Piše: Vančo K. Tegov
Izteka se prvi teden v septembru. Pričakovanja, potrebe, naravnanost ljudi in tistih ki bi naj skrbeli za dobro počutje državljanov in reševanja njihovih tegob, pa vsak sebi, ali kot pravi ljudski pregovor, “eni v podkev drugi v klin”, na koncu pa nič od nič le dolgi nosovi prebivalstva, in vzvišenost puhloglavih in precenjenih ter samovšečnih predstavnikov, ki so si jih “izbrali« tisti ki še ne zmorejo realne in kritične presoje. Žal.
Najprej o blamaži slovenske zunanje politike in na splošno politike naše države ter njenih predstavnikov na blejskem strateškem forumu.
Že sama postavitev in protokolni poudarek, kako, kdo za kom lahko pride na območje, je bila osnovnošolska. S veliko sentimentalnega naboja prihod oseb iz domače politične scene na ogled dogodka brez posebne stvarne vloge, je blamaža, ki jo nismo mogli spregledati.
V bistvu izrazitih omemb “blamaže”, kot da se je kdo spotaknil, napil, polil ali kaj podobnega ni bilo, je bilo več bistvenih, bolj kričečih pomanjkljivosti, napačnih ocen in temu primeren neodzivnost.
Nagovor predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar s svojo prosovjetsko scenografijo je kiks, ki ga ne spregledaš, le najbolj trdovratni apologeti prejšnjega sistema ga lahko nekritično čislajo.
Ob sami predstavitvi se je dalo kar tako čez palec ugotoviti, da je poudarek na predstavnikih na najvišji ravni iz Zahodnega Balkana, pa še to neuspešno, če izvzamemo albanskega dvometrskega premierja Edija Rame, pa še ta bolj za hec kot zares. Če dodamo izjavo neprisotnega Aleksandra Vučića, »da ni na Bledu zato ker ni neumen in bilo to zanj izguba časa«. Najbolj je trpel(po uradni dolžnosti) Andrej Plenković, ki ga je prej omenjena PRS oštela češ, da ji ni ploskal ob zaključku tako visoko kakovostnega nagovora in vizionarskega pogleda na situacijo v svetu.
Če dodamo še bližnjevzhodne in tudi afriške predstavnike, ki pa so tretjerazredno uvrščeni nerezidenčni diplomati v evropskih državah, lahko zaključimo le, da je to bil mali vrh “neuvrščenih”. Evropa, jedrna, zahodna civilizacija, h kateri se sami prištevamo, je bila tukaj kot termin in vsebina potisnjena v kot, kot da se je sramujemo, menim pa, da je bil učinek ravno nasproten, da je pravzaprav Evropi en “čink” nerodno, tudi zato ker je naša država (trenutni predstavniki) tako svojeglava in malo zašla ob tako “eminentnih” predstavnikov domače oblasti, ki se ima za vzneseno visoko kotirajoča prav v njeni “evropskosti”. Čeprav je daleč od tega.
Da pa se je zgodila ekstremna napaka ob pro-palestinskih protestnikih z sramotnim izobešanjem velike palestinske zastave na Blejski otok s strani podpornikov teroristične organizacije in “ne-države”, pa je blamaža in kakofonija v vseh segmentih “politike”, ki je ne bi smeli imeti. O tem ni potrebno izgubljati besed, le obsoditi je treba vso mlačnost, napačnost ter na trenutke infantilne zunanje politike, ki jo vodijo imenovani predstavniki države, to je Republike Slovenije.
Naslednji »rdeči« karton, tokrat na domači parlamentarni sceni, je sprejem oziroma izsiljen sprejem medijskega zakona, pod pritiskom levičarske progoebbelsovske ministrice Aste Vrečko. Da levičarski evforiji slabo kaže doma in po Evropi, je sila in vztrajnost ki jo vlagajo za zmanjšanje vpliva svobodne besede in kritiki na politike, ki jo izvajajo levice tak kjer imajo vpliva in se ga oprijemajo. Vsaka platforma, blog, zapis ki bo imel obseg, s katerimi bi po njihovem bila ogrožena njihova pozicija, drža, vir financiranja ali zmanjšanje z ničemer koristnega pridobljenega ugleda, bo podvrženo pod nadzor-cenzuro garde medijskih inšpektorjev iz z diplomo novodobnega in bazena ter nabora popolnoma faliranega FDV …
Ne bo šlo, dragi moji, beseda s svojo močjo ki jo pridobi ko je enkrat poslana v eter, tisk, sliko, ton je neustavljiva. Ustavljeni boste vi sami, ko boste brez možnosti škodljivega vpliva na javno medijsko krajino, brez meglomešalskega denarja od Sorosa. Takrat bo nastopil trenutek streznitve. Takrat vas bo pekla »klofuta«, ki ste si jo sami prisolili.
Čas kislih kumaric je bil, proti naši volji, zapolnjen z mnogimi detajli »iz zaupnih virov«, o poroki leta najbolj sposobnega managerja v državi, ki je državo menedžeriral do sedaj, kar z levo roko, enkrat iz hrvaškega Krka, drugič iz istrskega Karigadorja, tretjič iz otoka v Jonskem morju, kdaj tudi iz letala na poti v ZDA, kjer je naredil fototermin z Dončićem in dobil petko. Kdaj pa kdaj celo iz Francije iz srečanja s predsednikom Macronom, ko je njegova Tina sicer zadolžena (vsaj do sedaj) pričakati nepripravljene politike po izhodu iz toaletnih prostorov pri popravljanju hlačnih zadrg in pasov. Uspešno pa vendar nezadostno, vsaj po odzivu sodeč na zelo »zasebno« poroko premerja. Nič od nič, le nekaj domačih tajkunov ali politikov podrejenih napol neformalnim strukturam iz ozadja z velikim vplivom. To je kalkulacija, ki ne bo prinesla želenih rezultatov, le trenutek s katerim se za dan morda teden odvrne pozornost od bistva. Upam samo, da ne bodo tisti novinarji, ki so bili pogoščeni ob izjavi na novo nastalega zakonskega dvojca, prejeli tudi v popis dokumenta »dajmir« do volitev.
Realna politika je vse kaj drugega kot je snov za politične žajfnice, ki os jo nam servirali v tem, predvsem poletnem času. Slovenci in Slovenke pripravite se na razburkano in tudi za vas, nas morda možnost, da ustvarimo ozračje za bolj vsebinsko, bolj spodobno ter na koncu koncev tudi bolj varno življenje. Od velikih besed, bombastičnih nastopov in praznih obljub nihče se ni zredil, kvečjemu shujšal in osivel. Jesen naj prinese več svetlobe in optimizma. Sivine je bilo več kot dovolj, mar ne?
