Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Razsvetljenski projekt je propadel, to ugotavljajo in priznavajo mnogi, sam sem nekaj napisal o tem v treh predhodnih člankih, predvsem sem navajal Josepha Heatha, kanadskega filozofa in njegovo knjigo »Razsvetljenstvo 2.0«, v kateri se ukvarja z »novim razsvetljenstvom«, ki naj bi ga uvajali tako, da bi odpravili napake, ki jih je naredilo razsvetljenstvo 18. stoletja (in je zaradi njih ta projekt propadel( in »povrnili razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja«. Osebno pa mislim, da to ni rešitev oz. je mnogo premalo, mislim, da samo »reformirani razum« ne more reševati sveta, ki je po 200 letih močno spremenjen – in spremenilo ga je ravno razsvetljenstvo.
Razsvetljenstvo je omogočilo vzpon (razmah) modernih empiričnih znanosti, te pa izume in hiter tehnični napredek, kar vse je rezultiralo v ustvarjanje novoveškega mita neomejenega napredka. In če govorimo o propadu tega projekta, je to predvsem zato, ker se je ta mit zrušil. Zakaj se je zrušil? Pripadniki te civilizacije, ki so večinoma materialisti, pod pojmom »napredek« razumejo predvsem materialni napredek, rast BDP, standarda, udobnosti… – kar vse naj bi omogočili ravno hitro napredujoči znanost in tehnika. Pokazalo pa se je, da to ne bo šlo, vsaj ne v nedogled: razvoj znanosti in tehnike se zaustavlja, vse skupaj probleme tudi generira, vedno hujši so problemi z okoljem, s surovinami in energijo. Izguba vere v znanost pa je potegnila za sabo tudi izgubo zaupanja v razum, ki jo je ustvaril, od tod pa izguba vere v racionalno urejanje sveta in vračanje k čustvom, nagonom, k raznim iracionalnostim sedanjega časa – zato J. Heath poziva k vrnitvi razuma in zdravi pameti. Glede tega se z njim strinjam, tudi glede napak, ki jih je naredilo razsvetljenstvo (nepravilen odnos do razuma, zavračanje vse preteklosti in s tem tradicije, dragocenih znanj in izkušenj – kar se je kopičilo tisočletja), vendar pa on ne upošteva vseh dejavnikov, zaradi katerih je ta (moderna) civilizacija zašla v splošno krizo. Ta sedanja kriza pa ni samo posledica njenega enostranskega razvoja v zadnjih stoletjih, ampak tudi posledica nekih znanj, načina mišljenja, življenja, vrednot – kar vse je dalo razsvetljenstvo in kar je na ljudi (družbo) v mnogih pogledih učinkovalo tudi zelo negativno. Posledica je, da je zahodni človek v tem razvoju ne samo pridobil, ampak tudi ogromno izgubil. Zato v sedanjem kriznem času ni dovolj samo povrnitev »zdravega razuma«. Danes je zaradi razvoja (izgub) vrženo iz ravnovesja (posameznik, družba), in to ravnovesje bo mogoče ponovno vzpostavljati (ali to vsaj poskušati) z vnašanjem nečesa višjega, močnejšega od razuma, se pravi z nečim presežnim.
Presežno: Bog. S tem smo pri problematiki vere in Cerkve v tej moderni kulturi, in ugotovimo lahko, da sta racionalizem in modernizem povzročila velik odpad od vere v njej, se pravi masovni ateizem, ta pa izgubo smisla in etičnih temeljev, veliko odtujenost ljudi, vse skupaj pa je eden od vzrokov tudi za siromašenje družbe – danes se revščina pojavlja tudi na Zahodu. Cerkev pa, tako izgleda, ni bila kos izzivom, ki jih je prinesla moderna, krščanstvo se je pokazalo kot neodporno na rušilne silnice, ki jih je vzpostavilo razsvetljenstvo. Vse to (zaton krščanske civilizacije) popisuje Chantal Delsol v knjigi »Konec krščanske civilizacije«. Na kakšen način in s čim razsvetljenstvo preseči in nadgraditi, kaj naj bi bilo tisto močnejše od razuma, kar naj bi začeli vnašati v naša življenja? Eno od rešitev vidim v že omenjanih knjigah RŽVB (»Resnično življenje v Bogu«), v katerih je krščanstvo podano na nov način in v novi obliki, primerni duhu sodobnega časa, z odgovori na izzive in probleme, ki jih je naplavila moderna.
Prepričan pa sem, da si pri izhodu iz sedanjih težav lahko pomagamo tudi z dosežki drugih kultur (civilizacij), z vnašanjem njihovega znanja in izkustva. Civilizacija Zahoda nikakor ni edino možna oblika civilizacije, in morda tudi ne najvišja, najnaprednejša, čeprav ima večina njenih pripadnikov takšne predstave. Samoumevni evrocentrizem. A tudi Vzhod je skozi tisočletja prišel do velikih resnic o svetu in človeku. Tukaj zato nameravam, v nekaj naslednjih člankih, na kratko predstaviti filozofijo in znanost Vzhoda oz. indijsko filozofijo. Problem današnjega Zahoda vidim namreč tudi v tem: misel zahodnega sveta se že več stoletij razvija v neki smeri, ki je tudi prispevala k sedanjemu kriznemu stanju. To je misel, ki skuša priti do resnice po poti filozofije, se pravi čistega razuma kot orodja spoznavanja, tu se poslužuje znanstvene metode, ki je usmerjena v snovno in zunanje in pri tem odreka subjektivnemu in notranjemu vsakršno vrednost in veljavo. A po tej poti ne moremo do Resnice, nazadnje smo soočeni s samimi negotovostmi, zato ona vodi v agnosticizem. Indijska misel pa se je razvijala v povsem nasprotni smeri: filozofska spoznanja sicer uporabi kot neko potrebno stopnjo, a ga pusti za sabo in se poda v doseganje notranjih izkustev, ki pripadajo Božanskemu »onstran« sveta, v vstopanje v nadumsko in nad fizično in življenje v njem, ki je Resnica in edino zares obstoječe, vse materialno je zgolj zavesa in bolj maya (iluzija), ki zakriva Absolutno. Posledica tega različnega razvoja je veliko materialno bogastvo na Zahodu, kjer pa obenem vlada popoln polom na področju duhovnega, medtem ko v Indiji obstaja ogromno duhovno bogastvo v ljudeh, ob tem pa velika materialna revščina.
Vendar, tisto, kar pada v oči, če to (indijsko) primerjamo s krščanstvom, niso toliko razlike, ampak podobnosti. Čuti se, da je zadaj ista Resnica. Tu bodo zato mnogi porekli: kaj nam je torej potrebna ta indijska (ne-pravoverna, poganska) duhovnost, če imamo tu, v Evropi, edino pravo in najglobljo vero? Mislim, da je soočenje z indijsko religijo (jogo) vseeno koristno, če ne celo potrebno. Indijska religiozna misel je namreč mnogo bolj odprta, široka, prožna v primerjavi z zahodno, kjer okorela dogma ovira ljudi v njihovem iskanju, kjer se je mnogo zreduciralo na toge strukture in obrede in pri tem zastalo, kjer je prišlo do prevrata krščanstva zaradi povezovanja s politiko. V ta namen nameravam nekoliko predstaviti Šri Aurobinda in njegovo integralno (celovito) jogo, kakor je opisana v knjigi s tem naslovom (izšla l. 1990, pripravil in prevedel Janez Svetina). In tu nikakor ne gre za neko novo vero, gre za filozofijo in znanost, ki združuje temeljne znanja in spoznanja starih jog. Da, razsvetljenstvo je treba popraviti (nadgraditi) tudi s tem: da uporabimo tudi znanja in modrosti, ki jih je dala starodavna preteklost.
Tu bom v vsem samo citiral Šri Aurobinda, on pa je ta prispevek o tej problematiki pisal že sredi prejšnjega stoletja, in takratne razmere na svetu so presenetljivo podobne današnjim, le da so sedanje še bolj zaostrene, še potencirane: »Človeštvo je zdaj v razvojni krizi, v kateri se bo odločila njegova usoda. Prišli smo namreč do stopnje, ko je človeški um dosegel v nekaterih smereh zares velikanski razvoj, medtem ko v drugih stoji na mestu in zbegan ter nič več ne more najti poti. Človekov večno dejavni um in življenjska volja sta namreč zgradila neko zunanjo življenjsko stavbo, da bi služila njegovim telesnim, življenjskim in drugim zahtevam in gonom, stavbo, ki je tako velikanska in zapletena, da je nič več ne more obvladovati, zelo zapleten politični, družbeni, gospodarski, upravni in kulturni aparat, organizirano kolektivno sredstvo za zadovoljevanje njegovih umskih, čutnih, estetskih in gmotnih potreb. Človek je ustvaril takšen sistem civilizacije, ki je postal prevelik za to, da bi ga uporabljala in upravljala, uravnavala njegova omejena umska zmožnost in razumevanje ter njegova še bolj omejena duhovna in nravna zmožnost – vse prenevaren služabnik njegovega blodnega ega in apetitov tega ega. Hkrati je znanost dala človeštvu na voljo številne potence vesoljne sile in povezala snovno življenje človeštva v eno. Vendar pa to vesoljno silo uporablja mali človeški posamezni ali skupinski ego, ki nima v svojem znanju in razumevanju prav nič vesoljnega, nobene notranje zmožnosti ali čuta, ki bi lahko v tem snovnem zbliževanju ustvarila pristno in tesno življenjsko povezanost, umsko povezanost ali duhovno enost. Vse, kar je najti, je samo kaos spopadajočih se umskih idej, pritiskov posamičnega in skupinskega gmotnega pomanjkanja in potreb, vitalnih zahtev in želja, bujna razrast družbenih, političnih in gospodarskih receptov in pojmovanj, prerivajoča se kolobocija gesel – in za to so ljudje pripravljeni zatirati in se pustiti zatirati, ubijati in se pustiti ubijati, da jih na takšen ali drugačen način uveljavijo z velikanskimi in gmotnimi sredstvi, ki so jim danes na voljo, to pa počnejo v prepričanju, da je v tem človekov izhod k nečemu idealnemu.
Sedanji čas je čas težav za vse, tako je za ves svet. Zmeda, stiska, nered in prevrat vsepovsod – to je zdaj splošno stanje. Boljše stvari, ki naj bi prišle, se pojavljajo ali rastejo za zaveso, slabše pa vsepovsod bijejo v oči. Kako v tem najti prostor za izpopolnitev človeške vrste, za popolno družbo, za višji, kvišku usmerjen razvoj človeške duše in tudi človeške narave? Ravno ljudje današnjega dne in najpozneje jutrišnjega bodo morali dati odgovor. Predolgo odlašanje ali preveč nepretrgana vrsta neuspehov bosta namreč odprla vrata nizu naraščajočih nesreč in prevratov, ki bi lahko ustvaril preveč dolgotrajno, pogubno zmedo in kaos ter prekomerno otežil ali onemogočil rešitev. To bi se utegnilo končati celo z neko takšno stvarjo kot je neozdravljiv propad ne le sedanje svetovne civilizacije, temveč vsakršne civilizacije. Potlej bi bil mogoč potreben nov, težaven in negotov začetek sredi kaosa in razvalin, morebiti po velikanskem pokončevanju.
Kar zadeva sedanjo človeško civilizacijo: rešiti ni treba te civilizacije, temveč svet, in to se bo zagotovo zgodilo, čeprav mogoče ne bo šlo tako lahko ali tako na hitro, kakor si nekateri želijo ali predstavljajo, ali tako kakor si predstavljajo. Sedanjost se čisto gotovo mora spremeniti, toda vprašanje je, ali s podiranjem ali pa z novo graditvijo na podlagi večje resnice. Danes je človeška ureditev pogreznjena v snovno nevednost ali v kaos in mrak ali pa v togo zunanjo prosvetljenost, ki zavrača duhovno vednost. Le majhna manjšina se prebija preko pregrad in pripravlja vzpon razvoja preko umskega človeka v duhovno in nadumsko bitje.
Duhovna zgodovina človeštva je namreč kakor nenehni razvoj božanskega smotra, ne pa kot dokončana knjiga, pri kateri bi morali ves čas ponavljati iste vrstice. Sedanja krivulja nakazuje začetek novega obrata v iskanju, ki izhaja iz tistega, kar je bilo doseženo v preteklosti, in se odpira v še večjo prihodnost.«
