Piše: Gašper Blažič
Referendum o Natu − da ali ne? A to sploh ni glavno vprašanje, pač pa je igračkanje z referendumi predvsem posledica resnih razpok v koaliciji in ustvarjanje dimnih zaves.
Že takoj ko se je na dnevnem redu pojavilo vprašanje glede slovenskega članstva v Natu – izstop Slovenije sicer sodi v nabor »mokrih sanj« Levice –, je postalo jasno, da članstvo Slovenije ni pod vprašajem. Navsezadnje tudi zato, ker je za izstop iz zveze Nato potrebno »ustavno močno« politično in tudi plebiscitarno soglasje. To pomeni, da bi moral DZ za odstop od Severnoatlantske pogodbe zbrati dve tretjini glasov poslancev (najmanj 60). Z drugimi besedami: noben posvetovalni referendum o izstopu iz Nata nima zakonodajne moči, da bi lahko nadigral pravilo dvetretjinske večine. Razen morda ustavodajnega referenduma, kjer bi bila potrebna večina vseh volilnih upravičencev – to pravilo je bilo uporabljeno na plebiscitu leta 1990.
Še pomnite referendum iz leta 2003?
Poglejmo nekoliko v preteklost. Slovenija je uradno postala članica Nata le malo pred uradnim vstopom v EU (1. maja 2004). Natančneje: dober mesec dni prej. Leto dni pred tem smo Slovenci odločali o vstopu v obe povezavi na dveh referendumih, ki sta potekala isti dan. Vse skupaj se je dogajalo v času Ropove vlade, vladavine LDS torej. Med največjimi podporniki vstopa v Nato na strani vlade je bil tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je bil zaskrbljen zaradi notranje opozicije (in celo sabotaže) znotraj koalicijskih strank, pa tudi zaradi vloge Milana Kučana, ki je konec leta 2002 končal svoj mandat predsednika, a ostal še naprej vplivna osebnost v politiki. Nasprotniki zveze Nato so bili, vsaj formalno, zunaj parlamenta, različne skrajne levičarske skupine, pa tudi civilnodružbena gibanja, ki so se družila na Metelkovi v Ljubljani. Opozicija je vstop v Nato podpirala, še zlasti SDS, večji pomisleki pa so bili v SNS, ki je tako ali tako imela ves čas »ločena mnenja«. Referendum je vseeno uspel in Slovenija je postala članica Nata.
Kako smo zamudili pet let
Toda Slovenija je leta 2004 v resnici pet let zamujala glede članstva v Natu. Računala je namreč na povabilo leta 1999, kar pa se ni zgodilo. Od držav nekdanjega vzhodnega bloka so bile povabljene Madžarska, Poljska in Češka, Slovenija pa je izpadla s seznama, domnevno tudi zaradi politične neenotnosti, notranje nestabilnosti in številnih nerešenih vprašanj tranzicije. Toda pozornejšim opazovalcem ni ušlo, da je od leta 1994 dalje, ko je bil s konstruktom Depala vas odstranjen obrambni minister Janez Janša, razvoj Slovenske vojske krenil v neželeno smer, in sicer z nabavo (neustreznega) orožja v Izraelu, kar je bil sad politične povezanosti Milana Kučana s Šimonom Peresom, najbolj znanim obrazom izraelske levice. Pri tem naj bi bil, kot je takrat razkril Jože Zagožen, ki je bil leta 1994 direktor Uprave za logistiko na MORS, glavno vlogo pri tem poslu odigral Josef Harel. Ob tem je Drnovškova vlada celo sklenila tajen sporazum z Izraelom, kar je posledično privedlo do (sicer neizglasovane) ustavne obtožbe Drnovška, ki je nasprotnikom (dejansko pa svojim lastnim ljudem) navrgel znani stavek »Saj se boste še pobili za moje nasledstvo«. Posledice nabave izraelskih havbic so bile tragične, saj je ena od njih ubila vojaka na Počku. No, danes je odnos Kučana do Izraela že bistveno drugačen, saj v tej državi na oblasti že dolgo ni več njegovih ideoloških prijateljev. Vprašanje bi bilo, kako bi se globalna levica odzivala v primeru, če bi z Gazo obračunavali izraelski levičarji. No, izraelske havbice uradno nikoli niso bile razlog za to, da je zveza Nato leta 1999 izpustila Slovenijo s seznama povabljenih. Uradno, seveda.
Je pa očitno vse to nekoliko streznilo tranzicijsko levico, vsaj tisti njen del, ki je bil naklonjen evroatlantskim povezavam. Toda notranje sabotaže zlasti pri javnomnenjskem hujskanju proti Natu so vendarle pripomogle k temu, da je bila na referendumu podpora zvezi Nato precej nižja kot podpora EU, a je še vedno znašala visokih 66 odstotkov, dve tretjini tistih, ki so glasovali. Referendum takrat sicer ni bil izveden na ustavnem nivoju, kar pomeni, da za njegov uspeh t. i. plebiscitarni kvorum ni bil potreben.
Golob bi sedel na dveh stolih
Ta kratki vpogled v zgodovino slovenskega vključevanja v Nato nam morda nekoliko pomaga razumeti dogodke zadnjih tednov, a dejansko se je vse začelo s tem, da so se članice Nata zavezale k dvigu deleža BDP za obrambne namene na pet odstotkov. Za Slovenijo bi to pomenilo, da bi bruto znesek za obrambo znašal po sedanjih izračunih skoraj četrtino celotnega državnega proračuna (če odštejemo, da gre za postopno zviševanje BDP do leta 2030). To se sliši ogromno, a je še vedno manj kot denimo v Rusiji, ki porabi tretjino svojega proračuna za vojaške namene. Razumljivo je, da bi takšen pristop prinesel ogromno strahov pred tem, kaj bi to pomenilo za nujne državne investicije v zdravstvo, šolstvo, infrastrukturo, pokojnine itd. Toda obširnejša diskusija o proračunu bi dejansko lahko razkrila, koliko ima Slovenija dejansko proračunskih rezerv glede na to, da imamo visoko obdavčitev (ki duši gospodarstvo in posledično dolgoročno ustvarja manjši prihodek v proračun) ter da veliko sredstev namenjamo za migrante, nevladne organizacije, Palestino itd. Očitno je namreč, da želi sedanja oblast tovrstne proračunske postavke pustiti nedotaknjene, ob tem pa lagati tako državljanom kot zvezi Nato. Premier Golob se zaveda, da bo obveznosti, povezane s članstvom v Natu, treba izpolniti brez kompromisa, zato pa ga je sedaj strah tako javnega mnenja kot Levice, ki bi lahko celo zapustila koalicijo. To je sicer glavni razlog, da je prišlo do takšnega »preigravanja« z referendumi, in tudi, da se je Svoboda nato premislila glede posvetovalnega referenduma o Natu in sklicala parlamentarni vrh. Ob napovedi vrha pa je Janša opomnil koalicijo, naj ne prelaga odgovornosti še na opozicijo, saj da ima koalicija sedaj 50 poslancev, kar je več kot dovolj za odločanje o referendumih. To pomeni, da skuša Golob zagato, v katero se je spravil sam, sedaj prikazati kot nekakšen vseslovenski problem.
Američani s sankcijami nad aktivistko
Pri tem pa je Golob celo izrazito dvoličen. Prejšnji teden je namreč Slovenija gostila aktivistko ZN za pravice Palestincev, italijansko pravnico Francesco Albanese, ki je imela pri nas več predavanj ter se srečala tudi z Golobom in s predsednico republike Natašo Pirc Musar, preden je šla slednja pretakat krokodilje solze v Srebrenico. In zanimivo, prav v času njenega obiska v Sloveniji je ameriški državni sekretar Marco Rubio naznanil, da bodo ZDA uvedle sankcije proti omenjeni aktivistki, ki je po naših neuradnih, a zanesljivih informacijah tesno povezana s Hamasom, radikalni levičarski evropski poslanec Matjaž Nemec pa bi ji najraje podelil Nobelovo nagrado za mir. No, slovenski politični vrh ji je izrazil podporo, kakršne ne bi bila deležna niti v svoji domovini, marsikdo pa se sprašuje, ali ni to dejanje še ena od slovenskih provokacij na račun ZDA. Ob vsem tem je kolegij predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič celo spremenil pravilnik, da bi se lahko čim prej ustanovila parlamentarna skupina prijateljstva s Palestino. Vse več pa je ugibanj, ali bo Slovenija morda kar sama prekinila diplomatske odnose z Izraelom; če to stori, se bo v zvezi Nato znašla v oslovski klopi, kar v primeru morebitne agresije Rusije pomeni, da bomo ostali sami. Mimogrede, dokaz, kakšne baže je Albanesejeva, kaže odziv, ko je februarja 2024 francoski predsednik Emmanuel Macron napad Hamasa na Izrael leta 2023 opisal kot »največji antisemitski pokol našega stoletja«. Albanesejeva je takrat na omrežju X Macronovo stališče komentirala, da »žrtve pokola 7. oktobra niso bile ubite zaradi svojega judovstva, temveč kot odgovor na izraelsko zatiranje«. Vse jasno.
Bi obrambni proračun lahko rešil zdravstvo?
Skratka, namesto neodgovornega »preigravanja« z referendumi bi se Golob raje vprašal, kje so slovenske proračunske rezerve in kaj bi lahko vključili v t. i. obrambni proračun. Denimo zdravstvo, ki je v vse slabšem stanju. Nedavno so namreč v javnost prišle informacije, da bi lahko dele slovenskih bolnišnic formalno spremenili v vojaške oddelke za primere prihodnje vojne. Toda večanje obrambnih izdatkov ne pomeni nujno tudi nabave orožja, pač pa tudi krepitev (civilne) zdravstvene infrastrukture, gasilskih služb, policije, kibernetske varnosti itd. A vprašanje je, če ob vsem tem, kar se dogaja v državi – poslabševanje notranje varnosti ob napadih Romov, medtem ko se notranji minister Boštjan Poklukar bedasto smeji –, premier Golob sploh zmožen prepoznati resnost trenutka, v katerem smo.
