Piše: Gašper Blažič
Škandalozno sojenje Janezu Janši, Branku Kastelicu in Klemenu Gantarju bodo akterji zadeve Trenta vedno teže upravičili pred javnostjo. Predvsem od zadnje obravnave dalje, ko je znani slovenski cenilec dobesedno sesul obtožnico.
Po neki logiki bi moral biti ovaditelj družba Imos (oziroma njeni nasledniki). Doslej je vedno bilo tako: če je obstajal resen sum, da je kakšen gospodarstvenik oškodoval podjetje, ki ga je vodil, je zastopstvo oškodovanega vložilo ovadbo proti nekdanjemu vodilnemu. V tem primeru pa ni bilo tako. Niti teoretično, saj se nadzorniki sedaj že propadle družbe Imos s posli, kot je bil denimo nakup zemljišča v Trenti, sploh niso ukvarjali. Ukvarjali so se z veliko večjimi projekti, kjer so bili v igri milijoni evrov in so bila tudi poslovna tveganja veliko večja. Oškodovanja v primeru Trenta torej ni bilo, družba Imos pa je šla v stečaj zaradi povsem drugih razlogov − zaradi dogajanja v finančnem sektorju po letu 2008.
Ovadbo je sprožil Klemenčič
Do ovadbe je prišlo iz povsem drugega vira. Po naših podatkih se je vse začelo na Komisiji za preprečevanje korupcije. V času prve Janševe vlade jo je vodil še operativec globoke države Drago Kos, za njim pa Goran Klemenčič, od leta 2014 dalje pravosodni minister v Cerarjevi vladi. Klemenčič je bil očitno tisti, ki je že v letu 2011 prižgal opozorilni signal zaradi Janševe menjave manjšega stanovanja in posestva v Trenti za večje stanovanje v času, ko je bil prvič predsednik vlade, nato pa s poročilom, ki naj bi bilo enakomerno obremenilo Janšo in Jankovića, sesul drugo Janševo vlado. Čeprav je bilo poročilo kasneje sodno odpravljeno, se škode ni več dalo popraviti. In očitno akterji konstrukta Trenta računajo prav na to. Ovadba je namreč romala na Nacionalni preiskovalni urad in nato na Specializirano državno tožilstvo, vendar je leta 2014, ko je preiskava potekala, vse skupaj prekrila zadeva Patria. Pred časom pa so na dan spet potegnili Trento, saj režiserji računajo, da bodo v kot stisnili tudi sodnico Cvetko Posilovič, ki naj bi po naših podatkih tudi sama imela težavo s spremembo namembnosti zemljišča (sprožen naj bi bil celo disciplinski postopek). Naši viri opozarjajo, da je to zelo nevarno in da posebej po tistem, ko je globoka država močno stisnila sedaj že nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonjića, lahko pride do škandaloznih in nerazumljivih odločitev sodišč, kjer so v igri politični dobički.
Maske padajo
Toda vrnimo se k jedro obtožnice. Formalno je prvi obtoženi Branko Kastelic, ker je poskrbel za nakup »ničvrednega« zemljišča v Trenti, a z bajno visoko kupnino, ker je bil na drugi strani pač takratni premier, ki naj bi mu bil »kdo ve kaj« obljubil. Toda Imos v državnih poslih kasneje zaradi tega ni prosperiral, v javnosti pa so se širile lažne govorice, da na tem posestvu stojijo tri podrte koče, ki jih niti ni mogoče obnavljati, ker so v Triglavskem narodnem parku, kar pomeni, da nakup takšnega zemljišča ne more biti poslovno upravičen. No, dosedanje izvedenske priče so pokazale, da ni tako. Doslej sta vsaj dve strokovnjakinji za urbanistiko (Lidija Dragišić in zadnji petek še Manca Plazar) potrdili, da je mogoče na zemljišču v okviru obstoječih zakonskih pogojev ter prostorskih aktov obnoviti te objekte ali narediti novogradnje. To pomeni vsaj manjšo možnost razvoja zemljišča in že na začetku zanikanje trditve, da se tam »nič ne da graditi«.
Ocena GURS ni odločilna
V nadaljevanju je pričal cenilec Izidor Salobir, inženir gradbeništva in univerzitetno diplomirani ekonomist z vsemi licencami za cenitev nepremičnin. Po obrazložitvi svoje metodologije ocene je izhajal – kar se denimo pri nekaterih drugih cenilcih in cenilkah, kot sta Breda Zorko in Nikolaja Kogovšek Gilčvert, ni zgodilo – tudi iz primerljivega prometa z nepremičninami na tem območju. Pri tem je parcelo najprej razdelil na severni in južni del, na slednjem so tudi gradnje. Prvega, velikega dobrih 12.000 kvadratnih metrov, je ocenil na skoraj 136.000 evrov, drugega, ki je manj primeren za razvoj, pa na nekaj manj kot 7.000 evrov. To pomeni, da je po njegovo posestvo takrat bilo vredno 140 tisoč evrov, kar je še več, kolikor je zanj odštel Imos. Pri tem je zavrnil, da bi morala cenitev slediti ceni, ki jo je določila Geodetska uprava (GURS), češ da je to sedemkratnik te cene. Nekatere parcele so bile namreč prodane tudi po precej višjem faktorju v primerjavi s ceno GURS, ki izračunava neko državno povprečje.
Razvijali bi lahko celo luksuzno kampiranje, imenovano glamping
Po Salobirjevem mnenju bi bilo mogoče v okviru obstoječih aktov na tej posestvi mogoče razvijati t. i. glamping – in kot je avtorju teh vrstic zaupal prvi obtoženi Branko Kastelic, je imel Imos za tovrstni razvoj soglasje vlade. Salobir je spomnil, da za postavitev glamping hišic in wc-kabin ni potrebno gradbeno dovoljenje, način gradnje pa bi bil tak, da to ne bi posegal v integriteto Triglavskega narodnega parka (TNP). Slednji je, kot je pred tem spomnila Plazarjeva, celo neke vrste bonus, kar je Salobir dodatno utemeljil s tem, da so trendi razvoja turizma takšni, da si vse več ljudi želi preživljati dopust v neokrnjeni naravi. Tonderjeva domačija z vsemi pripadajočimi parcelami je v neposredni bližini reke Soče, v bližini je tudi primerna plezalna stena. Takšno vizijo je Salobir predlagal kot možnost, kako bi Imos omenjeno posestvo razvijal, pri tem pa je ponudil tudi izračun, kolikšen strošek bi to pomenilo za vlagatelja, tudi morebitnega najemnika posestva za potrebe kampa. Po njegovo je mogoče na gradbeno primeren način rešiti tudi težavo glede dostopa čez reko Sočo, čez katero vodi zdaj le brv. O cenitvi izvedencev Sicgrasa je Salobir dejal, da jo je treba opraviti kot sklenjeno celoto, ne pa po posameznih stavbnih, gozdnih in kmetijskih površinah, kot so se je lotili oni, predvsem pa, da je za izhodišče treba vzeti primerljive posesti na območju.
Skratka, še ena močna klofuta za tožilce, NPU in KPK, saj bo v primeru, če bo vendarle prišlo do obsodilne sodbe, slednjo nemogoče upravičiti kot izkaz strokovnosti. No, morda pa se v tem skriva poanta Kučanovega ukazanega zaupanja v sodišče.
1992 – Janša kupi posestvo Trenta
2005 – Janša posestvo proda podjetju Eurogradnje
2006 – Imos kupi od Eurogradenj omenjeno posestvo
2011 – Mojca Šetinc Pašek pred volitvami sproži gonjo
2013 – sporno poročilo KPK, decembra istega leta vložena ovadba
2014 – prve obravnave v zadevi Trenta, Imos gre v stečaj
2020 – vložena obtožnica v zadevi Trenta
2022 – začetek sojenja
