Piše: Gašper Blažič
Četudi je bil Milan Kučan že večkrat osrednja osebnost naših člankov in je tudi tokrat, si lahko o tem vsakdo misli, kar hoče. Toda nekaj je res: Kučan še vedno ohranja vlogo »nekronanega kralja Slovenije«, kot ga je nekoč označil zgodovinar in publicist dr. Stane Granda.
Na tem mestu ne bomo ponavljali celotnega Kučanovega bogatega življenjepisa. Morda samo tu in tam kakšen drobec. A nekaj je res: zadnji predsednik Centralnega komiteja ZKS se sicer le redko oglaša, a ko se oglasi, ima za to utemeljen razlog. In v tem ga ne smemo podcenjevati. Nekateri starejši prebivalci Slovenije ne pravijo zaman, da je Kučan pravzaprav edini resnični Titov naslednik, saj je bil glede na svojo zvijačnost podoben lisjak kot pokojni maršal. In tako je tudi v obdobju slovenske pomladi odigral dvojno vlogo, pri čemer pa smo večinoma videli samo eno plat. Zato je podoba Milana Kučana še danes pravzaprav tipično manihejska, črno-bela torej. Vendar s tem v resnici tudi zelo zamegljena.
Reševanje vojaka Goloba
Okoli dneva državnosti se je Kučan znova oglasil v medijih. Denimo v časopisu Delo, kjer pravzaprav nihče ni mogel spregledati, da je prišel reševat politično situacijo. Opozoril je namreč, da je drobljenje levega političnega prostora samo z novimi obrazi in brez novih vsebin napaka. Prav tako meni, da samo na antijanšizmu ne bo mogoče dobiti volitev. To je bil opomin tako premierju Robertu Golobu in koalicijskim strankam kot tudi Vladimirju Prebiliču, ki očitno ni dobil zelene luči botra, o katerem je govoril kar nekoliko preveč naravnost. »Ta želja po novih obrazih, ki naj bi odpravili pomanjkljivosti starih obrazov, je večinoma lažno upanje, če novi obraz ne prinaša tudi novih vsebin. Ne samo glede odgovorov na aktualna vprašanja, ampak tudi glede načina političnega delovanja in razumevanja, da je eno ključnih orodij politike dialog,« je tik pred dnevom državnosti za Delo dejal Kučan, ki je očitno sprevidel, da je način vladanja, kot ga imamo, šel predaleč in da to dolgoročno škodi njegovemu političnemu projektu, ki ga je denimo LDS znala veliko bolje upravljati kot sedaj Gibanje Svoboda. Kučanova stališča je namreč treba znati brati med vrsticami. Kdor bi padel le na lepe besede, bi ga razumel povsem napačno. In to je pravzaprav Kučanova odlika: če je v mlajših letih retorično včasih »vozil slalom« in izrekal težko razumljive trditve, je sedaj bolj direkten, a zna stvari povedati tko olepšano, da velik del javnosti hitro pade na limanice »velikega demokrata«. Kučan se je v intervjuju distanciral od Anžeta Logarja, češ da je slednji še vedno preblizu SDS, a morda je v tem stališču tudi taktika, kako do Logarja spraviti čim več nelevih volivcev, ki bi sicer glasovali za SDS. Slednji je celo podtaknil, da se sama uvršča v politično družino skrajne desnice. Podprl pa je tudi aktualno predsednico Natašo Pirc Musar, ki bi ji celo povečal pristojnosti, a s tem je dejansko povedal, da je le izvajalka njegove agende. Vse jasno. Kučana je torej treba brati med vrsticami.
Prevara s »tretjim blokom«
Dejanska Kučanova prevara se skriva prav v tem heglovsko-manihejski logiki Milan Kučan vs. Janez Janša, na čemer gradijo tudi mnogi režimski mediji, ki se skušajo navidezno distancirati od Kučana, a predvsem zato, da bi čim bolj omejili moč pomladnega tabora in morda okrepili t. i. tretji blok. Toda prevar s t. i. tretjim blokom je bilo do sedaj že kar nekaj in tudi Gibanje Svoboda je ena od njih, saj se je stranka pojavila kot preimenovana zelena stranka Jureta Lebna tako rekoč v izteku mandata prejšnje vlade, medtem ko je takrat obstajal manihejski antagonizem Janša vs. KUL. Dodatna prevara se je zgodila, ko je praktično celotna »koalicija ustavnega loka«, kot so se neposrečeno poimenovali, pristala ali v koaliciji (SD in Levica) ali pa kar v formalnem objemu Svobode (Lista Marjana Šarca in Stranka Alenke Bratušek ne obstajata več, ker sta se pridružili »golobnjaku«). Medtem pa je Gibanje Svoboda zraslo kot nekakšna sinteza iz teze in antiteze, nekakšna opcija torej, ki naj bi bila »onkraj desnega in levega«, če parafraziramo naslov slavnega Nieztschejevega dela. A v nasprotju s to prvotno vlogo se je pokazalo, da je Gibanje Svoboda pravzaprav predstavništvo prvovrstnega levega fašizma, ki se od skrajne levice (stranka Levica) razlikuje le v malenkostih, pa še te male razlike počasi izginjajo. Kučan je dejansko kritičen samo do njihovega pretiravanja, ki jim znižuje javnomnenjske točke, to pa je tudi vse. Toda hkrati računa, da bo tranzicijska levica obdržala oblast, četudi bo njeno jedro oslabljeno, vendar naj bi ji pri tem pomagal »tretji blok«, razen če se bo odločil za stari recept, da bo »tretja« stranka postala zmagovalna in pobrala k sebi ostanke sedanje koalicije, kar je bilo že velikokrat videno.
Kako so Kučanovi minirali slovensko obrambo
Tovrstne Kučanove dvojne igre brez meja niso od včeraj. Dejansko jih spremljamo že skoraj 40 let, le da jih v začetku morda nismo opazili. Že v prejšnji številki smo opozorili na Kučanovo dvomljivo vlogo v času osamosvajanja, kar je predsednik SDS Janez Janša nato še enkrat podrobno opisal v oddaji Kdo vam laže na Nova24TV. V tistem času namreč še nismo imeli državnega zbora, pač pa republiško skupščino (iz stare kardeljanske ureditve po Ustavi SR Slovenije iz leta 1974), sestavljeno iz treh zborov, od katerih je bil vsak ločena zaključena celota, skupaj je bilo torej 240 poslancev (namesto sedanjih 90). Demos je imel navadno večino, za sprejetje osamosvojitvenih aktov 25. junija 1991 pa je bila potrebna dvetretjinska večina, kar pomeni, da je morala pridobiti še glasove neodvisnih poslancev (bili so zlasti v zboru združenega dela) in tedanje formalne opozicije (Stranka demokratične prenove, ZSMS-Liberalna stranka oz. Liberalno-demokratska stranka, Socialistična stranka Slovenije). Ne glede na zelo jasen izid plebiscita so nekateri naredili vse, da osamosvojitveni akti ne bi bili sprejeti. Predvsem dnevi pred dnevom D so bili zelo naporni, denimo pri sprejetju amandmajev k ustavi za spremembo državnih simbolov (kar je denimo sosednja Hrvaška sprejela pravzaprav takoj po konstituiranju sabora maja 1990, ob tem so se trije saborski zbori združili v enega samega, kar je olajšalo reforme, zataknilo pa se jin je v samem finalu). Nekateri delegati oz. poslanci so ob tem celo glasovali proti temeljnim aktom. A največji delež sabotaže je bil v postopkovnih zavlačevanjih, ki jih je tedanji pravni red omogočal, saj naj bi se po prvotnih načrtih Slovenija osamosvojila že kakšen teden dni pred formalnim iztekom roka za uveljavitev plebiscitne odločitve (26. junij 1991). Vendar so to spodnesli. »Zavlačevali so tudi na sami seji. Želeli so pavzo, preložiti zadevo, spremeniti dnevni red, potem ko to ni uspelo, so predlagali, da bi moral slovenski parlament najprej ponuditi drugim republikam bivše Jugoslavije neko novo Jugoslavijo. Ko tudi to ni bilo sprejeto, so želeli z amandmaji iz teh ustavnih aktov brisati vse, kar se je nanašalo na obrambno moč,« je v prej omenjeni oddaji pojasnil Janša in spomnil tudi, kako je Mile Šetinc iz LDS predlagal amandma, da ministrstvo za obrambo ne sme prevzeti orožja in imovine Jugoslovanske armade na našem ozemlju, čeprav smo to plačali sami. No, nad Kučanom se je močno navduševal tedanji delegatski predstavnik armade Milan Aksentijević.
Dejanski šef tedanje formalne opozicije
Ob tem je Janša tudi spomnil, da je bil Kučan dejansko ves čas dejanski politični šef opozicije, čeprav je bil formalno predsednik predsedstva. Prav opozicija pa je želela minirati zlasti izgradnjo slovenskega obrambnega sistema in lastne oborožene sile. Verjetno so računali, da bo JLA vojaško posredovala in bo Slovenija klonila, Demosovo vlado pa bi lahko nato obtožili veleizdaje. Skratka, nasprotnikom osamosvojitve je šlo predvsem za oblast, pri čemer bi se udobneje počutili v nekakšni novi Jugoslaviji kot pa v samostojni državi Sloveniji. Toda zanimivo je, da je Kučan prisegal na pravno in dejansko logiko osamosvojitve, češ da si samostojen takrat, ko prevzameš efektivno oblast. Slovenija je ta čas efektivnega prevzema oblasti potrebovala, da bi to storila takoj po sprejetju temeljnih osamosvojitvenih aktov (in ne prej!), a še pred intervencijo JLA, ki je izvajanje vnaprej pripravljene operacije Okop (srbsko: Bedem) načrtovala takoj po 26. juniju (ker je mislila, da bo to dan osamosvojitve). Vendar je poveljnik reškega korpusa, ki je bil pristojen za Primorsko, general Marjan Čad akcijo začel že 26. junija dopoldne, ko osamosvojitev še ni bila razglašena, to pa je bila dejansko posledica, da je načrt vnaprejšnje osamosvojitve in prevzema efektivne oblasti tedanji član predsedstva RS Ciril Zlobec ogrozil, ko je to informacijo po telefonu sporočil italijanskemu konzulu v Ljubljani Fabiu Cristianiju, informacija pa je po diplomatskih poteh potovala v Beograd.
A vse to je samo kratka epizoda iz zgodovine Kučanovih dvojnih iger. Znano je, da je v času razoroževanja TO maja 1990, ko je bil že predsednik predsedstva, molčal, dokler ni bil prisiljen reagirati. Znano je tudi, da je ignoriral slovenske obrambne sile od postroja TO v Kočevski Reki do vaje Premik ’91. Da seveda ne omenjamo njegove reakcije na Pučnikovo naznanilo, da bo plebiscit 23. decembra 1990. Po začetku odkrite agresije JLA je sicer skušal igrati nekoga, ki mu je veliko do osamosvojitve, vendar je ta projekt celo jeseni 1991 ostal negotov, ker je Zahod želel obnoviti Jugoslavijo. Šele mednarodno priznanje je nato končalo te iluzije. Skratka, dvojne igre brez meja, ki se nadaljujejo v današnji čas.
