Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
V Sloveniji danes prevladuje socialistična mentaliteta celo še bolj kot v času državnega socializma med letoma 1945 in 1990. Posledica je, da v Sloveniji – recimo jim – sile socializma gradijo pogoje, na podlagi katerih se bo v Sloveniji razrasla trdovratna revščina. Stvari se drastično slabšajo še posebej s sedanjo vlado, pod katero življenjski standard že strmo pada.
V letu 2024 so Nobelovo nagrado za ekonomijo dobili trije ameriški ekonomisti, katerih glavne ideje so bile – kot je zapisal dr. Andrej Umek v članku z naslovom Letošnje Nobelove nagrade za ekonomijo bi morale biti lekcija za Slovenijo, objavljenem na spletnem portalu Demokracije –, da »mora država ustvariti ugodne pogoje za rast in tehnološki napredek gospodarstva in se ne sme vmešavati v gospodarstvo samo. Ob tem pa mora prebivalstvu zagotavljati svobodo, vključno z ekonomsko svobodo, da spodbudi njegovo kreativnost in inovativnost.«
Ekonomske butale slovenske levice
Dr. Umek si v omenjenem članku postavlja vprašanje, ali so se naši politični odločevalci iz tega, da je bila tovrstna ekonomska razprava nagrajena z Nobelovo nagrado, kaj naučili. Odgovor na vprašanje dr. Umka je enostaven: seveda ne, ker slovenska levica sploh ne dojame pomena ustvarjanja ugodnih pogojev za rast in tehnološki napredek gospodarstva s strani države. Torej na levi niso zmožni, da bi se iz tega kaj naučili, ker ne razumejo. Poleg tega je temeljni način delovanja slovenskega levega političnega pola vmešavanje v gospodarstvo na vse mogoče načine. Tako namreč levi politični odločevalci v Sloveniji pridejo do državnega proračunskega denarja, s katerim ravnajo zelo potratno. Spričo skoraj polstoletne državnosocialistične tradicije slovenski levi politični pol zaradi ideološke higiene ne more in niti ne sme biti radodaren s svobodo, zato levi politični oblastniki nagonsko onemogočajo – če že ne zatirajo (odvisno je pač od garniture, ki je na oblasti) – svobodo, del katere pa je tudi ekonomska svoboda. S tega vidika je treba denimo razumeti neverjetno birokracijo, ki ovira slovenske podjetnike pri poslovanju. Nezavedni namen te birokracije je oviranje ekonomske svobode, kajti v skladu z državnosocialistično tradicijo je svoboda nekaj nevarnega, nezaželenega, neprijetnega. To, da smo v demokraciji in imamo tržno gospodarstvo, državnosocialistične tradicije nič ne moti, ker gre pri slednji za splošno družbeno kulturo, ki pa seveda ni omejena samo na slovensko politiko levega pola, pač pa tudi na dobršen del slovenskega ljudstva in posledično volilnega telesa, ki strastno navija in podpira svoje favorite, ki državnosocialistično tradicijo – tega brezvestnega demona, ki sesa življenjsko moč iz narodovega potenciala in ga peha v revščino – ohranjajo pri življenju.
Kreativnost in inovativnost pri nas nimata mesta
V skladu z državnosocialistično tradicijo tudi kaj dosti kreativnosti in inovativnosti ne more biti, saj je ta v državnem socializmu bolj izjema kot pravilo. V Zahodni Evropi je vsaj na osebni ravni kreativna in inovativna večina populacije, medtem ko v Sloveniji to ni tako. Razlog je v tradiciji šolskega sistema. V državnem socializmu je bil šolski sistem orodje, s pomočjo katerega so ustvarjali po eni strani politično (komunistično) korektne posameznike, po drugi pa so težili k povprečnosti, ker bi bilo to, da bi bila večina populacije kreativna in inovativna, za komunistično totalitarno oblast nevarno. Po samostojnosti Slovenije za levi politični pol kreativnost in inovativnost sicer nista več problematični, ker so zdaj razvili druge vzvode moči, s pomočjo katerih trdno držijo oblast v rokah. A težava je v tem, da šolski državnosocialistični stroj deluje še naprej in na »avtopilotu« v podobi učiteljev, ki so se šolali pred letom 1990, v podobi učiteljev, ki so jih šolali tisti, ki so se šolali pred letom 1990, in v podobi učiteljev, ki so jih šolali tisti, ki so jih šolali tisti, ki so se šolali pred letom 1990. Državni socializem v šolstvu tako živi še naprej v izročilu in kulturi učiteljev. Gre za vedenjsko-kognitivni vzorec, ki ga bo nemogoče prekiniti, dokler bodo mediji, politiki in volivci neposredno in posredno častili oz. slavili državnosocialistične prakse. Šele ko bo konec te zablode, bo lahko prišlo do spontane oz. nezavedne sanacije šolskega sistema. In šele tedaj bo vzpostavljena situacija, v kateri bo slovenski šolski sistem lahko sistematično razvijal kreativnost in inovativnost. Družbeni sistemi so namreč kompleksni, prepleteni in veliko se dogaja na nezavedni ravni. V družbi, v kateri se časti in slavi državni socializem, ne gre drugače, kot da ta družba producira podobne ali identične procese in rezultate, kot so bili značilni za čas državnega socializma. Levi politični pol Slovenijo tako drži v preteklosti in posledično Slovenija čedalje bolj pada.
Tragedija slovenske mladine
Da bi bila težava še večja, slovenske mlade, ki jih indoktrinirajo šolski sistem in mediji pod nadzorom levega političnega pola, vzgajajo v iluziji, da je sistem državnega socializma boljši, kot je sistem demokracije in tržnega gospodarstva. Politiki levega pola vedo, da je to laž, a lažejo, da ostanejo na oblasti. Volivci levega političnega pola, ki so živeli v času državnega socializma, prav tako vedo, da je to laž, a zaradi nostalgije po »starih« časih lažejo sebi in svojim mladim. Toda mladi, ki niso rasli v državnem socializmu, ne morejo vedeti, da je državni socializem bistveno slabši sistem od demokracije in tržnega gospodarstva, ker lastne izkušnje s tem sistemom nimajo in lahko samo verjamejo starejšim, ki pa jih (ne)hote zavajajo. In tem mladim se dela nepopravljiva škoda, saj niso v stiku z realnostjo in se bodo posledično zavzemali za elemente državnega socializma v razmerah demokracije in tržnega gospodarstva. Tako bodo nasprotovali edinemu sistemu, ki jim lahko omogoči blaginjo, ga rušili in morda celo hoteli izvesti novo socialistično revolucijo. Karkoli od navedenega bodo že počeli, bodo v svoji nevednosti in zaslepljenosti, za katero pa sami sploh niso krivi, ker jim starejši lažejo in jih indoktrinirajo, težili k revščini zase in za svoje potomce. Zato je zdajšnji trend v Sloveniji – upoštevajoč ekstremno popularnost levice med mladimi, starimi do 35 let – povečevanje revščine.
Golobova vlada najbolj skrajno leva
Nobena vlada po osamosvojitvi ni bila v Sloveniji tako radikalno leva, kot je Golobova. Da lahko takšna vlada sploh funkcionira, da v družbi ni vzvodov javnega mnenja, da bi prišlo po tako katastrofalnem delu vlade do predčasnih volitev, in da tako škodljivi vladi del slovenske javnosti celo še aplavdira, je pokazatelj, da je slovenski družbenopolitični prostor že ekstremno zastrupljen z levimi političnimi ideologijami in relikti državnega socializma. Uspeh gospodarstva in blaginja prebivalstva države pa je samo posledica družbenopolitičnih procesov. Rezultat gospodarstva in stanja blaginje, ki je posledica družbenopolitičnih procesov, se vedno dogaja z zamikom, kar pomeni, da bomo v Sloveniji gospodarsko želi to, kar zdaj sejemo, čez kakšnih 15 ali 20 let. V tem trenutku v Sloveniji torej žanjemo tisto, kar sta politika in družba producirali v prvem desetletju tega stoletja. Glede na to, da so se v zadnjih 10 do 15 letih v politiki in družbi dogajali katastrofalni procesi in odločitve v režiji slovenske levice in da se situacija dramatično slabša, kaže, da nas v Sloveniji v prihodnjih desetletjih čaka širjenje revščine. Nujno je, da se trend čim prej obrne in se v Sloveniji naposled začne sanacija državnosocialistične greznice, s čimer pa se še kar in kar odlaša.
