Piše: Petra Janša
»Takoj za teharskim koncentracijskim taboriščem je bilo glede ravnanja z ženskami in otroki najbolj okrutno koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju,« piše dr. Milko Mikola v knjigi »Neoprostljivo: Komunistični zločini nad ženskami in otroki na Slovenskem«.
V drugem delu prispevka nadaljujemo z ugotovitvami dr. Mikole o nasilju nad ženskami in otroki v komunističnih koncentracijskih taboriščih na Slovenskem, ki se je začelo med vojno 1941–1945 in se nadaljevalo še prva povojna leta. To po besedah dr. Mikole predstavlja eno najbolj tragičnih poglavij celotne slovenske zgodovine. Kot smo že pisali, so po doslej ugotovljenih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino pripadniki komunističnih vojaških formacij med vojno in po njej na Slovenskem umorili 2.314 žensk in 617 mladoletnih oseb (otrok).
Najokrutnejše koncentracijsko taborišče
Koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju je bilo osrednje taborišče za pripadnike nemške narodne manjšine iz vse Slovenije, ki so jih nameravali izgnati v Avstrijo. Kot najprimernejši kraj za takšno taborišče sta Strnišče pri Ptuju izbrala major Ozne Mitja Ribičič – Ciril in komandant slovenske divizije KNOJ Bojan Polak – Stjenka. Podatka o točnem številu tukajšnjih internirancev dr. Mikola ni našel, ker se evidence zapornikov niso ohranile. V nekaterih delih, ki obravnavajo to taborišče, se navaja število 10.000. Nekdanja zapornica Danica Emeršič Petrovič na primer navaja, da je bila njena taboriščna številka 7835. Kot ugotavlja dr. Mikola v navedeni knjigi, nam številna pričevanja nekdanjih internirancev pričajo o razmerah, ki so vladale v taborišču. Tako izvemo, da so bili ti v omenjenem taborišču izpostavljeni raznim najhujšim oblikam fizičnega in psihičnega trpinčenja, stradanju, nalezljivim boleznim in mrčesu, zaradi česar jih je mnogo tudi umrlo. Zaradi prenatrpanosti in slabih higienskih razmer so se v taborišču začele širiti različne nalezljive bolezni, kot so griža, diareja in celo tifus. Mnogo internirancev je zaradi izčrpanosti in nalezljivih bolezni umrlo. Po navedbi ene od nekdanjih internirank so tiste, ki so zboleli za tifusom, kar zmetali iz barak v obcestni jarek. Največ žrtev je bilo med najmlajšimi otroki in starci. Podlegli pa so tudi številni drugi interniranci. Dr. Mikola v svoji knjigi objavi tudi dva seznama nekaterih otrok in žensk, ki so umrli v koncentracijskem taborišču Strnišče pri Ptuju v začetku avgusta 1945.
Ženske tudi posiljevali
»Internirancev pa niso pestili samo lakota, mrčes in nalezljive bolezni, ampak so bili izpostavljeni tudi raznim oblikam maltretiranja in mučenja, ki so ga nad njimi izvajali stražarji,« v nadaljevanju zapiše dr. Mikola in doda, da so žene in dekleta včasih poniževali tako, da so se ob prihodu v taborišče morale sleči do golega, nekatere pa naj bi stražarji, ko so se pijani vračali z mitingov na Ptuju, celo posiljevali. Mnoge internirance so že ob prihodu v taborišče brez vsakega sodnega postopka umorili. Streljali in zagrebli so jih v bližnjih gramoznicah in v tamkajšnjem gozdu. Najnovejša odkritja posmrtnih ostankov pomorjenih internirancev pa kažejo, da so jih večje število pomorili v gozdu nasproti vhoda v taborišče. Kot zapiše dr. Mikola, naj bi bilo po govoricah domačinov v bližini taborišča pokopanih okoli sto taboriščnikov. Nekdanji pomočnik načelnika Ozne za okrožje Maribor Zdenko Zavadlav pa navaja, da so večje število internirancev iz tega taborišča odpeljali na Hočko Pohorje, jih tam postrelili in zagrebli v že izkopane jame. Med njimi so bile tudi ženske. Ker je nekomu uspelo izpred jame pobegniti, so zato vsem jetnikom prej prestrelili noge. Po navedbah Zavadlava so to storili tudi neki mladenki.
Otroško taborišče grad Ormož
Dr. Mikola piše, da so v avgustu 1945 otroke iz koncentracijskega taborišča Strnišče pri Ptuju s kmečkimi vozovi prepeljali do železniške postaje, kjer so jih naložili na živinske vagone in jih odpeljali do železniške postaje Ormož, od tam pa so jih odvedli na ormoški grad. Ko so stražarji materam jemali otroke, so jim zato, da bi jih še dodatno prizadeli, govorili, da jih ne bodo več videle, ker jih peljejo v Sibirijo. Poleg otrok, ki so bili pripeljani iz koncentracijskega taborišča Strnišče pri Ptuju, je bilo v ormoškem gradu tudi okoli 350 otrok nemških družin iz Apaške doline, katerih starše so izgnali v Avstrijo. V dokumentih Ozne, ki je to otroško ustanovo ustanovila in upravljala, se zanjo uporablja naziv Otroško taborišče grad Ormož, v njej zaprti otroci pa so bili obravnavani kot priporniki pod zaščito Ozne. Čeprav je bilo tu zaprtih trikrat več otrok kot v Dečjem zavetišču pri Petričku v Liscah pri Celju, ki smo ga omenili že v prvem delu prispevka, pa je bila ta ustanova širši slovenski javnosti še dolgo po padcu komunističnega režima skoraj povsem neznana. Za ormoško otroško taborišče se je več slišalo šele potem, ko je leta 2012 izšla knjiga Rajka Topolovca z naslovom Ormoški Petriček. Kot omenja dr. Mikola – in objavi tudi seznam –, je v njem umrlo najmanj 39 otrok; največ so umirali za grižo, dizenterijo in oslabelostjo, nekateri pa zato, ker so po prihodu v grad Ormož naenkrat zaužili več hrane, kot bi je po dolgotrajnem stradanju smeli. Taborišče za otroke v gradu Ormož je obstajalo do konca septembra 1945.
Dečji dom Turnišče pri Ptuju
Dr. Mikola še omenja, da so pred ukinitvijo Otroškega taborišča grad Ormož nekatere otroke konec septembra 1945 premestili v dvorec Turnišče pri Ptuju – šlo naj bi za 284 otrok. Ustanova se je uradno imenovala Dečji dom Turnišče, z njo pa je takrat upravljal Okrožni odbor OF Maribor. Ta je obstajal še najmanj do konca novembra 1945. Tedaj je bilo v njem 32 otrok, od tega 8 otrok v starosti od 3 do 14 let in 4 dojenčki, ki so bili tja pripeljani iz Otroškega taborišča grad Ormož, ter 39 sirot iz Bosne, od katerih pa jih je 19 med tednom odšlo. Te otroke so nato premestili v druge domove ali pa jih oddali v posvojitev.
Koncentracijsko taborišče Hrastovec
Tudi koncentracijsko taborišče, ki ga je Ozna ustanovila v gradu Hrastovec pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, je bilo namenjeno predvsem pripadnikom nemške narodne manjšine, vendar so v njem internirali tudi Slovence in pripadnike madžarske narodnosti. Tu je bilo interniranih okoli 2.400 oseb, med njimi tudi ženske in otroci. Zaradi prenatrpanosti taborišča in slabih higienskih razmer so se v njem začele širiti nalezljive bolezni, kot griža in pegavi tifus, zaradi česar so mnogi taboriščniki umrli. Dr. Mikola ob tem navaja pričevanje nekdanjega taboriščnika Martina Mastena, ki je zapisal: »Posebno stari ljudje so umirali kot muhe proti koncu jeseni. Skoraj vsak dan so prinašali v rjuhah iz sob 4 do 6 mrtvih v mrtvašnico ali umirajoče. Na dvorišču gradu sem večkrat videl umirajočega v nekem kotu. Videl sem umirajočo žensko, katera je bila razgaljena in vsa pomazana z drekom, urinom in krvjo.«
Koncentracijsko taborišče Št. Vid nad Ljubljano
Tako kot teharsko koncentracijsko taborišče je tudi koncentracijsko taborišče Št. Vid nad Ljubljano nastalo takoj po koncu vojne maja 1945. Bilo je nameščeno v zgradbi Doma sv. Stanislava (Škofovi zavodi) in na njegovem dvorišču, ki so ga obdali z bodečo žico in s stražnimi stolpi. Čeprav se je uradno imenovalo Taborišče vojnih ujetnikov Št. Vid nad Ljubljano, ga lahko vseeno obravnavamo kot koncentracijsko taborišče, saj so bili v njem poleg domobrancev in drugih vojnih ujetnikov zaprti tudi številni civilisti, tako moški kot tudi ženske in otroci. Po mnenju dr. Mikole ga lahko kot koncentracijsko taborišče obravnavamo tudi zaradi okrutnega ravnanja z vojnimi ujetniki, ki so jih iz njega odvedli v smrt. Za razliko od teharskega koncentracijskega taborišča, o katerem imamo kar dosti podatkov o ravnanju z ženskami in otroki v njem, za šentviško koncentracijsko taborišče tovrstnih podatkov skoraj ni. Enega redkih ustnih virov, ki govori o v njem zaprtih materah z otroki, predstavlja pričevanje nekdanjega domobranca Franca Permeta, ki je bil v njem zaprt in je preživel. Dr. Mikola zapiše, da Perme v svojem pričevanju navaja, da so bile družine z otroki v drugem nadstropju poslopja in da so cele noči poslušali otroški jok, kar jih je zelo prizadelo. Perme tudi pravi, da so nekaj teh žensk pobili kar v taborišču in jih zakopali za pokopališčem. Ko so 4 ., 5. in 6. junija domobrance iz taborišča vodili na vlak za Kočevje, od koder so jih s kamioni vozili na morišča v Kočevskem rogu, je tudi prenehal jok otrok iz drugega nadstropja, kar bi po njegovem lahko pomenilo, da so tedaj odpeljali tudi njih in jih pomorili. Perme domneva, da so trupla pomorjenih otrok zmetali v brezno pod Rugarjevim klancem v Kočevskem rogu, kjer so leta 1989 našli otroški sandal.
Koncentracijsko taborišče v Škofji Loki
Dr. Milko Mikola v navedeni knjigi omenja tudi nekaj podatkov o ženskah in otrocih v koncentracijskem taborišču v Škofi Loki, ki je bilo v zgradbah tamkajšnjega gradu. O teh izvemo iz pričevanja Antona Goloba iz Ljubljane, ki je bil kot devetletni otrok v njem zaprt skupaj s svojo materjo in z očetom. Golob navaja, da so bili v enem traktu škofjeloškega gradu zaprti vojni ujetniki (domobranci), v drugem pa matere z otroki. Po nekaj dneh so otroke zbrali in jih z manjšim kamionom odpeljali proti Ljubljani. Ker so otroci, potem ko so jih ločili od staršev, jokali, jih je eden od spremljevalcev »tolažil«, naj ne jokajo, ker gredo na šolanje v Rusijo. »Vprašanje, kaj se je zgodilo s temi ženskami in otroki, ostaja za zdaj brez odgovora,« še zapiše dr. Mikola.
Koncentracijsko taborišče Lancovo pri Radovljici
Koncentracijsko taborišče Lancovo pri Radovljici je bilo prehodno koncentracijsko taborišče za Nemce z območja severne Gorenjske, ki so jih nato od tam izgnali v Avstrijo ali pa odpeljali v koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju, ki je bilo, kot smo že zapisali, osrednje tovrstno taborišče za Nemce iz celotne Slovenije. O razmerah v taborišču Lancovo izvemo iz pripovedovanj zdaj že pokojnega dr. Inga Pascha, ki je bil kot štiriletni otrok skupaj z materjo in bratom dvojčkom Borisom zaprt v njem. Njegova mati Marija Snežna Novy von Wallersbeg, poročena Pasch, ki so jo klicali Nives, je bila hčerka pesnice Lili Novy. Z njo so v taborišču tako grdo ravnali, da je posledice tega čutila vse življenje in se je morala zdraviti v psihiatrični bolnišnici, otroka pa sta v taborišču stradala in sta, da bi potešila lakoto, jedla marjetice.
