Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Zakaj NSi čuti politične simpatije do slovenskih levih strank, ne pa do tradicionalno demokratične stranke SDS, ki ji vodi slavni junak osamosvojitve Slovenije Janez Janša?
Vem, sem trn v peti slovenski politiki na levici in – sem ter tja – tudi na desnici. Še najbolj me črtijo člani in podporniki slovenske stranke Levica, ker pogosto razkrivam, kateri so njeni zgodovinski vzori in kako s svojim komunističnim programom slovenski narod ponovno vleče za lase nazaj na dno rdečega oceana najhujšega družbenega zla v komunistični Titovi Jugoslaviji. V zgodovino Slovencev so se komunisti zapisali z najbolj krvavimi zločini, med drugo svetovno vojno in po njej. Ubogi slovenski narod pa je moral ves čas, do osamosvojitve in demokratizacije Slovenije leta 1991, o vsem tem komunističnem zlu molčati. Tita in njegove komunistične zločince pa so morali Slovenci slaviti in častiti, kot da so narodni bogovi. Po osamosvojitvi so se komunisti, člani ene same in edine, totalitarne, stranke – Zveze komunistov Slovenije, kot ene od sestavnih delov jugoslovanske partije, s sedežem v Beogradu, razdelili po vseh novih, levih slovenskih strankah in zlasti po številnih novih komunističnih nevladnih organizacijah in gibanjih. V vseh teh levih strankah in gibanjih pa so – od zadnjih volitev leta 2022 – v vrhu slovenske politične oblasti skoraj samo potomci slovenskih oziroma jugoslovanskih komunistov, vendar pa na čelu z enim zadnjih – najbolj priljubljenih predsednikov Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, s tovarišem Milanom Kučanom, ki je bil tudi po osamosvojitvi in demokratizaciji še dvakrat – demokratično – izvoljen za predsednika države.
To pomeni, da slovenski narod do Titovega komunizma ni imel nikakršnih zamer. Zato do osamosvojitve in demokratizacije Slovenije v resnici sploh ni nikoli prišlo do dosledne zamenjave totalitarne komunistične oblasti z novo, povsem brez starih – najhujših – komunistov v Sloveniji.
Zdaj, v letu 2025, ko se pripravljamo na nove državne volitve, pa skušajo stranke v levi koaliciji zadržati – skoraj povsem nespremenjeno – slovensko vladavino starih komunistov, z njihovimi sinovi in predvsem vnuki, večinoma prav fanatičnimi stalinisti, ki jih je največ v sedanji koaliciji, v strankah Levica, Svoboda in Socialni demokrati, pa tudi v številnih nevladnih organizacijah in gibanjih, največkrat že pravih Titovih posmrtnih komunističnih trdnjavah.
Vsa ta skrajno leva politika v Sloveniji se je po osamosvojitvi in lažnem padcu komunizma samo še okrepila in povsem oddaljila od tradicionalne evropske demokracije. Kar pa je najhuje, iz nje se v parlamentu tudi vse bolj sarkastično norčuje. V tem je potrebno na prvem mestu opozoriti, da velik del poslancev stranke Svoboda in vsi poslanci Levice sploh ne bi smeli biti več v parlamentu, ker odkrito rusijo slovensko demokracijo in parlamentarizem.
Zakaj pa takšna slovenska leva politika, kakršna zdaj “krasi” levo, totalitarno, koalicijo, slovenske krščanske demokrate (NSi) bolj privlači kot tradicionalna evropska demokracija SDS, pa ve samo ljubi Bog ( ali pa hudič). Morda do za NSi slovenske leve stranke tako privlačne predvsem zaradi tega, ker imajo komunistične stranke, nevladne organizacije in gibanja, bolj ali manj vse pod Kučanovim pokroviteljstvom, neverjetno močno zaledje v vseh javnih medijih, v gospodarstvu, kulturi in zlati v humanističnih znanstvenih ustanovah, na univerzah in v inštitutih, zlasti tistih, ki so kakorkoli povezani s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti.
