Piše: Gašper Blažič
Morda je kdo opazil, da se je v nedavnih prispevkih za slovenski nacionalni program pojavil tudi moj prispevek, ki je morda nekoliko neobičajen. Dotaknil sem se namreč problematike slovenske narodne sprave, vendar ne toliko s političnega kot z duhovnega vidika.
Žal se ideal sprave, to je treba priznati, vse bolj oddaljuje, ker v slovenskem prostoru še zdaleč ni doseženo soglasje o tem, da so vsi trije totalitarizmi dvajsetega stoletja slovenskemu narodu naredili veliko zla. Pretežni del slovenskega javnega mnenja namreč še vedno prisega na heglovsko dualistično tezo, da sta bila le nacizem in fašizem resnično zlo, proti kateremu so se najbolj pogumno borili prav komunisti. In kogar so komunisti ubili, je bil zagotovo fašist ali nacist.
Tudi iz tega razloga sem v svojem prispevku »Alternativna pot do slovenske narodne sprave« poudaril konkretne, osebne zgodbe o spravi med potomci žrtev in storilcev. Tovrstno spravno dejanje se je sicer dotaknilo zelo majhnega dela naroda, a vendarle gre za veliko znamenje upanja, da je sprava med živimi mogoča, čeprav smo priče »zakrknjenim srcem«, kot se temu reče po svetopisemsko. Zakrknjena srca namreč še vedno razmišljajo poenostavljeno dualistično. Ne zanima jih denimo, da je bil domobranski oficir Ernest Peterlin deportiran v Dachau, da je umorjeni teolog in domoljub Lambert Ehrlich v Ljubljano dejansko prišel kot begunec pred vse bolj besnečim nemškim nacionalističnim pritiskom na Koroškem, da je prav tako umorjenega Marka Natlačena – ustrelil ga je isti morilec kot Ehrlicha − kot Primorca preganjal fašizem, nato pa so ga ubili komunisti, da je bil od komunistov umorjeni Jaroslav Kikelj, ki je odraščal v Mariboru, sin primorskih beguncev pred fašizmom itd. Toda komunističnih propagandistov to niti malo ne zanima. Zanje je »skrajna desnica« vse, kar je le malo bolj desno od skrajne levice. Razen tistih pravih, sicer maloštevilnih slovenskih skrajnih desničarjev, ki so pravzaprav pomočniki levice, ko je treba udrihati po SDS.
Predvsem se je ta retorika zaostrila ob udeležbi Janeza Janše na koncertu Marka Perkoviča Thompsona v Zagrebu. Tega koncerta se je udeležilo več kot pol milijona ljudi. Znano je, da mainstream mediji skupaj z mnogimi progresivističnimi politiki že dolga leta razglašajo Thompsona za promotorja ustaštva in nacifašizma. Res je sicer, da je Thompson po svoje zanimiva in razvpita, izstopajoča figura v svetu popkulture. Ime nosi po modelu puške, velikokrat je oblečen napol po vojaško, v svojih besedilih pa poudarja domoljubje in krščanstvo. S to agendo vstopa v tisti sektor popkulture, kjer se je zdelo, da ima levica monopol. In to je tisto, kar levičarje najbolj boli, če odštejemo tudi duhovni spopad, ker Thompson daje videz bojevnika in ne mlačnega boječega kristjana, ki bi se ob prvem hrupu skril v mišjo luknjo. To je tudi razlog, zakaj smo priče tako besnemu hrumenju ne samo proti Thompsonu, pač pa proti vsem, ki se udeležujejo njegovih koncertov. Seveda, najlaže je na podlagi pozdrava »za dom spremni«, ki je veliko starejši od ustaške NDH, izvajati propagando, da gre za ustaškega glasbenika. Toda pri nas imamo podoben problem z modrim orlom, ki je bil v 19. stoletju celo simbol slovenskega naroda, čeprav izvorno najprej samo dežele Kranjske – danes pa ga režimska propaganda razglaša za »domobranski simbol«. Tudi izraz »domobranstvo« je vzet iz vojaškega sistema nekdanjega habsburškega imperija.
Sicer pa ste verjetno opazili, kako hitro je Thompson izginil iz slovenskih medijev, čim je Evropski parlament z resolucijo dal zaušnico vsem zagovornikom sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Pri tem je predsednici Nataši Pirc Musar grdo spodrsnilo, ko je skušala z odzivom napasti odločitev evropskih poslancev. Samomorilski napad? Morda.
