Piše: prim. Janez Remškar, dr. med.
Zakaj tak naslov? Več je razlogov, ki jih poznam, nekaj neposredno, nekaj iz pogovorov in medijev. Zakaj to pišem sedaj? Ker imam vsega, kar se dogaja v politiki, dovolj. Verjeto čutijo enako tudi mnoge Slovenke in Slovenci ter mnogi državljani Slovenije.
In vzrok? Direktor Psihiatrične klinike v Ljubljani je 5. 2. 2025 ob odprtju novega dnevnega centra za paciente opozoril na mnenje psihiatrične stroke, da se na vodstvena mesta pri nas v politiki uspe preriniti osebam z narcisistično osebnostno motnjo, kar pomeni nagnjenost k manipulacijam in zlorabi moči. Omenil je še več lastnosti, ki vplivajo na pojav negativnih vplivov na vseh področjih upravljanja države. Ugotovil je, da je družbeni vpliv takih ljudi lahko celo v okviru kriminalnih dejanj, goljufij in korupcije.
Dovolj imam cesarjevih oblačil, v katera se oblači vlada!
Recimo s poudarjanjem uspešne plačne reforme ob tem, ko nismo še nič naredili, da bi nagradili dobre in najboljše, in tudi vprašanje je, kdaj bomo to naredili. Kdor bo to skušal narediti, mora imeti izdelana merila, podatke torej o mojem delu! A pri nas tudi to ne bo pomagalo. Slabše ocenjeni bodo očitali pristranost, tako ali drugačno, tudi politično! Imam izkušnje iz SB Jesenice iz leta 1995, ko so se na ministrstvu za zdravje odločili, da moramo nehati z delitvijo stimulacij vsem enako kljub letnim pogovorom (bolnišnice so dobivale dodatek 2 odstotka za stimulacijo). Takoj so vsi vedeli, kdo je bil nagrajen in kdo ne. Ob tem je bilo obilo nekritičnosti in popolnega nezaupanja v vodstvo. Navajeni smo egalitarnosti! Vodstva bodo potrebovala jasna merila, pooblastila in odgovornost, če bi v primeru neustrezne izbire in nagrajevanja »slabših, vodstvu ljubih ljudi« nazadovala stroka! Ob tem je potrebna tudi popolna podpora politike. In kje smo danes? Stroki ustreza, da nismo »izmerjeni«, tako smo vsi »najboljši«! Tako stanje ustreza tudi politiki, ki lahko izbira ne glede na kriterij mediokritete po politični pripadnosti!
Nobenih imen, nobene odgovornosti
Dovolj imam besedičenja o uspehu zakona o kakovosti v zdravstvu, kaj vse bo prinesel ta zakon. Na tem področju ni možnosti resnega dela ob pomanjkanju kadra na skoraj vseh deloviščih, neurejenih smernicah, nepovezanosti med primarnim in sekundarnim delom zdravstva in nepovezanosti med strokami! Na osnovi raziskav in izkušenj v svetu kaznovanje in izločanje posameznika ne prinese rezultatov. Odgovorni pri nas trdijo, da so sedaj to tveganje odpravili! Ali res? Kot vem, se kazenski zakonik do sedaj ni nič spremenil! Verjetno ne veste, da morajo v ZDA oddelki poročati predpostavljenim o kakršnem koli dogodku, ki bi lahko pomenil ali pomeni škodo za bolnika, takoj neposredno po dogodku. Kaj se je torej zgodilo? V nadaljevanju se nesreča obravnava v maniri: nam se je zgodilo in nam se ne sme več zgoditi, brez imen. Zakaj? Ker se le izjemoma zgodi, da bi bila napaka namerna, pač pa se napake, sicer redko, dogajajo zaradi malomarnosti, pogosteje zaradi slabše usposobljenosti oz. slabega sistema.
Odslej le prepovedi?
V ZZDej (Zakon o zdravstveni dejavnosti), drugem zelo pomembnem zakonu, ki ureja zdravstvo, bomo kaznovali zdravnike s prepovedmi! Morali bi imeti pregled nad kakovostjo dela zdravnikov in bi dobre, izstopajoče zdravnike, ne vseh, nagradili z možnostjo dodatnega dela. Vendar najprej na osnovi dodatne prostovoljne zavarovalne police, ki omogoča vso obravnavo, izključno vezano na to posebno polico, ob ustrezni, dobri nagradi. Vendar, to delo bi moral zdravnik v primeru potrebe po končani ambulantni obravnavi opraviti le v lastni ustanovi. Žal smo pri t. i. diferenciaciji, kar bi pomenilo redno spremljanje zdravnikove strokovne in finančne uspešnosti ali neuspešnosti in s tem v zvezi nagrajevanje, v slepi ulici. Nam, zdravnikom, ustreza, da smo »vsi enaki, najboljši«, politiki pa tudi, kajti v nasprotnem primeru bi imela težave, ker bi težko na odgovorna mesta brez mediokritetnih kriterijev imenovala le »svoje«. Toliko v razmislek.
Kot večina delegatov Demosa v republiški skupščini 1990−1992 sem si našo prihodnost in prihodnost naših otrok predstavljal drugače in ne tako, kot jo imamo sedaj. Neobvladovanje in vse večje razraščanje nereda, korupcije v javnih sistemih države. Zdravstvo: v zadnjem času kupovanje neprimernih, dragih, neustrezno opremljenih helikopterjev za »reševalna vozila iz zraka«; šolstvo: pomanjkanje učiteljev, včasih upravičenega zelo spoštovanega poklica, ki je sedaj pod udarom premožnih in agresivnih staršev; kultura: norčevanje iz ljudi z izborom kandidatov za Prešernovo nagrado, brez sporočilnosti, ki jo mora imeti umetnost, da ravnanja ministra za notranje zadeve ob zapletu z generalnim direktorjem policije ne omenjam.
In helikopterji?
O korupciji v zdravstvu, kjer imam veliko osebnih izkušenj in še več informacij, potrebujem več prostora, kar bom zapisal v posebnem zapisu! To pot se bom osredotočil le na kupovanje specialnih helikopterjev za potrebe zdravstva kot reševalnih vozil v zraku!
Na tem področju zaostajamo za Evropo, prehiteli so nas naši južni sosedje! V letu 2007 smo imeli že vse pripravljeno, po vzoru ADAC, reševanje z helikopterji (HNMP), a so nas, zdravstvo, tudi tedaj ustavili notranji in obrambni minister (Karl Erjavec, ki spet ustanavlja stranko in Dragutin Mate). Sedaj se ponavlja stara zgodba: helikopterje kupuje policija, ob sodelovanju MZ. Reševalnih vozil v zraku kot vedno do sedaj ne naroča in ne bo upravljalo zdravstvo, pač pa policija. Tega ne moremo očitati izvrstnim pilotom policije ali vojske, pač pa sistem ostaja neurejen! Posledice: nesprejemljivo podaljšani časi aktiviranja helikopterjev in neustrezno opremljeni ne specialni helikopterji! Spet ne kupujemo specialnih, samo zdravstvu namenjenih helikopterjev! Kaj to pomeni? To pomeni, da oprema, ki jo potrebuje reševalec v helikopterju, ni fiksirana, kar predstavlja veliko težavo za reševalca in nevarnost za poškodovanca ob turbulenci v zraku. Zgodba se ponavlja iz desetletja v desetletje in zdravstvo vedno potegne krajši konec. Zakaj? Ali je kdo od odgovornih do sedaj odgovarjal za zamude pri aktiviranju helikopterja in s tem izgube časa, kar je izjemno pomemben parameter pri pristopu do poškodovanca? Ni! Stroka na Brniku vse te podatke ima, ima tudi podatke o enakih podatkih iz tujine in s temi podatki naj stalno seznanja javnost. Javnost ima pravico do teh podatkov in tudi pravico vedeti, koliko dodatnih zapletov pri poškodovancih, če ne celo smrti, je povzročenih zaradi teh zamud. Predstavnik ministrstva za zdravje se je ob vsem tem skliceval na urejenost NMP (nujne medicinske pomoči), ki je v resnici odlična, še posebej ob izjemnih reševalkah in reševalcih! A to ni isto kot HNMP- helikopterska nujna medicinska pomoč. Oprostite, moja država ni taka, kot smo si jo predstavljali pred 30 leti! Omejuje nas s t. i. sovražnim govorom, ki je pogruntavščina vse bolj neurejene Evrope!
Za svoje otroke najprej odgovorni starši
V šolstvu, vzgoji, staršem nismo sposobni ali ne želimo povedati, da smo za svoje otroke najprej odgovorni starši in nihče drug, ne šola ne družba! To se nam vleče iz prejšnjega sistema, ko je postalo moderno, da so matere kmalu po porodu odhajale v službo in otroke predajale jaslim (Vida Tomšič, do česar je bil izjemno kritičen tedanji prvi pediater v Sloveniji dr. Bogdan Derč, prvi redni profesor pediatrije na MF Ljubljana)), kasneje vrtcem. Šola je za tem prevzela oblikovanje učenca v državljana, s spoštovanjem revolucije in zavezanega socializmu. Saj se spomnite, starejši, kako se je začenjal pouk v osnovni šoli. V prvem delu je govorila tovarišica učiteljica, sledil je odgovor učencev, citiram: »Smrt fašizmu, svoboda narodu«. Ali pa: »Za domovino … s Titom naprej«. Priznati je treba, da pred 1990. letom ni bilo takega vtikanja staršev v delo učiteljev in profesorjev! Sedaj ne razumem, zakaj se učitelji ne uprejo in ne naredijo konca vmešavanju staršev v potek kontroliranja znanja, če tega ni sposobna narediti politika, ministrstvo. Učitelji, s tem delate škodo otrokom! Ob tem me zanima, koliko časa učiteljem ostane za vzgojo učencev.
Kaj je umetnost?
Tudi letos smo podelili Prešernovo nagrado. Umetnost mora oziroma naj bi imela sporočilno moč. Mora oziroma naj bi vzbudila čustva, pozitivna, lahko tudi negativna. Če gledaš moderno sliko in ugibaš, kaj naj bi predstavljala, iščeš zlati rez, če si morda nekoliko bolj likovno izobražen, ob tem pa ostaneš čustveno hladen. To za večino ljudi ni umetnost. Je le eksperiment! Žal se v zadnjih časih, že kar precej časa, umetniki iščejo, iščejo neko novo smer, nekateri provokacijo, kar vidnejših, obstojnejših rezultatov med ljudmi ne daje. Zanimivo je, da to povsem drugače ocenjujejo sami umetniki in »umetniki«, ki si na ta način skušajo dvigovati ugled in ceno. »Umetnost« tako pogosto ustvarjajo »umetniki« med seboj, nekaj dodajo kritiki, ki ob tem tudi služijo, piko na i doda kulturna politika. Ocenjujem, da smo letos podelili Prešernovo nagrado nekomu, čigar intervju v Sobotni prilogi Dela sem razumel le v posameznih delih oziroma skoraj nič! Verjamem, da se to ni zgodilo samo meni! Kaj vem? Ali se morda nagrajenec norčuje iz nas, naše nevednosti in za njegovimi besedami ni nič ali se iz nas norčuje komisija, ki podeljuje nagrade.
O korupciji v zdravstvu, dobesedno kraji denarja iz blagajne ZZZS, v škodo pacientov, ki tega ne kontrolira kot tega ne kontrolirajo institucije, ki so za to imenovane (Računsko sodišče RS in Komisija za preprečevanje korupcije) naslednjič!
