Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
V svojem zadnjem pismu bralcem o slovenskem ljudožerskim šolstvu (seveda neobjavljenem, ker imamo samo strankarske medije) sem razmišljala o splošnih potezah slovenskega osnovnega šolstva. Glavni predmet moje kritike je bil osnovnošolski pouk v slovenskih šolah za ZNANJE , povsem brez etično moralnih vrednot. Na zadnji, najvišji, stopnji tovrstnega izobraževanja (brez etično moralne vzgoje) se v takšnem sistemu za vzgojo – samo za glavo – pojavi kot najvišja avtoriteta, tako imenovana umetna inteligenca, torej ROBOT, ne človek.
Sama imam kar nekaj dvomov o tem, ali je umetna inteligenca pravilen izraz za najvišje produkte digitalne tehnike in tehnologije. Humanistična, predmoderna, zgodovina večinoma pojmuje INTELIGENCO kot medsebojno povezanost kvaliteto spoznavnih, etičnih (največkrat verskih) in tudi estetskih prvin ali lastnosti osebnosti visoko kultiviranega človeka.
Materialistična – antihumanistična, antiateistčna – inteligenca pa postavlja etiko povsem izpušča iz definicije tega pojava. Na primer, Nietzschejev nihilizem (z nekaterimi neprepričljivim dvomi v Boga, še v marsičem teističen), marksistična filozofija (če sploh je kakršnakoli filozofija), psihoanaliza (če sploh je še kakršnakoli psihologija, zlasti pa humana), v definiciji predmeta, ki se imenuje inteligenca, etične vrednote, skozi zgodovino največkrat povezane s katero od ver. Kaj to pomeni v sodobnem – modernem – osnovnošolskem izobraževanju? Ali to pomeni ločitev zdravega – nihilistične ga – razuma države od svojega, z etičnimi vrednotami tako ali drugače “okuženega” ljudstva? Mora biti takšen tudi smisel osnovnošolskega izobraževanja? Mora biti ideal sodobne osnovne šole dobro zdresirani goli RAZUM kot sredstvo za razumevanje inteligence po modernistično (ali post-modernistično, oziroma še v skladu s še katero drugo različico modernizma, torej še vedno nihilizma brez tradicionalnih vrednot)?
Še okoli leta 1957 smo imeli v višjih razredih osnovne šole, vsaj v Postojni, še obvezni predmet predmet moralna vzgoja. Poleg tega pa je se skoraj ves razred obiskoval tudi verouk. Tako smo nekaj dote le odnesli v svoja življenja. Prej ali slej nam je prišla ta dota zeli prav.
Spominjam se, da smo imeli predmet moralne vzgoje razdeljen v dva dela. V prvem so nam učitelji nekaj povedali o filozofijah različnih etik, seveda humanističnih, ničesar pa o praktično neobstoječih marksističnih etikah, saj menda ni bila napisana niti ena sama tovrstna, ki bi jo vodilni marksisti resno priporočali vsemu svojemu “proletariatu” in njegovim aristokratskim predstavnikom. V drugem delu ure pri moralni vzgoji pa smo poslušali odgovore učiteljev na svoja vprašanja. Večinoma nas je zanimala ljubezen, na primer, ali so še moralni ljubezenski filmi, ki jih v kinematografu “vrti Štefan” (priljubljeni kinooperater, ki nas je učence in dijake pogosto spuščal v dvorano tudi brez vstopnice). Se zdaj se spominjam, da je bil odgovor zelo priljubljene profesorice s filozofsko izobrazbo, ko smo spraševali o Princu študenti, da je glasba odlična, zgodba sama pa bolj kičasta, vendar je film vreden ogleda. Slabše pa se je godilo romanu Dober dan žalost francoske cinične eksistencialistične literarne zvezdnice F. Sagan, za katerega mlada (in zelo čedna) plavolasa profesorica angleščine iz Ljubljane med poukom svojega predmeta ni našla ene same dobre besede. Nekaj učenk, med njimi tudi mene, ta mila profesorica nikakor ni mogla prepričati. Šele pozneje sem ugotovila, da bi se z njo strinjala tudi sama avtorica. Njen cinizem je bil samo boleče – literarno bleščeče -: sporočilo mladim o pariškem bednem velemestnem življenju brez vsakršnih vrednot, ki vključuje tudi hladnokrvno odpuščanje umora za prazen nič, za kaprico neke prazno glavo in razvajene mladenke.
V sedanjem času bi osnovnošolci gotovo veliko spraševali o mamilih in pametnih telefonih. Učitelji pa bo morali biti dorasli svoji SVETI nalogi, da odkrivajo svojim učencem etično sprejemljive poti. Učitelji, kot polnokrvni osebnosti, z vso svojo inteligenco, v glavi in v srcu, bi morali biti VRHUNSKE avtoritete svojih učencev. Ne pa njihovi prijatelji, ki z njimi med glavno šolsko pavzo pokadijo kak “džoint”, kot sem videla pred neko strokovno solo v Ljubljani. In, kolikšna ironija, prav direktorica te šole, se je na politični lestvici dvignila najvišje pri neki marksistično liberalni vladi po osamosvojitvi. Neprestano je nekaj izjavljala na slovenski partijski javni televiziji. So v Sloveniji profesorji v politiki nagrajeni predvsem kot dobri mamilarski “dilerji”? To pa res zagotavlja odličen pouk moralne vzgoje.
