Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,20-26): Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«
Še zadnja nedelja pred binkoštmi nam tokrat ponudi prav poseben del zadnjega Jezusovega nagovora svojim apostolom pred velikim petkom. Gre za velikoduhovniško molitev. Tokrat Jezus prosi Očeta za svoje učence. To je zadnja velika prošnja, s katero Sin v svoji pokorščini naslavlja Očeta. Navadno ta odlomek prebiramo v tednu molitvene osmine za edinost kristjanov, saj gre za prošnjo, da bi bili vsi eno. To ne pomeni ukinjanje medsebojnih različnosti, ampak preseganje razdeljenosti. Dandanašnja svetovna krščanska skupnost je med seboj močno razdeljena, bolj iz zgodovinskih in političnih kot doktrinalnih razlogov.
Zakaj Jezus prosi za edinost? Predvsem zato, ker je edinost pričevanjska. V sebi nosi nekaj nadnaravnega. Da bi svet spoznal in veroval resnici, da je Jezus res poslani Odrešenik. Tu gre za edinost med seboj, pa tudi za edinost z Jezusom in s tem z Očetom. Sveta Trojica je ta podoba edinosti. En Bog, tri osebe. Najprej moramo mi sami spoznati, kdo je Bog. In če ga spoznamo, ga postavimo v svoje življenje tako, da postanemo pričevalci. Pravi pričevalci pa smo, če smo občestvo, ki izžareva edinost v veri v troedinega Boga. Ne gre zgolj za neko verjetje – vera je veliko več. Je aktiven, oseben odnos z Bogom. Z Bogom, ki je zares živ, ki deluje, rešuje. Tragično je, da dandanes že kar večinoma jemljemo molitev bolj kot nek princip magije ali navade, ob tem pa doživljamo svojo neodrešenost, ne da bi pustili Bogu, da se nas dotakne, nas preoblikuje.
Več TUKAJ.