Piše: Tamara Lubarda, Ljubljana
Zakon ‘o usmrtitvi človeka’ katerega bremeni pomoč pri človekovem prenehanju končanja življenja moramo preprečiti, preden se začnejo dogajati čudaške reči po katerih razpletu bi kdo nehote umrl kot bi bil družbeno nekoristen ‘moteč element’ ali bolen: v čemer bi kdor temu ni kriv postal mrtev.
Da se ‘usmrti’ krhko šibkejše, se po predlogu zakonodajalca bremeni doktorje medicinskih znanosti ki čemu takemu nasprotujejo, ker vedo, da se vsakogar kdor trpi bodri z življenjsko energijo oziroma se ga spodbuja temu, da se zdravi njegov trenutni obup h kateremu ga napeljujejo dogodki ali pa osebe.
Razočaranim premožnim ki so se znašli v njihovem primežu bodo iskalci imetja priporočali evtanazijo.
Dogajale se bodo zlorabe z usmrtitvami ranljivo šibkih, oslabelih, siromašnih, materialno obubožanih.
Golobovi koaliciji bo s tem omogočeno »iztrebiti« upravičence prejemkov kot da izčrpavajo proračun.
Invalidi, gibalno ovirani, upokojenci z mizernimi ali dostojnimi pokojninami jim niso vredni obstajanja.
Kdor je izpil smrtonosni strup ali prejel injekcijo ne bo mogel povedati da je bil za to primorano siljen.
Tudi ko bi za to dal svojo pobudo taka zamisel ni prvotno njegova, padel je v zanj brezizhodno brezno.
Kogar se pokonča ne more več nikoli povedati da si je v zadnjem hipu premislil pa je bilo že prepozno.
Nihče ni neozdravljivo bolan ali tako hrom da bi moral umreti: medicina doseže da vsakdo hoče živeti.
Kdaj pesimizem optimista: V najlepših letih venem – v najlepših letih, se mi zazdi, pa koliko imam moči.«
V čem problem? …Ko v labirintu nimamo izhoda, pa smo zašli. Problem najbolj v tem: kadar si kdo skoraj ničesar več početi ali česarkoli imeti ne želi. Pa ne v smislu kopičenja, ampak razlogov preživetja.
Zatorej da s tabo ne bi bilo da te zaradi evtanazije ne bo nikjer več, reagiraj na s takim uzakonjeno zlo.
Kaj bo, kadar tebe ne bo? (živečega) Če se sprejme Zakon ki omogoči da se te bivanjsko izloči za zmeraj.
Ne želimo si tega. (nihče ne ve, komu se strup vbrizgne v krvni obtok in kdaj je pojedel svoj zadnji obrok, srčna mišica ti popusti ker strankarska koalicija tak Zakon brezvestno odobri)
Kadar čas bolj kakor se zdi dejansko ne hiti, tedaj kdor star ne ostari.
Dopuščajmo običajen življenjski ciklus in potek življenjskih procesov.
Kadar dopuščamo evtanazijo je zmotnost v presojah o pripravnosti za pokončanje teh, ki smrti nočejo.
Kaj bo kadar se ne bo spoštovalo slehernega posameznika s skupnostjo raznolikih? Prav vsakogar nas.
V »svobodnjaški« družbenosti naše Slovenije primanjkuje tolerance zlasti do šibkih, ubogih, nemočnih.
Gnev/odpor odločevalca se zliva na materialno osirotele ali uborne ki jih je treba dokončno pokončati.
Med motečimi so nepokorni zdajšnjemu slovenskemu režimu, ali bodo tem vsilili dokončno evtanazijo?
To je podobno kot bi komu odredili smrtno kazen. (Obsodba s smrtjo mora biti dejansko prepovedana.)
Učinek je enak – zatorej je prepovedano z Ustavo. ( 17.člen Ustave: človeško življenje je nedotakljivo.)
Trdna ustava obvelja nad kakim plehkim zakonom ker v Sloveniji nočemo da se šibkejše pahne v grob.
Ne dovolimo takšne blamaže. V Sloveniji moramo upoštevati in ceniti ljudi med katerimi smo tudi mi.
Vsak dan imejmo navdih za življenje in potrpljenje do bolnih ljudi ali kadar mi zbolimo ker ne umrimo.
Med takimi ki bi s tem predčasno odšli bodo premoženjsko bogati na katere prežijo razni koristolovci.
Nakar se pričenja lov na premožnih premoženje, mnogi jim kar imajo pred evtanazijo dajo pod prisilo.
Naj karkoli se zgodi, jaz sem tist-a/i, ki živi … Nočem da se to dogaja – kdor moteč je potlej ne obstaja.
Četudi kdo kadar interpretiramo koalicijsko iniciativo trpi si tej navkljub ni zaslužil da se ga kdo znebi.
V občasni do dolgotrajni stiski bodo na udaru izvrševanja evtanazije nemočni, katerih obup se zlorabi.
Dokler Zakona prenehanja življenja ne začnejo izvrševati imamo možnost preprečiti zagotovo zlorabe.
Koalicija političnih strank, pripravljenih za iztrebljane šibkih, se ne ustavlja s procesom smrtonosnosti.
Sklicujejo se na uspeh posvetovalnega referenduma kjer pripomore neznan prizvok izraza euthanasia.
Evtanazija pomeni najslabše kar je mogoče, pelje v smrt, vodi v prepad, je brezno brez dna, zlo od zla.
Uničevalsko nerazumni nimajo ločnice med smrtjo ali življenjem ko šibke nagovorijo in peljejo v smrt.
Zlorabili so minimalno razliko med za in proti temu kar hočejo: na prefinjen način umoriti zaslepljene.
Zato potrebujemo zakonodajni referendum, kjer bomo odločali o tem, da do česa takega ne bo prišlo.
Čim več podpisov zanj zberemo, kot člani naše skupnosti, v družini in širše, manj nas bo odstranjenih.
Zakon moramo ukiniti kar bomo podali na referendumu in dovolj nam je nerazumevanja nerazumnih.
Ta oblast je brezvestna, hoče, da se nam ponudi konec in da je čim več takšnih, ki se jih bo odstranilo.
Čimprej oddajte podpis za življenje… skupaj dostojno zaščitimo svoje življenje in življenja vseh živečih.
