Piše: Gašper Blažič
Po smrti Zdenka Roterja, ki bi 12. avgusta dopolnil 99 let, se mnogi sprašujejo, ali mu bo država izkazala pogreb na način, kot ga je bil deležen udbovski funkcionar Janez Zemljarič.
368. člen pravilnika služenja Slovenski vojski določa, da je pogreb z vojaškimi častmi namenjen predvsem pripadnikom Slovenske vojske. Do tega so upravičeni tudi aktivni nosilci najvišjih političnih funkcij, prvoborci NOB oz. udeleženci državljanske vojne na komunistični strani, nosilci reda narodnega heroja, častnega vojnega znaka, častnega znaka osamosvojitve, nekdanji obrambni ministri in državni sekretarji na obrambnem ministrstvu ter “druge osebe, če tako odloči Vlada Republike Slovenije”.
Doslej so z vojaškimi častmi pokopali kar nekaj znanih umetnikov. Nekateri pa so pogrebe z vojaškimi častmi zavrnili. Pravila službe v Slovenski vojski namreč omogočajo, da pokojnik v oporoki pogreb z vojaškimi častmi zavrne, to pa lahko storijo tudi njegovi sorodniki. To se je zgodilo po smrti nekdanjega predsednika države Janeza Drnovška in pisatelja Borisa Pahorja
Vojaške časti so torej v veliki meri odvisne od arbitrarne odločitve vlade. Glede na to, kakšnih škandaloznih odločitev smo bili doslej deležni s strani Golobove vlade, nas ne bi smelo presenetiti, če bodo to čast izkazali tudi Zdenku Roterju, dolgoletnemu svetovalcu Milana Kučana, profesorja na FDV (prej FSPN) in v mladih letih vidnemu pripadniku Ozne. Navsezadnje so takšno čast namenili Janezu Zemljariču, ki je bil politični funkcionar v času prejšnjega režima, med drugim predsednik republiškega izvršnega sveta, pred tem pa šef republiške Udbe. Za katero je pravzaprav celo življenje delal tudi Roter, čeprav je njene aktivne vrste zapustil še dokaj mlad.
Seveda pa je možno, da bi se vlada lahko sklicevala na to, da je Roter decembra 2002 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije, uradno “za požrtvovalno delo v dobro slovenske države”. To je bilo ravno ob zaključku drugega predsedniškega mandata Kučana, ki se je s tem svojemu svetovalcu izdatno oddolžil.
Čisto mimogrede: Jože Pučnik, ki ga lahko upravičeno imenujemo za očeta slovenske države, takšne časti ni bil deležen, čeprav je bil leta 1992 nekaj časa podpredsednik vlade, nato pa do leta 1996 poslanec. Za čas svojega življenja Pučnik ni prejel nobenega državnega odlikovanja, šele leta 2006 mu ga je posthumno podelil tedanji predsednik republike Janez Drnovšek, leta 2022 pa ga je Pučnikova družina končno sprejela iz rok tedanjega predsednika Boruta Pahorja.
