Piše: Jože Biščak
Mirko in Slavko sta karierna bančna roparja. Mirko je glavni, Slavko je pomočnik. Ko jima nekega dne zmanjka denarja, se spet odpravita na roparski pohod. Vdreta v banko, zaposlene in stranke banke vzameta za talce, izpraznita sef. Potem se zatakne. Vsem na očeh se začneta prepirati o delitvi plena. Slavko ni navdušen, da si Mirko vzame levji delež, Slavko pravi, da je šef, ki ima velike stroške. Slednji se domisli; pobere še denarnice vseh v banki in jih da pomočniku. Ko neka žrtev protestira, Slavko potegne pištolo in jo ustreli, češ da nima kaj ugovarjati. Potem oba srečna odideta.
Se vam zgodba zdi znana? Samo imena zamenjajte, narisale se vam bodo razmere v »demokratičnih« državah. Predstavljajte si, da je Slavko vlada, Mirko sindikalist javnega sektorja, talci neto davkoplačevalci. Prva dva se prepirata o denarju tretjih oseb in si ga delita. Če se kdo upre, ima vlada, ki ima monopol nad prisilo, vse možnosti, da ga utiša. Zato tudi redkokdo protestira, čeprav je storjena škoda velika. Natanko tako se je zgodilo, ko so vlada in sindikati javnega sektorja dober mesec pred silvestrovim podpisali sporazum o zvišanju plač: višje plače za javni sektor, večji davki za neto davkoplačevalce, posledično v letošnjem letu nižje neto plače.
Vsakokratno prepiranje med izvršno oblastjo in sindikati o denarju, ki ni njihov, ni le sprevrženo in nezdružljivo z duhom demokracije, niti ni v skladu z vsemi načeli svobodne družbe in ekonomske svobode. Izsiljevanje in grožnje s stavkami, ki posledično pripelje do popuščanja vlade, ogrožajo blaginjo. Danes javni sektor državi narekuje plače, pogoje dela in dolžino delovnega časa. S tem ogroža opravljanje storitev, ki so pomembne za varnost in zaščito državljanov (zasebnikov), zmanjšuje pa tudi blaginjo pravih, neto davkoplačevalcev. To pomeni, da ima javni sektor moč, da lahko ustavi delovanje države, če njegove zahteve niso izpolnjene. Sindikalisti javnega sektorja govorijo z razcepljenim jezikom ter obvladujejo zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. To pa ni več smešno. Zato bi morali državnim in javnim uslužbencem prepovedati stavke in tudi organiziranje v sindikate.
Sindikalno združevanje državnih in javnih uslužbencev povzroča neučinkovitost, procesi upravljanja in dajanja storitev državljanom postanejo počasnejši, javna uprava se nenadoma začne deliti na »naše« in »vaše«, običajni ljudje, se pravi ljudstvo, ki naj bi imelo po ustavi oblast, je potisnjeno na tretje mesto – za vlado in sindikati. Celo več. Slabo delo oblasti postane sindikalno zaščiteno. Skoraj nemogoče je, da nekdo odpusti javnega uslužbenca, ker so sindikati nemudoma na okopih. Taka drža draži delovanje države, ki od neto davkoplačevalcev zahteva več in še več.
Delo v državi in javni upravi je dobro. Povprečna plača je v zasebnem sektorju (gospodarstvu) krepko nižja, služba pa v javnem sektorju zanesljiva, daje skoraj stoodstotno socialno varnost. Zato je vlada idealen delodajalec, kar z bonitetami, četudi so izsiljene, ustvarja lojalnost zaposlenih. Javni uslužbenci bodo na volitvah zagotovo obkrožili politično stranko, ki jim bo še naprej dovoljevala strašenje s stavkami in zagotavljala »pogajanja« s sindikalnimi zaupniki. Neto davkoplačevalci so povsem izključeni iz procesa, četudi so samo oni tisti, ki jim zagotavljajo kruh. Če je bil nekoč javni uslužbenec častno vezan na neto plačnike davkov, se je ta odnos, kot je čas tekel naprej, razvil v odnos mi proti njim. Vprašanje je, koliko se to lahko še popravi in se lahko še prepreči nadaljevanje etičnega zdrsa javnega sektorja, kajti nobena vlada (ne leva in ne desna) noče tvegati vojne z armado (krepko več kot 200 tisoč ljudi) potencialnih volivcev. Zato tudi sklepna misel, čeprav bo za marsikoga heretična: uslužbencem javnega sektorja bi bilo treba omejiti volilno pravico. Enako vsem, ki ne služijo s svojim delom, ampak so večinoma odvisni od države.
