodišče, v razvpiti zadevi Balkanski bojevnik. Tudi zadeva Novič se je na prvi stopnji končala z oprostilno sodbo. Res pa je, da je do takrat omenjeni preživljal nepopisno kalvarijo, ki mu je na koncu kljub oprostilni sodbi uničila življenje.
Ko sva ravno pri delovanju tožilstva – verjamete specializirani državni tožilki Mateji Gončin glede njenih razkritij, predvsem o nepravilnostih v policiji ter Centru za varovanje in zaščito …
Ogledala sem si njen intervju z Bojanom Požarjem. Lahko rečem, da je delovala resno in prepričljivo. Kaj več, posebej ker sem z zadevo seznanjena le na podlagi njenega intervjuja, pa težko rečem.
Gončinova je prepričana, da se ji ne more zgoditi usoda njenega pravosodnega kolega, nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je tudi šel proti sistemu. Kaj menite?
Če ima tožilka Mateja Gončin v rokah stvarne dokaze ali ljudi, ki so njene trditve pripravljeni potrditi, potem verjamem, da ji bo uspelo. Svoje izkušnje lahko strnem v modrost, da nikoli javno ne nastopaj, če nimaš v rokah listinskih dokazov – ali katerihkoli drugih trdnih, neovrgljivih dokazov za trditve, s katerimi obremenjuješ druge. Če so ti drugi vplivni in povezani posamezniki, toliko bolj. Težava kolega Radonjića je namreč prav v tem. Premalo je, da mu ljudje verjamejo. Če greš zoper strukture, ki obvladujejo sistem, potem nikoli brez neovrgljivih dokazov.
Bi bilo po vašem mnenju treba z zakonom urediti odgovornost in odškodninski sistem za »rabote« tožilstva in sodnikov oz. sodišč?
To vprašanje je že urejeno. Urejeno je na način materialne imunitete. Sodniki za svoje napake niso neposredno odškodninsko odgovorni. Tudi ne regresno. Tak sistem bi bilo mogoče spremeniti. Mislim, da sprememba, po kateri bi imela država v primerih nespoštovanja temeljnih ustavnih jamstev ali grobih kršitev prava, regresni zahtevek zoper sodnika, ne bi bila nezdružljiva s sodniško neodvisnostjo in s prvim odstavkom 134. člena Ustave RS (imuniteta sodnika). Tako obliko civilne odgovornosti poznajo tudi v primerljivih sistemih, npr. v Italiji, v Nemčiji je to celo ustavna kategorija. A dvomim, da bi v Sloveniji to v praksi delovalo. Odločitev o uveljavitvi regresnega zahtevka bi bila namreč odvisna od politične volje izvršilne oblasti.
Če pa se sodniku dokaže zloraba položaja, naklepna zloraba njegove funkcije torej, potem je za tako dejanje kazensko in odškodninsko odgovoren.
Zdaj so aktualna tudi imenovanja novih ustavnih sodnikov. Bomo imeli v bližnji prihodnosti še bolj izrazito levo usmerjeno ustavno sodišče?
Vaše vprašanje razumem kot retorično. Ja, očitno bomo imeli. Dominantna tranzicijska politika bo poskrbela za monolitno, sebi lojalno, »depolitizirano« sestavo, v kateri bodo sicer zaradi fotoefekta instalirali kakega neprogresivnega in ne-njihovega sodnika. Vendar, in to je bistveno, to nikakor ne bo kaliber, ki bi bil sposoben pisati pronicljiva ločena mnenja in ki bi razgaljal intelektualno plitvino ter argumentacijsko šibkost dominantne večine.
Kako na splošno ocenjujete stanje v slovenskem pravosodju?
Po Eurobarometru 55 odstotkov Slovencev zaupa sodstvu, kar je nekoliko bolje od prejšnjih let. Seveda pa percepcija ljudi nikakor ni zadosten pokazatelj stanja v sodstvu. Avstrijsko sodstvo je po Eurobarometru med najbolj zaupanja vrednimi, v resnici pa, kot poznam delovanje sodstva pri naših sosedih, lahko rečem, da se tam dogajajo nepojmljive zlorabe. Poglejte samo primer Aleša Štrancarja pred sodiščem v Železnem (Eisenstadt). Pa to ni edini tak primer.
Kot poznavalka razmer znotraj slovenskega sodstva lahko rečem, da so na splošno slabe, čeprav je med sodnicami in sodniki veliko dobrih. A je problem v vodstvenih strukturah – na vrhovnem sodišču, višjih sodiščih in predvsem na Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer se soočajo z velikimi zaostanki, predvsem v zadevah, kjer se postopek vodi zoper mladoletnike ali pa so ti žrtve. Gre za zadeve, kjer bi se postopek moral voditi še posebej hitro. Predsednik tega sodišča bi že kdaj moral biti razrešen. Pa kljub zlorabam in hudim kršitvam človekovih pravic, ki so jih ugotovila najvišja sodišča, tudi ESČP, še kar nadaljuje svoj mandat. Dokler bo tako, bo slovensko sodstvo talec vodstvenih struktur, ki pravo razumejo na avtoritaren način in ki ustrahujejo kritične kolege. Dokler bodo ti ljudje zasedali ključne položaje v hierarhiji, bo sodstvo bolnik – hud bolnik.
Se vam ne zdi, da premierjevo pozivanje k očiščenju »janšistov« na policiji in RTV Slovenija ter nesankcioniranje pozivanja k smrti »janšistov« ne pripomorejo h krepitvi demokracije? Vse to spada bolj v neke druge, totalitarne čase …
Slovenija je pod to vlado alarmantno nazadovala. Ne samo v pogledu demokracije in v spoštovanju vladavine prava, tudi ekonomsko, mednarodno in predvsem v zagotavljanju javnih servisov. Nadzorne institucije, ki zagotavljajo delovanja zavor in ravnotežij in ki so eden od temeljev vladavine prava, so praktično razmontirane, če katera še deluje, kot na primer Fiskalni svet, pa so povsem marginalizirane in s strani efektivnih oblastnikov prezrte. Sistem, ki je izgubil samokorekcijske mehanizme, je kot organizem, ki mu je odpovedal imunski sistem. Zato se bo sedanja vladavina vase zagledanih avtoritarcev slej ko prej sesula sama vase.
Naj se vrnem na začetek pogovora. V obsežnem zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek lahko preberemo vaše razmišljanje z naslovom Apologija revolucije kot legitimacija zla, kjer zapišete, da kočevski proces vidite kot lakmusov papir tranzicijske pravičnosti. Kaj ste mislili z izrazom tranzicijska pravičnost?
Tranzicijska pravičnost je splošno uveljavljen izraz, ki označuje paleto ukrepov pravne, politične, moralne in kulturne narave, s katerimi se družba na svoji poti iz avtoritarne ali totalitarne ureditve v demokracijo odziva na krivice in grozodejstva, ki so zaznamovale nedemokratično obdobje. Tranzicijska pravičnost je podlaga za prehod v svet enakopravno svobodnih posameznikov. Zajema vrsto ukrepov od rehabilitacije žrtev režima, povrnitve škode vse do lustracije in sankcioniranja tistih, ki so zagrešili zločine, zajema politične reforme in končno kulturno ter moralno zdravljenje naroda. Po indeksu tranzicijske pravičnosti, ki bi agregiral omenjena merila in kazalnike, bi bila Slovenija zagotovo daleč na zadnjem mestu v Evropski uniji. To konec koncev sporoča že resolucija evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Poglejte, kje so danes države nekdanjega vzhodnega bloka, ki so tranzicijsko pravičnost vzele resno (recimo baltske republike, Poljska, Češka). Vse po vrsti nas prehitevajo po ekonomskem, kulturnem in duhovnem razvoju ter končno po družbeni blaginji in kvaliteti življenja.
Če vas za konec vprašam z vašimi besedami, zapisanimi ob koncu prej omenjenega prispevka v zborniku – »bomo kdaj tudi na sončni strani Alp zbrali pogum, vest in znanje – ali pa bomo še naprej brodili v meandrih nedokončane tranzicije«?
Vse je odvisno od nas, državljanov in državljank. Čeprav postajamo vse bolj avtoritarno vodena država − harvardski profesor Steven Levitsky ta fenomen imenuje kompetitivna avtokracija −, imamo v rokah ključno sredstvo demokracije, to pa so svobodne volitve. Upam, da se bo z bližajočimi se državnozborskimi volitvami sedanji trend pogrezanja v avtoritarno državo ustavil.
Biografija
Barbara Zobec je v več kot štiridesetletni sodniški karieri sodila na vseh stopnjah kazenskega sodstva. Vrhovna sodnica je od leta 2002. Od leta 2008 ima položaj svetnice, od leta 2023 je vodja kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča RS, pred tem pa je bila dolgoletna namestnica vodje. Z referati s področja kazenskega prava in kazenskega procesnega prava je sodelovala na različnih domačih in mednarodnih konferencah, seminarjih in sodniških šolah, je tudi dolgoletna članica stalne izpitne komisije za opravljanje pravniškega državnega izpita za področje kazenskega prava. Objavila je več člankov s področja kazenskega (procesnega) prava in kriminologije, med drugim je soavtorica zadnje izdaje Komentarja Ustave RS in Velikega znanstvenega komentarja Kazenskega zakonika. Njen raziskovalni interes je posvečen množičnim umorom med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, sodnim umorom in drugim hudodelstvom, storjenim med totalitarnim obdobjem, ter rehabilitaciji žrtev komunističnega režima.
