Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Ko je koncem osemdesetih in začetkom devetdesetih nastopila »glasnost Gorbačova«, sem šele spoznal, kako zelo je narod s tem – s krvavo revolucijo in še bolj krvavimi poboji, ki so sledili takoj po vojni, obremenjen.
Mnogi so si takrat naivno predstavljali, da bo s spremembo sistema (z demokratizacijo itd.) avtomatično prišlo tudi do narodne sprave. A pokazalo se je, da ne bo šlo tako enostavno. Ne le to, v zadnjem času kot da se je »slovenski razkol« še poglobil, zaostril. Jedro problema sodobne Slovenije vidim v tem: potomci tistih, ki so izvedli revolucijo, še danes uživajo takšne ali drugačne privilegije, ki se jim ne bodo kar tako odpovedali. Nasilen prevzem oblasti s toliko žrtvami: te Oblasti ne bodo kar tako izpustili iz rok!
Sprava. Strokovnjaki zanjo pravijo, da sta zanjo nujno potrebna dva pogoja: kesanje in kaznovanje. Pri nas ni bilo ne enega ne drugega. Storilci se svojih dejanj niso nikoli pokesali (še več, večina je bila ponosna na svojo revolucijo!), tudi ne vem za nikogar, ki bi bil kaznovan, sicer je pa do danes že tako ali tako ogromna večina pomrla, je torej prepozno. Gotovo je tudi, da sprave ne bomo sposobni, dokler ne bomo sposobni dostojno pokopati vseh teh kupov kosti, ki danes ležijo po raznih skladiščih. Nadalje: ali bomo sposobni sprave, dokler slovenska levica ne bo obsodila tudi komunizma (poleg nacizma in fašizma) in njegovih zločinov? Zakaj jih ne obsodi, je (vsaj meni osebno) dokaj jasno: pri komunizmu gre za neko drugo ideologijo kot pri nacizmu – za idejo svobode in enakosti (za emancipacijo), ki jo je v svet vrgla francoska revolucija, medtem ko gre pri nacizmu za ideologijo večvrednosti arijske rase (za rasizem, nacionalizem) in za obrnjenost v pogansko preteklost (za ukoreninjenost). Pri komunizmu gre tudi za internacionalizem, zaradi vsega skupaj ga imajo levičarji za »napredno« ideologijo in njegove zločine za manjše zlo ali celo za nekaj opravičljivega. Zakaj se levica (Jankovič) tako upira pokopu žrtev revolucije? Tudi to mi je dokaj razumljivo. Levica je protikomuniste (kontrarevolucionarje) proglasila za narodne izdajalce (ker so se borili na strani Nemcev) in tudi na tej tezi gradila legitimnost svoje Oblasti. Levica se je borila »za svobodo naroda« in bila »na pravi strani zgodovine«. Če bi te kosti dostojno (na Žalah, z obredom) pokopali, jim dali imena itd., bi s tem priznali vrednost njihovemu boju, pomen žrtvovanju njihovih življenj, s tem pa obenem postavili pod določen vprašaj njihove nasprotnike (komuniste, partizane) in legitimnost njihovega nasilnega boja za njihovo sveto Oblast.
Vse to (nedosežena sprava, poglabljanje razkola) je seveda slabo za narod kot celoto, vse to otežuje politično delovanje naroda, tudi zato toliko težav ob sprejemanju odločitev, če pomislimo npr. na prepire, nasprotovanja, laži, podtikanja, blokade, metanje polen pod noge ob sprejemanju zakonodaje v parlamentu. Nedosežena sprava in neciviliziran odnos do mrtvih (premaganih) pa nadalje predstavljata tudi neko nevarno, zelo tvegano stanje v morebitni varnostni krizi za narod, npr. v primeru vojne, ki v sedanjem svetu, kakršen je, nikakor ni izključena.
