Piše: Jože Biščak
Tine je brezposeln, nujno potrebuje delo. Obišče mizarja Janeza, ki ima že tri zaposlene, in mu reče: »Gospod Janez, ali me zaposlite? Sem priden in marljiv delavec, z veseljem bom delal, četudi mi plačate samo 700 evrov.« Mizar mu odvrne: »Verjamem, da bi pridno delal, toda država mi ukazuje, da ti moram plačati najmanj 900 evrov. Toliko pa nimam, zato srečno drugod.« Tine žalosten odide in še naprej išče nekoga, ki bi ga zaposlil.
V Evropski uniji ima minimalno plačo določenih 22 od 27 držav. Samo Švedska, Italija, Danska, Avstrija in Finska menijo, da je višina plače stvar dogovora med delodajalcem in delojemalcem, zato to vprašanje običajno urejajo s kolektivnimi pogodbami. Lahko rečemo, da na tem področju teh pet držav spoštuje ekonomsko svobodo in pravico do prostega razpolaganja z zasebno lastnino. Vsak poseg države, kar politično določanje minimalne plače tudi je, omejuje temeljne in univerzalne človekove svoboščine in pravice. Vendar to ni edina stvar, ki jo prinese administrativno določanje plače. A gremo lepo po vrsti.
Kaj je to »pošteno plačilo za pošteno delo«?
Običajna mantra levičarjev in njim naklonjenih sindikatov je, da mora vsak delavec prejeti »za pošteno delo pošteno plačilo«. Ker nihče ne ve, kaj sta »pošteno delo« in »pošteno plačilo«, saj smo ljudje različni, imamo različne preference in potrebe, razložijo, da »pošteno plačilo« omogoča »dostojno življenje«. In ko jih vprašaš, kaj je »dostojno življenje«, saj smo spet pri ljudeh, kjer je vsak posameznik unikatno bitje, te ozmerjajo s sledilcem darvinistično-thatcherjanskega neoliberalizma, češ mi, socialisti, zvesti sledilci marksizma, že vemo, kakšno plačilo omogoča »dostojno življenje«, in to bomo, ko bomo na oblasti, uzakonili.
In v Sloveniji je Levica del vladajoče koalicije. Njihov nekdanji vodilni prerok Luka Mesec se je takoj po prevzemu oblasti (2022) lotil povečevanja minimalne plače. Ta danes znaša nekaj manj kot 1.300 evrov bruto oziroma okoli 55 odstotkov povprečne plače v zasebnem sektorju. Glede na razmerje (najmanjši razkorak med minimalno in povprečno plačo) je Slovenija pri vrhu v Evropski uniji, čeprav ne bi smela biti, če upoštevamo bruto domači proizvod, produktivnost in konkurenčnost. Ampak, saj veste, kako kaviar levičarji razlagajo ekonomske kazalce; če niso njim v prid, so posledica zlobnega kapitalizma, zato je na njih, da delavcem odprejo oči in jih vodijo v boj proti sprevrženi buržoaziji, se pravi lastnikom kapitala in podjetij. »Kapitalizem ne more imeti človeškega obraza,« so imeli (še kot Združena levica) zapisano na svojem Facebook profilu, češ da mora Slovenija »za resnično pošteno plačilo /…/ zavreči kapitalistični trg in vzpostaviti demokratično koordinirano gospodarstvo«. Besednjak, ki se ga do danes niso znebili in so ga vsilili vsej koaliciji, vas najbrž spomni na nek drug čas.
Minimalna plača povečuje brezposelnost
Ena od njihovih domislic, ki jo sporočajo podjetnikom (pogosto argument tudi v medijskem mainstreamu), je: če ne moreš izplačati minimalne plače, ki jo mi določimo, potem si nesposoben in zapri podjetje. Nikakor ne razumejo, da podjetja z visoko dodano vrednostjo (farmacevtska, tehnološka) brez težav izplačujejo zakonsko določeno minimalno plačo, da pa težava nastane pri malih in srednjih podjetij z ekonomijo obsega. Neki pekarni, kjer sta zaposlena lastnik in zunanji pomočnik, mora po odbitku vseh stroškov (številke so zaokrožene, primer poenostavljen) konec meseca ostati 3.700 evrov (s prevozom in hrano), če si hoče lastnik izplačati 1.200 evrov, pomočniku pa 700 evrov osnovne neto plače. Ker gre pri prodaji kruha za ekonomijo obsega, morata (če ima pekarna z žemljo, ki stane 40 centov, 20 centov stroškov, s kruhom, ki stane 3 evre, pa 50 centov stroškov) na mesec prodati okoli 10.000 žemelj in 3.500 štruc kruha. Ker socialisti menijo, da lastnik izkorišča pomočnika, pravijo, da mora pomočniku izplačati najmanj 900 evrov neto. Pekarna mora zdaj na mesec prodati 500 štruc in 2.500 žemelj več. Če jih ne, bo moral lastnik zmanjšati peko in pomočnika odpustiti.
Kar se dogaja v pekarni, se dogaja v celotnem gospodarstvu. Samo spomnite se nastopa vlade Boruta Pahorja, ki je pred poldrugim desetletjem minimalno plačo povečala za več kot petino. Brezposelnost se je povečala na več kot 10 odstotkov, kar je pomenilo večjo obremenitev socialne blagajne. Ker ni bilo denarja in ker so želeli zadevo reševati z zaposlovanjem v javnem sektorju, se je takratna levičarska vlada zadolžila kot še nobena v samostojni Sloveniji (javni dolg države se je z dobrih 20 odstotkov BDP povzpel na skoraj 50 odstotkov). Povečano zadolževanje je bila ena od neposrednih posledic povečanja minimalne plače. Urad za makroekonomske analize, ki je leta 2012 ugotavljal vpliv nenormalnega povečanja minimalne plače, je v analizi zapisal, da je delo zaradi tega izgubilo 7.000 ljudi, na daljši rok pa najmanj 18.000; poslabšala se je tudi konkurenčna sposobnost gospodarstva.
Rasistično ozadje minimalne plače
Zanimiva je tudi zgodovina minimalne plače, ki razkriva dvoličnost levičarjev. Njihova modna postmodernistična zapoved je, da vsakega, ki se z njimi ne strinja, označijo najprej za fašista, in če to ne zadostuje, posežejo po zmerjanju z rasistom. Takih strupenih puščic so deležni tudi podjetniki, ki ob današnjih davčnih obremenitvah težko preživijo na trgu. Kakor koli, socialisti pozabljajo, da ima minimalna plača rasistično ozadje.
Ideja, da politika določi, koliko najmanj mora delodajalec izplačati delavcu, se je pojavila na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Prvo minimalno plačo so uvedli na Novi Zelandiji, ker so se bali uvoza poceni delovne sile iz Azije (Kitajcev). Domači delavci so tako dobili nekakšno »zaščito« pred tujci. Iz enakih razlogov je sledila Avstralija. V ZDA je bila minimalna plača uvedena leta 1938 (pod predsednikom Franklinom Rooseveltom). Zakon so izsilili sindikati na ameriškem severu, ki so želeli zaščititi bele delavce pred črnsko konkurenco z juga. Z določitvijo minimalne plače je bila večina temnopoltih brez ustreznih delovnih kvalifikacij izločena s trga dela. Podobno so ob uvedbi minimalnega plačila razmišljali tudi v Južni Afriki (da bi zaščitili belo delovno silo). Skratka, levičarji, ki drugim očitajo rasistična ravnanja, so sami rasisti.
Minimalna plača izhaja iz marksističnega mita o izkoriščevalskih delodajalcih, zato mora vskočiti država, ki predpiše, za kakšno plačilo nekdo lahko dela in za kakšno ne, ne glede na delovne sposobnosti osebe ali produktivnost. Na ta način se delodajalcem z zakonom prepove, da bi zaposlili manj produktivno osebo, prav tako je morebitnim delavcem prepovedano, da bi delali. Povedano drugače: namesto da bi se nezaposleni ali težje zaposljivi sami odločili in se sami z delodajalcem dogovorili, za kakšno plačilo bodo delali ali pa sploh ne bodo delali in kakšni bodo njihovi dodatki, se namesto njih odločajo birokrati (na predlog sindikatov) in poslanci.
Janez Mizar in trije delavci
Kako minimalna plača uničujoče deluje na manj produktivne, lahko vidimo na poenostavljenem primeru. Vrnimo se na začetek lekcije, kjer mizar Janez zaradi omejitev, ki jih postavlja država, ni mogel zaposliti Tineta. Ima pa že tri zaposlene (Alojza, Martina in Mirana), ki izdelujejo mize. Da bi bil po vseh stroških in izplačilu plač na pozitivni ničli, mora vsak zaposleni na mesec izdelati 20 miz (številke so spet zaokrožene, primer je poenostavljen). Alojz je najbolj produktiven: na mesec izdela 30 miz, plačo ima 1.100 evrov, mizar ima z njim 200 evrov dobička. Martin izdela 25 miz, plačo ima 1.000 evrov, Janez ima z njim 100 evrov dobička. Miran je najmanj produktiven: izdela 20 miz, ravno toliko, kot znaša minimalna plača. Trije delavci Janezu na mesec torej prinesejo 300 evrov dobička.
Minister Luka se odloči, da bo vlada minimalno plačo povišala na 1.000 evrov. Ob enaki produktivnosti se za Alojza nič ne spremeni, saj ima Janez Mizar z njim še vedno 200 evrov dobička. Z Martinom je izgubil 100 evrov dobička, njegova nova plača ravno zadostuje za izplačilo nove minimalne plače. Pri Miranu ima po novem 100 evrov izgube. Kaj zdaj? Ker delodajalec ni socialna ustanova, bo Mirana odpustil. Martin je vprašljiv, saj bo Janez Mizar začel iskati bolj produktivnega, da mu bo prinesel dobiček. Delodajalec sicer lahko podraži mize, vendar je vprašanje, ali bo potem še konkurenčen. Povečanje stroškov za minimalne plače nima posledic samo za Janeza Mizarja, ampak za celotno gospodarstvo, ki ustvari manj tudi za proračun.
Negativni učinki
Dejstvo je, da zaradi minimalne plače zaposlitve ne bodo izgubili tisti, ki ustvarjajo višjo dodano vrednost in so bolj produktivni. Čeprav je ukrep dobronameren, so posledice škodljive. Še posebno so na udaru mala družinska podjetja, ki poslujejo z nizkimi maržami. Z vsakim povišanjem zakonsko določenega izplačila so prisiljena odpustiti delavce ali omejiti poslovanje. Negativnih učinkov minimalne plače je več. Prvi je, da minimalna plača ne pomaga manj produktivnim, ampak bolj produktivnim. Drugi je, da bi bolj produktivni sami prej dosegli boljšo plačo, kot da jim pri tem »pomaga« država. Brezposelni so običajno manj izobraženi in manj kvalificirani delavci. Se pravi ranljive skupine ljudi, za katere naj bi se borili levičarji. S svojimi zahtevami po minimalni plači pa jim bolj škodijo kot pa koristijo. Tretji učinek je, da zmanjšuje zaposlenost in izkrivlja trg delovne sile. Četrti je, da vodi v avtomatizacijo proizvodnje (zakaj bi imel človeka, ko imam lahko robota; to povečuje brezposelnost).
Škoda minimalne plače je dobro znana, pojavlja se že desetletja, potrjujejo jo številne raziskave. Dejstvo je, da je minimalna plača dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. Prvi sploh ne potrebujejo pomoči države, saj se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače. Dober lastnik jih pač ne bo odpustil, ker mu prinašajo dobiček. V svobodnih družbah, v pogojih resničnega prostega trga, je plača odvisna od produktivnosti. Vsako poseganje države v odnos med delodajalcem in delojemalcem je škodljivo.
(Se nadaljuje)
