Piše: I. K. (Nova24tv)
Vsak teden slišimo kakšno novo anekdoto o tem, kako je slovensko pravosodje počasno, neučinkovito, iracionalno, pogosto tudi krivično. A anekdote in subjektivni občutki so podkrepljeni tudi s številkami. Na nedavnem letnem poročilu EU Justice Scoreboard se je Slovenija pričakovano obnesla porazno.
EU Justice Scoreboard je letno poročilo, ki ga vsako leto objavlja Evropska komisija. Prvič je bilo izdano leta 2013, letos gre torej za 13. redno izdajo. Namenjeno je spremljanju in primerjanju učinkovitosti, kakovosti in neodvisnosti pravosodnih sistemov v vseh državah članicah EU.
Na repu pri korupciji in pranju denarja
Slovenska sodišča še naprej ostajajo med najpočasnejšimi v EU, kar se tiče primerov korupcije in pranja denarja.
Tako pri preganjanju kriminala pranja denarja kot korupcije smo se znašli na repu lestvice. Povprečno se prvostopenjski postopek pranja denarja konča po približno 800 dneh, prvostopenjski postopek korupcijskih primerov pa po približno 500 dneh. Pri tem je potrebno poudariti, da poročilo spremlja postopek izključno do konca prve stopnje. Težava slovenskega pravosodja pa so seveda nadaljnje instance, ki sodijo prepočasi, hkrati pa ne prevzemajo odgovornosti – namesto da bi odločile vsebinsko, za kar imajo vse pristojnosti, na koncu sodbe razveljavljajo in pošiljajo nazaj na nižjo instanco. S tem si seveda višja sodišča operejo roke, hkrati pa preprečijo, da bi se pravica izvršila pravočasno – postopki na ponovnih sojenjih pogosto zastarajo, preden pride do prave vsebinske.
Kaj evropsko poročilo ne vidi
Videti je, da je letno poročilo kljub slabim rezultatom vseeno pisano na kožo slovenskemu pravosodju, da se vsaj skrije v povprečju, namesto da se jasno vidi, da smo evropski bolnik na področju pravosodja. Ministrica za pravosodje Andreja Katič in predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević se sicer rada pohvalita, da je sodnih zaostankov vedno manj, a resnični primeri kažejo, kako počasi v resnici meljejo slovenski pravosodni mlini.
Pri tem pa je potrebno poudariti, da je Slovenija po številu sodnikov v samem evropskem vrhu, ti isti sodniki pa so pred kratkim dobili svoj “happy ending”, ko jim je Golobova vlada plače zvišala praktično na raven funkcionarskih plač ministrov.
Na 100 tisoč prebivalcev je v Sloveniji kar dvakrat več sodnikov od evropskega povprečja, nad povprečjem pa je tudi količina sredstev, ki ga za pravosodje namenjamo davkoplačevalci. Slovenija je namreč leta 2022 za pravosodje namenila 107,1 evra na prebivalca. Evropsko povprečje je izrazito nižje, in sicer 85,4 evra. Izraženo v deležu BDP: za delovanje sodstva smo namenili 0,38 odstotka BDP, kar precej presega evropsko povprečje (0,31 odstotka).
Težava niso le sodni zaostanki, ampak tudi krivično sojenje
Poleg sodnih zaostankov pa je največja težava slovenskega pravosodja kvaliteta sojenja oziroma sodne krivice, ki se dogajajo.
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je ugotovilo, da je od 373 slovenskih primerov, o katerih je presojalo, v kar 342 primerih ugotovilo vsaj eno kršenje človekovih pravic. Gre za resnično zaskrbljujoče podatke, saj je skoraj 92 odstotkov sodb slovenskih sodišč svojim državljanom torej kršilo človekove pravice, pri tem pa smo v samem evropskem vrhu. Povedano drugače, Slovenija ima najslabša sodišča v Evropi. Zadnji stolpec prikazuje, koliko sodb z vsaj eno ugotovljeno kršitvijo človekovih pravic je bilo v posamezni državi spisanih na milijon prebivalcev. Tudi tukaj je Slovenija tik pod vrhom, in sicer s 164,51 sodbe. Posebej pomenljiv je pogled proti državam z najuspešnejšim sodstvom. Če vzamemo za primer Nemčijo. Ta je imela le 2,4 sodbe na milijon prebivalcev, v katerih je ESČP ugotovila kršenje človekovih pravic. Pri 83 milijonih prebivalcev je bilo na Evropsko sodišče poslanih manj primerov kot iz Slovenije, pa še pri teh, ki so bili poslani, je bilo pri vsega 55,9 odstotka ugotovljeno, da so bile z razsodbo kršene človekove pravice.
