Piše: Prim. Janez Remškar, dr. med.
S tem naslovom je bil objavljen moj tekst 14. 7. 2023. Tedaj sem spregledal zelo pomembno izjavo tovariša Milana Kučana iz februarja 1989, ko je izjavil: » Slovenske identitete, naj se še tako domišljamo, da je, v Evropi in svetu ni, vsaj ne kot dela nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega! Je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana.«
Ocenjujem, da je bila taka izjava nesprejemljiva in podcenjujoča do naših prednikov in vseh Slovenk in Slovencev danes!
Razredno nad nacionalnim
Kakšen človek je naš nekdanji predsednik, da se postavi na tako stališče? Kot zaveden komunist je v preteklosti sodeloval pri poskusu »utapljanja« Slovenije v Jugoslaviji! Kaj je interes nekdanjega prvega komunista v Sloveniji danes? Ali še vedno meni, kot je menil pred 35 letih in sanja o načrtih komunistov o jugoslovanstvu z enotnim jezikom, s kulturo, z ateizmom, brez verstev, ki so bila največja spotika in ovira partiji v poenotenju. Očitno tovariš Kučan glede na izjave po osamosvojitvi vztraja na ideologiji, utvari partije, in na ta način omalovažuje našo osamosvojitev! Star pregovor pravi: Volk dlako menja, nravi ne! Glede na dogajanja v zadnjem času je v Sloveniji veliko jugonostalgikov.
Ob navedenem poglejmo zgodovinska dejstva.
Komunisti, revolucionarji, so imeli pred seboj vprašanje: kako zagotoviti povezanost Jugoslavije v državno tvorbo, ki bo sposobna živeti, ki jo bo mogoče upravljati. Rešitvi sta bili dve, kot navaja dr. France Bučar v knjigi Usodne odločitve (druga izdaja, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana, februar 1989) v 15. poglavju z naslovom: Narodnost proti razrednemu.
- Spremeniti Jugoslavijo v poenoteno državo, v kateri živi en narod, jugoslovanski.
- Državo oblikovati kot konfederativno povezano skupnost, v kateri žive jugoslovanski narodi kot nacije s svojo državnostjo.
Komunisti niso imeli rešitev
V prvem primeru je politika težila k stopitvi vseh jugoslovanskih narodov v novo narodno skupnost z enotnim jezikom, kulturo, približno enako ekonomsko in tehnološko razvitostjo, enako civilizacijsko stopnjo. Taka država teži k odpravljanju vseh razlik na narodnosti ali katerekoli drugi podlagi, ob jedru, ki sistemsko predstavlja večino prebivalstva te skupnosti. Vzorec za njeno upravljanje je centralizem! Po tem vzorcu so nastale vse evropske države in tak vzorec je uporabila že predvojna Jugoslavija. Jedro naj bi bilo srbstvo kot prevladujoča sestavina, s srbsko-hrvatskim jezikom in vzhodnoevropsko kulturnim izročilom. Ta poskus se ni obnesel. Bilo je 200 let prepozno! Minili so časi absolutističnih, prosvetljenih vodij, ki so s silo stapljali različne skupnosti! Srbi, Slovenci in Hrvati smo bili že oblikovani v narode z jasno nacionalno zavestjo, z značilnostmi, ki se jim nismo hoteli odreči.
V drugem primeru, konfederacije ni bilo mogoče izvesti! Razlog: Jugoslavijo je vodila leninistična partija, ki je kot vodilna in edina politična organizacija bila organizirana strogo hierarhično, kar ne prenese konfederativnosti. Zagotavljanje enotnosti v partiji je prihajalo v nasprotje z uveljavljanjem konceptom Jugoslavije kot skupnosti svobodnih narodov, vse dokler je bila partija leninistična in s tem nujno antidemokratična, povezana z nasiljem!
Tako je o tem pisal dr. France Bučar v knjigi Usodne odločitve. Rešitve komunisti kljub absolutni oblasti niso imeli! Jugoslavija je končala žalostno, z vojno na Hrvaškem, z genocidom v Bosni in Hercegovini. Drugače se tudi ni moglo končati ob posiljevanju z enakostjo, enotnostjo, bratstvom, brez upoštevanja razlik.
Boris Pahor o slovenski identiteti
V nasprotju s tovarišem Milanom Kučanom je gospod Boris Pahor ob praznovanju svojega 106. rojstnega dne v ljubljanskem Konzorciju rekel o naši identiteti: »Mi, Slovenci, če ne bomo imeli prepričanja o naši identiteti, ne bomo obstali dolgo.« V intervjuju (Trst, 22. 9. 2019) je opozoril na to, da je prva dolžnost odraslega človeka, ki ni več otrok, ampak je postal moški, ženska, to, da ostane zvest svoji identiteti, svojemu narodnemu izviru. Lahko bi rekli tudi nacionalnemu principu. Opozoril je, da je danes vendar bolje uporabiti izraz narodnemu, saj je izraz nacionalen precej blizu izrazu nacionalizem, ki pa je lahko tudi pošten, izražen torej v smislu, da je človek zvest svojemu nacionalnemu principu, jeziku, kulturi, svoji zgodovini, lahko rečemo tudi svojemu prostoru, kjer se je rodil in od katerega je odvisen v smislu zraka, hrane. Biti zvest svojemu rodnemu principu – to bi morali razglasiti kot splošno obveznost človeka. Ta obveza zvestobe svojemu izvoru, narodnemu principu, mora biti zapisana tudi v knjigah, iz katerih se poučuje kultura – pa naj bo to književnost ali zgodovina. To mora dijak, študent, akademik – usvojiti. Šola mora človeka o tem poučiti v okviru svojega programa. Sklenil je s stališčem, da prepričanje, da nacionalna zavest vodi v nacionalizem, ne drži, in dodal: »Mi smo imeli nesrečo, da smo imeli diktaturo komunizma, saj je imel komunizem do narodnega principa negativno razmerje. Narodni princip je odklanjal. Njihov interes je bil le razredni boj! In komunist, ki je v Sloveniji vodil življenje – Edvard Kardelj –, je rekel, da on »dobro pozna narodni princip, da ve, kaj je to narodna zvestoba«. Prepričan je bil, da to vedno prej ali slej vodi v nacionalizem. Nacionalizem, ki ga vsi obsojamo. Ampak tukaj je pa treba takoj povedati, da narod, ki spoštuje svoj narodni princip, ki spoštuje svoj jezik, kulturo, zgodovino, zemljo, ta narod je nacionalno zaveden, ni pa to nikakršen nacionalizem in nima prav nič opraviti s pravim nacionalizmom. Tako je razmišljal g. Boris Pahor, žrtev fašistov in komunistov!
Smo še ponosni na to, da smo Slovenci?
Ostanimo se še pri našem, slovenskem jeziku, najpomembnejšem elementu identitete. Ne smemo pozabiti dejstev, pomembnih za razvoj našega, slovenskega, jezika! Najprej ne Brižinskih spomenikov (972−1039), ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis, v katerem koli slovanskem jeziku, ki so jih odkrili 1809. Nato del protestantskih duhovnikov Trubarja, Dalmatina, Bohoriča in narodnih prebuditeljev Pohlina, Zoisa, Linharta. Ne smemo pozabiti niti na delo g. Tume in g. Kopitarja!
Spoštovane Slovenke in Slovenci! Slovenija je naša, moja domovina in moramo jo graditi, ne razgrajevati, kar se dogaja danes! Nesprejemljivo je, da nam za božič na Tromostovju igrajo trubači, preplavlja nas vprašljiv kapital iz tujine! Zaradi ostankov ideologije komunizma imamo veliko za zdaj nepremostljivih problemov! Ob tem se na »nacionalki« ukvarjamo s tragedijo, ki jo je povzročila jugo-srbska vojska v Srebrenici, ukvarjamo se s koncertom Marka Perkovića Thompsona. Raje razmislimo, kdaj smo iz ust Milana Kučana slišali reči nekaj o domovini Sloveniji in koliko domovinske vzgoje ponudimo mladim.
Od nikogar ne želimo ničesar, nikomur ne želimo nič slabega, a ponosni moramo biti na svojo preteklost od leta 972 naprej! Smo majhen narod, ki je ob stalnih pritiskih, nadvladju drugih, Germanov, Romanov, Srbov, obstal in lahko smo in bodimo na to ponosni! Nikdar nismo ogrožali nikogar! Biti Slovenec, imeti svojo domovino, je ena prvih naših vrednot, s tem ne posegamo v pravice nikogar, razen v interese globalistov, ki jim je malo mar za majhen narod na južni strani Alp!
