Piše: dr. Matevž Tomšič
Karkoli so kdo misli o starem/novem ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, nikakor mu ni mogoče očitati, da se ne drži predvolilnih obljub. Le-te je začel intenzivno udejanjati že na samem začetku mandata. To velja tako za tiste, ki zadevajo ameriške notranje zadeve, kot tudi za one, ki zadevajo odnose v svetu. Njegova politika je zelo transparentna. In njegov način vedenja je znan, zato ne bi smel nikogar kaj posebno presenetiti.
To seveda ne pomeni, da se je treba s potezami njegove administracije strinjati. Nekatere med njimi so precej problematične. To velja še posebej za odnos do ruske agresije na Ukrajino oziroma pristop glede končanja vojaških spopadov. Pri tem ne gre samo za različne Trumpove verbalne eskapade, kjer se včasih zdi, da je bolj oster do svojih zaveznikov kot do nasprotnikov. To se je denimo na odprti sceni pokazalo na tiskovni konferenci v Beli hiši ob njegovem srečanju z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim, ki ga je skupaj s svojim podpredsednikom JD Vanceom javno okaral zaradi njegove domnevne nespoštljivosti do Američanov (no, pri tem je treba povedati, da je Zelenski precej po nepotrebnem sprožil besedni spopad).
Sporna je sama interpretacija stanja. Trump se povsem izogiba opredelitvi odgovornosti za vojno. Ta pa je neizpodbitno na ruski strani. Postavljati se na nekakšno nevtralno pozicijo pomeni implicitno izenačevati žrtev in agresorja. In vojno je mogoče končati tako, da se slednji ustavi. Prisiliti ga je treba, da spozna, da se mu nadaljevanje vojne ne izplača. Nikakor pa se ne sme opogumljati. In s takšnimi izpadi ameriški predsednik in njegovi ljudje – hote ali nehote – sedaj počnejo prav to.
Trump trdi, da želi čim prej ustaviti vojaške spopade v Ukrajini in doseči mirovni sporazum, s čimer bo to krizo »umaknil z mize« in se posvetil geopolitičnim problemom, ki so po njegovem z vidika ameriških interesov pomembnejši. Gre predvsem za odnose s Kitajsko, ki je glavni tekmec – lahko rečemo tudi grožnja – Združenim državam Amerike. Na prvi pogled se zdi to smiselno. A je kratkovidno. Ni vsaka hitra in preprosta rešitev dobra. Če bi do sklenitve mirovnega sporazuma prišlo na način, da bi Rusija pridobila na škodo Ukrajine, to ne bi izboljšalo varnostnih razmer v Evropi. Nasprotno, ruskega diktatorja Putina bi to samo opogumilo, da bi začel snovati nove napade na sosednje države. Predvsem pa bi bil to signal glavni globalni avtokratski sili Kitajski, da je mogoče nekaznovano izvajati agresijo, in bi sama začela to prakticirati – denimo s poskusom nasilne priključitve Tajvana. Takšno »mirovništvo«, kot ga sedaj nakazuje aktualna ameriška administracija, bi na srednji rok močno škodovalo tudi tej državi, saj bi oslabilo njen položaj v svetu.
Skrajni čas je, da se Evropa v obrambno-varnostnem smislu osamosvoji, da se »postavi na lastne noge«. Za to, da se je zavedanje tega očitno dokončno zasidralo v vrstah evropskih političnih odločevalcev, ima odločilne zasluge prav Trumpova izvolitev in njegovo postavljanje Amerike na prvo mesto. Evropejci so se predolgo zanašali na ameriško vojaško moč – ob tem pa je del evropske politike in javnost svetohlinsko »vihal nos« nad Američani in jih obtoževal imperializma vsakokrat, ko so se kje odločili urejati zadeve.
Sedaj je treba temu napraviti konec. Prav absurdno je, da se Evropska unija boji groženj Rusije, ki je v ekonomskem smislu v primerjavi z njo prava pritlikavka. Sama ima več kot dovolj resursov, da vzpostavi učinkovit in tehnološko visoko sofisticiran vojaški aparat, s katerim bo poskrbela za lastno varnost. Tudi s finančnimi sredstvi ne bi smelo bili posebnih težav. Preprosto bi bilo treba v obrambne namene preusmeriti vsa sredstva, namenjena »zelenemu prehodu« in širjenju prebujenskih ideologij. Morda to ne bo dovolj, a bo vendarle dobro za začetek.
