Piše: Dr. Matevž Tomšič
V zadnjem času se na javni sceni pojavljajo jasni dokazi tega, kar je vsakemu malce boljšemu poznavalcu dogajanja v politiki in družbi jasno kot beli dan: da namreč Slovenija še zdaleč ni izšla iz postkomunistične tranzicije. Da so vzorci iz preteklega sistema še zelo živi. Da imajo centri moči, ki iz njega izvirajo, še vedno ključno vlogo. In da je starorežimska mentaliteta še vedno zelo trdno zasidrana.
Tako je najprej najverjetnejši »novi obraz« na levici v intervjuju za enega od časopisov izjavil, kako se je sešel z glavno »sivo eminenco« na tem političnem polu, a od nje »zelene luči« za vključitev v domačo strankarsko politiko še ni dobil. Nato pa je te eminenca na javni televiziji urbi et orbi potrdila to svojo vlogo, češ da dvomi, ali je res potreben še en nov igralec na (po njegovem preveč fragmentirani) levici.
Govor je seveda o evropskem poslancu Vladimirju Prebiliču ter nekdanjem predsedniku in pred tem partijskem šefu Milanu Kučanu. Prvi je prostodušno dal vedeti, da na levem polu slovenske politike avtonomen angažma ni mogoč oziroma da mora imeti tisti, ki želi doseči uspeh, zaslombo zakulisnih centrov moči. Slednji pa je jasno pokazal, da ti centri moči dejansko obstajajo in da ima on tu glavno vlogo. V slogu nekakšnega ostarelega mafijskega botra, mimo katerega se ne zgodi nič (kljub temu, da že dolgo ne zaseda nobene javne funkcije).
Ugotovitev, da Slovenijo obvladujejo zakulisni postkomunistični centri moči, nikakor ni nova. O tem je že v devetdesetih letih pisal nekdanji urednik Dela in kasneje Maga Danilo Slivnik v knjigi z zelo povednim naslovom Kučanov klan. Kasneje je profesor Zdenko Roter, eden Kučanovih najtesnejših zaupnikov, marsikaj od tega potrdil v knjigi s prav tako povednim naslovom Padle maske. A dolgo časa so ključni ljudje v teh krogih svojo vlogo skrivali. Tudi osrednji mediji, v veliki večini naklonjeni levi opciji, so jih pri tem »pokrivali«. Številni novinarji, publicisti in drugi »poznavalci« so teze o prevladujočem vplivu političnega zakulisja – kasneje označenega s simpatično oznako »strici iz ozadja« – razglašali za »teorije zarote« in bolj kot ne izraz paranoje njihovih avtorjev.
Sedaj pa protagonisti političnega zakulisja tega ne skrivajo več. Če se je Kučan še pred leti razglašal za »navadnega upokojenca«, sedaj avtoritativno in na očeh javnosti daje politična navodila in kliče na pogovore (morda primerneje rečeno zagovore) ljudi, ki delujejo (ali nameravajo delovati) na levem polu, in ves čas demonizira tiste na desnici (no, pri tem nikakor ni osamljen).
Povsod obstajajo ljudje, ki imajo, čeprav ne zasedajo formalnih odločevalskih položajev, velik vpliv na politične odločitve. Podobno velja tudi za skupine, ki s pomočjo svojih (predvsem finančnih) resursov uveljavljajo lastne interese, pogosto na škodo drugih državljanov. To se dogaja celo v državah z dolgo demokratično tradicijo. Vendar tam obstajajo različni neformalni centri moči in različne skupine pritiska, ki v politično-ideološkem smislu niso na isti »valovni dolžini« in katerih interesi si pogosto nasprotujejo. Tudi v tem smislu torej obstaja pluralizem.
V postkomunistični Sloveniji pa imamo opraviti s političnim zakulisjem, ki obvladuje vsa ključna družbena področja. To zakulisje je, čeprav znotraj njega obstajajo različni krogi, ki niso nujno v najbolj prijateljskih odnosih, v smislu politične podpore zelo homogeno. Pred vsakimi volitvami, naj bodo parlamentarne ali predsedniške, angažira vse svoje potenciale za to, da zmaga »prava« opcija. Da zmaga levica in da pridejo na oblast takšni, ki jim bodo služili kot orodje. V takšnih razmerah lahko govorimo o deformirani demokraciji. V tem smislu je v Sloveniji situaciji slabša kot v toliko kritizirani Orbánovi Madžarski. Tam vendarle odloča tisti, ki je izvoljen.
