Piše: Vančo K. Tegov
Zadnjih nekaj tednov se zdi, kot da svet drsi iz tečajev. Obstaja bojazen, da bo zdrsnil nekam, kamor ne bi smel. To drsenje, kolikor se usmerjevalcu ne uspe pravočasno ustaviti in obrniti kompas drugam, k razumu in miru, ne bo dobro.
Slabo zdravstveno stanje že zdelane in postarane »tete« Evrope. Iz nekoč zdrave potentne Evrope in evropsko-centristične tvorbe se spreminja v »zmahano« in iztrošeno ter samo sebe naveličano teto, ki ne ve, kaj bi. V času, ko je Evropa dobivala, kar je mislila, da bo dobila, in je dobila vse prej, kot je pričakovala, se je zbudil ruski medved in sprva godrnjaje, kasneje pa tudi s konkretnim tacanjem po sosedovih vrtovih (državah) začel puščati svoje odtise, kasneje pa tudi krasti na istem vrtu, pravzaprav ozemlju sosednje države. Le nekaj let kasneje si je ta medved poleg krimskega »vrta« že utiral pot v notranjost doma drugega naroda oziroma države Ukrajine. Čast Evrope so marca 2022 na pobudo takratnega slovenskega premierja Janeza Janše rešili še trije: poljski premier Mateusz Morawiecki, češki Petr Fiala in Jaroslaw Kaczynski, namestnik Morawieckega. Pomembno, pogumno in odmevno, le premalo, da bi zdaj medveda ustavili pri rušenju in uničevanju Ukrajine. Medla Evropa je bila tudi bleda senca sama sebe. Žalostna, hkrati pa hudo resnična ter realna slika.
V tem času je prišla vroča klofuta iz ameriškega »dvora«. ZDA so se po dolgih letih svetovnega garanta demokracije in podpornika procesov demokratizacije na vseh meridianih in celinah rahlo naveličale vloge svetovnega policaja in sponzorja za krepitev demokracije. Nikoli pa niso pozabile na svojo temeljno protekcionistično držo. In pragmatično, povezano s koristjo. Naša evropska ušesa tega niso vajena. Nujno potrebna lekcija, da je Evropa tista, ki je ustvarjala svetovni red in sliko. Morda bomo nekoč znali reči hvala. Neizpodbitno drži, da nam mora biti jasno, da Evropa v Evropi mora skrbeti za Evropo. Dejansko pa je tudi minimiziranje lastne veljave še ena napaka, s katero se ne bi smeli sprijazniti v Evropi. Pravzaprav je žalitev za evropsko zdravo pamet in veljavo, da 500-milijonska Evropa prosi 300-milijonske ZDA za pomoč pri obrambi Ukrajine in s tem tudi Evrope pred 140-milijonsko Rusijo.
Slovenija kot »potrjena« diplomatska in mednarodna drugoligaška ekipa (pa še to proti repu razvrstitve) je v drugo (verjetno pa bo še večkrat) ostala brez povabila, čeprav je najvišji »izvršilni« dejavnik v državi, ki se odziva, le dobi poziv na priimek Golob, ki nenehno zatrjuje, da ne glede na ekstremno pičle dosežke meni, da nam zavida vsa Evropa. Zavida nam ne, prej se posmehuje, posebej če imaš za potrebe lastnega ega dogovorno skupnost z lahkoživko z mednarodnimi izkušnjami, posebej z lovljenjem iz zasede pred vrati toalet, ko si pomembni svetovni voditelji ravnajo pas pri hlačah in frizuro, preden jih začnejo loviti kamere. Temu svoj delež prispeva že prislovično uspešna zunanja ministrica Tanja Fajon, specializirana za navezavo stikov z naprednimi afriškimi demokracijami in s podporo »naprednim« terorističnim gibanjem po svetu. »Idealna« slika in prvi pogoj da se sončni (Star Solar) kralj z Napoleonovim kompleksom pripelje do stanja, v kraljevski maniri, da abdicira. Umik je nujno potreben, čas pa tako rekoč zamujen.
Bomo zmogli? Seveda, s temu primerno nastavljeno politično dioptrijo!
