Piše: dr. Tina Bregant, dr. med.
Ob sprejemanju zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja poslušamo besede, ki odzvanjajo v srcih: pomoč in prosta volja, ter besede, ob katerih se srce v žalosti in grozi skrči: končanje življenja.
V podrobnostih tudi beremo neznosno trpljenje. Nezdružljivost, ki jo lahek in sorazmerno krhek papir – ali pa računalniški program − v zakonodajnem predlogu z lahkoto prenese. Tisti, ki delamo z bolnimi in tudi umirajočimi, pa vemo, da je ta nezdružljivost neznosna in nesprejemljiva. Z razlogom. V težkih situacijah, ob umiranju bližnjega, se dotikamo presežnega in neubesedljivega, a vendar zelo človeškega. Kot je zapisal Platon v Simpoziju, ljubezen, ki ljubi, kar ji manjka in česar nima v posesti; ljubezen, ki trpi (eros); a tudi prijateljska naklonjenost (philia) in brezpogojna ljubezen (agape), ki se dotikajo nepovratnega konca – smrti (tanatos). Čeprav se stikajo, niso enodimenzionalne – niso del iste linije, pač pa so del kompleksnega cikla življenja, kjer čas doda neizogibno dimenzijo minljivosti in nepovratnosti.
O »primernosti« za usmrtitev
Če iz razmisleka odstranimo čustva in tehtne misli, nam ostane program in komisija, ki bo presojala (lahko celo večkrat) o ustreznosti našega trpljenja in naši »primernosti« za usmrtitev. Program T4, nacistični nemški poskus – predstavljen kot program evtanazije – za ubijanje neozdravljivo bolnih, telesno ali duševno prizadetih, čustveno obupanih in starejših ljudi, je nastal leta 1939, in čeprav je bil uradno ukinjen leta 1941, so se uboji nadaljevali vse do vojaškega poraza nacistične Nemčije leta 1945. (Vir: Encylopaedia Britannica) Imeli so – tako kot obstoječi vladni zakonski predlog komisijo, ki je presojala o »ustreznosti«, in nadeli so programu enako ime: ime dobre smrti – evtanazije.
Pa vendar: dobro prej ali slej nadvlada zlo in življenje vedno znova zmaguje! Dokaz smo mi, ki živimo tukaj in zdaj. Pred več kot 2400 leti je Hipokrat zapisal in uzakonil pogled, ki še danes določa delo zdravnika in tudi družbe. »Ne ubijaj!« je prva zapoved svetovnega etosa, zapisana v dekalogu. Nagrobniki nas skozi stoletja opominjajo na minljivost, a hkrati poudarjajo človečnost in nas opominjajo na življenje, ki je eno, nepovratno in je tudi največ, kar imamo.
Bomo morili svoje najbližje!?
Smrt je v antiki tisti dogodek, ko Atropa – Mojra prereže nit življenja. Nepovratnost in končnost ter krutost usode, ki je ne smatramo za blagodejno in kot usmiljenje za nikogar, niti si je »zaslužijo« zločinci, zaradi česar smo ukinili smrtno kazen, bodo zdaj s tem zakonom omogočili – po presoji komisije – svojim najdražjim? Ker menijo, da trpljenja ne zmoremo lajšati? V današnji humani, demokratični družbi in ob najbolj napredni medicini, ko imamo na voljo številna sredstva in načine lajšanja bolečine, bomo (z zakonom namreč nič več »bodo«, pač pa »bomo«) zdaj morili svoje najbližje?! Dokler ni zakonsko in v praksi urejena paliativna oskrba, toliko časa ni na mestu uzakonitev evtanazije. Ker je evtanazija prikladna in licemerska bližnjica do prihranka pri delu z najhuje bolnimi (kar so si predlagatelji zakona celo upali zapisati).
Bolečega umiranja se bojimo, a najbolj boleče in žalostno je umirati sam. Če nam kdo lajša bolečine, je lažje. Večina umirajočih želi, da bi bili njegovi domači ob njih. Da bi jih držali za roko. Jim vlažili ustnice. Brisali čelo. Se z njimi pogovarjali. Sedeli z njimi v tišini. Marsikdaj umirajoči čaka, da njegov ljubljeni svojec pride do njega in potem mirno umre. Paliativna oskrba danes zmore lajšati bolečine učinkovito in pravočasno; za stik z dragimi mora poskrbeti družina, prijatelji, najbližji. Verjetno ni naključje, da se najbolj bojijo umreti sami in osamljeni prav ti, ki menijo, da družina ni pomembna, in nas v zadnjem času zasipajo z zakonskimi predlogi, ki človeka, žensko in moškega, reducirajo na dajalca biološkega materiala; kjer ljubeča družina ne pomeni več osnovne vrednote. Da, kjer veljajo takšni zakoni, verjamem, da se človek v stiski znajde sam in razmišlja o evtanaziji. Ali o samomoru.
Za pomoč življenju, ne za pomoč pri smrti
Kot družba bi si morali deklarativno in tudi zakonsko prizadevati za pomoč življenju, ne pa za pomoč pri smrti. Poskus samomora je namreč močan klic po pomoči. Od vseh poskusov samomora reši psihiatrija 90 odstotkov ljudi, ki naprej hvaležno živijo. V Avstriji od vseh tistih, ki želijo pomoč pri samomoru (t. i. asistiran suicid), samo 10 odstotkov ljudi zaužije smrtonosno sredstvo. Vsi drugi si premislijo. Vemo, da tudi v neznosnih taboriščnih ali vojnih razmerah, kot so vladale v anihilacijskih taboriščih med drugo svetovno vojno, ali pa ob sedanjih razmerah na Bližnjem vzhodu ljudje praviloma ne delajo samomorov, ampak se borijo za življenje. Živeti v takšnih razmerah – in preživeti – dobi v takšnih razmerah še dodaten pomen. Življenje je namreč neprecenljiva vrednota. Smrt pa je smrt, nasilna ali mirna, ne potrebuje pomoči in pride sama. Za vsakega od nas. Neizogibno.
Zato tega človeškega rubikona med življenjem in smrtjo ne smemo prestopiti. Nikoli ne sme postati sprejemljivo ubiti drugega ali mu pomagati pri smrti. Da pa v predlogu zakona predvidijo zdravstvenega delavca, tudi zdravnika, kot rablja, z novim poklicem (morda delovnim mestom evtanazista?!), je svojevrsten precedens, ki v temelju uničuje zdravniško poslanstvo in bistvo odnosa med zdravnikom in bolnikom. Temeljno zaupanje je uničeno.
Hannah Arendt je govorila o banalnosti zla. Ali smo res pripravljeni na uzakonitev nečesa takšnega ali pa si bomo raje prizadevali za plemenitenje odnosov med nami, zlasti pri pomoči najbližjim in najšibkejšim? Naj spomnim na našega pesnika Kocbeka in njegovo pesem Molitev: … »Vse je večno,/kar nastane,/rojstvo je močnejše/od smrti, /vztrajnejše/od obupa in samote, /silnejše od hrupa in greha, /slovesnejše/od zavrženosti./ Nikoli/ne bom prenehal biti. /Nikoli. /Amen.”
