Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V tem mesecu več kot navadno govorimo o kulturi, zaradi Prešernovega dne, slovenskega kulturnega praznika – brez kulture naj bi kot narod sploh ne bi obstali v viharjih zgodovine. Letos pa je za nas kultura postala še pomembnejša, ko smo dobili evropsko prestolnico kulture.
Na akademiji sem slišal, da kultura (slikarstvo, poezija, glasba) producira duhovno hrano. Vendar, to je pogled z vidika zahodnega načina mišljenja, s tem pa smo na Zahodu več ali manj pogojeni vsi – nobena generacija ni v svojem mišljenju, pojmovanju, delovanju povsem svobodna, odločilno je odvisna od tega, kar so ji pripravili predhodni rodovi.
Tukaj bi rad opozoril, da ta pogled ni samoumeven, edini možen in verjetno tudi ne najboljši. Z vidika filozofije Vzhoda in zlasti indijske filozofije in joge dejavnosti, ki jih imamo zahodnjaki za »duhovne«, sploh niso duhovne in še zdaleč ne nekaj najvišjega, kar človek lahko doseže in spozna. Lahko sicer izgledajo estetske, lepe, celo veličastne, vendar so delo umskega, ne duhovnega človeka, to ne velja samo za razna umetnostna področja, ampak tudi za zahodno znanost in filozofijo. Da bi to utemeljil, bom spet navedel nekaj misli Šri Aurobinda iz »Integralne joge«, kjer le-ta opisuje, kaj je človeku kot duhovnemu bitju res lahko duhovna hrana: »Umetnost, glasba in poezija niso joga, niso že same po sebi duhovne stvari, tako kot tudi filozofija in znanost nista nekaj duhovnega. Tukaj se skriva še ena čudna nezmožnost zahodnega človeka razlikovati med umom in duhom, njegova pripravljenost, da zamenjuje umske, moralne ali estetske idealizme z duhovnostjo in da tem nižjim stopnjam prisoja duhovno vrednost. Gola resnica je, da so umske intuicije metafizika ali pesnika povečini daleč od tega, da bi prišle do žive duhovne izkušnje; so samo daljni prebliski, senčni odsevi, ne žarki iz središča luči. Nič manj ne drži, da – če na vse to gledamo iz višine – ni kaj prida razlike med visokimi umskimi vrhovi in nižjimi vzponi tega zunanjega bivanja. Vse energije stvarstva so med seboj umske, če gledamo nanje od zgoraj, vse so krinke Božanskega. Vendar je treba pristaviti, da je mogoče vse spremeniti v nekakšno začetno sredstvo, ki nas lahko približa uresničitvi Božanskega. Umetnost, glasba in poezija, kakor navadno delujejo, ustvarjajo umske in tudi vitalne vrednosti, ne pa duhovnih, vendar jih je mogoče usmeriti k višjemu cilju, potem pa se, kakor vse stvari, ki so zmožne spojiti našo zavest z Božanskim, preoblikujejo in spremenijo v nekaj duhovnega. Bistvo duhovnosti je v tem, da razžene človeške umske, moralne, estetske in tudi vitalne kalupe, da bi tako pognala prek njih in vstopila v zavest, ki ima te stvari že v svoji substanci in takšna izkustva že po naravi. Vse, kar je manj od tega, manj od hotenja in prizadevanja, da bi prišli do tega, čeprav samo v eni izmed številnih oblik; kdor si za tem šele prizadeva, pa je duhovni iskalec. Vse drugo, najsi bo sicer še tako umsko briljantno, nravno, estetsko, lepo in skladno, nasploh izvrstno, veliko, mogočno ali telesno popolno, je dragocen dosežek na poti, vendar pa še ni to, ker še nismo prišli na drugi breg umskega rubikona, v novo kraljestvo.
Zahodni razum nam predstavlja teženje in prizadevanje uma, življenja in čustev ali strasti in etičnega hotenja ter pravi, da so prav to res duhovne stvari, človekov najvišji cilj in iskanje, vse druga pa da je le misticizem, ki nima nobene teže, asketstvo in beg pred življenjem. Drugi nam pravijo, da so prave stvari to, da služimo kruh za družino in da opravljamo svoje družbene in družinske dolžnosti, to, da smo dobri ljudje, neoporečni občani in domoljubi, delavci za človeško skupnost, in da so vse te stvari precej bolj duhovne kot če sedimo v nesmiselni meditaciji in poskušamo najti nekakšno daleč odmaknjeno in nevidno vseprisotno Resničnost – ali morda neresničnost. Človekoljubje, služenje drugim in altruizem ali nesebično delo in trud za človeštvo – to so po tem pojmovanju duhovni vrhovi. Resnična nesebičnost naj bi se pokazala v tem, da kdo žrtvuje ali daruje svoje življenje za druge, za skupnost ali človeštvo. To pa, da iščemo svojo notranjo duhovno rast in se odmikamo od življenja ljudi, kakršno je ponavadi, da bi prišli do nečesa onkraj njega in našli Božansko nad človeškim, naj bi bila le sebičnost in sploh ni resnična duhovnost, temveč zabloda in zgrešena usmeritev življenja.
Vse to bi bilo izvrstno in bi lahko držalo – ko bi držala izhodiščna postavka, da je namreč iskanje nečesa v ozadju ali onkraj, nečesa, kar je razvoj telesa, mišljenja in uma samo zastiral ali pripravljal, golo slepilo in blodnja. Če pa so te stvari resnične in če je to iskanje eden glavnih in trajnih gonov v naravi, potlej so vsi ti ugovori in nasveti jalovi. Kajti ta gon se bo uresničil, ta skrita resničnost nas bo vlekla in vlekla, dokler je ne dosežemo. Tisti ljudje, ki začutijo ta njen klic, mu sledijo, in če je treba pustijo vse drugo – da imajo kakršenkoli drug sijaj, veličino, žlahtnost, lepoto le za cenene ali postranske stvari v primerjavi s to drugo lepoto, lučjo in veličino, ki so jo uzrli v videnju ali pa zaslutili, ki jih nejasno privlači, ali ki so jo videli in začutili v bežnem dotiku ali preblisku.«
