Piše: Miro Petek
Sprejetje novega zakona o medijih na dopisni seji Vlade Republike Slovenije na sam zadnji dan lanskega leta nam je le še potrdil maniro Golobove vlade.
Poleg pregovorne nesposobnosti in maščevalnosti je aktualna koalicija znova razkrila demokratični deficit, ki jo spremlja ves mandat. Dopisne seje so seveda legitimne, tovrstno sprejemanje pomembnega zakona, kot je medijski, pa seveda kaže na izigravanje z namero, da bi se čim bolj izognili javni presoji, saj v prazničnih dneh pozornost javnosti ni ravno osredotočena na politiko. Takšna taktika je značilna za avtoritarne režime in Slovenija vse bolj koketira s to prakso.
Zakon bi zaradi škodljivosti morali umakniti iz parlamentarnega postopka, seveda pa na to ne gre računati, saj je bil kot tak napisan z natančno določenim ciljem: kupovanje medijev in sebi naklonjenih novinarjev ter preganjanje vseh, ki so do oblasti kritični, z raznolikimi prijemi omejevati svobodo izražanja na družbenih omrežjih in posledično s kaznovanjem uveljaviti popoln vpliv in nadzor nad medijsko krajino. Zakon nas postavlja ob bok Rusiji, Kitajski, Severni Koreji, Turčiji, Belorusiji, Venezueli in drugim avtoritarnim državam. Težko se je namreč znebiti občutka, da se slovenski prijatelji Rusije okrog registracij vplivnežev niso zgledovali po tej državi, kjer je do leta 2017 veljal zakon, ko je bilo 3.000 sledilcev na socialnih omrežjih meja za registracijo, od lanskega leta pa je prag 10.000 sledilcev.
Predlagani zakon o medijih predstavlja neposreden napad na temeljne vrednote demokratične družbe, saj uvaja orodja za avtoritarno upravljanje z informacijami in vsebinami. Cenzura v obliki blokiranja vseh vsebin, ki niso skladne z vladno politiko, pomeni nevaren precedens za nadzor nad javno razpravo in ukinitev pluralnosti mnenj. Kaznovanje drugačnih mnenj z načrtovanimi sankcijami odpira vrata za ustrahovanje kritičnih glasov. Predvidena prisilna registracija vplivnežev pa ustvarja novo raven nadzora nad posamezniki in neodvisnimi ustvarjalci. Predlog zakona o medijih torej ni zakon, ki bi krepil medijsko krajino ali varoval javni interes, to je zakon, ki skuša podrediti javni diskurz političnim interesom.
Ker smo vendarle v Evropski uniji, naš zakonodajalec ne more postaviti tako visokega požarnega zidu, kot je to mogoče na Kitajskem, zato pa se poslužuje bolj prefinjenih prijemov. Nabor kanalov delitve proračunskega denarja uslužnim medijem in novinarjem je zelo raznolik. Vlada s finančnimi intervencijami v izbrane medije (ne le z medijskimi razpisi, tudi z usmerjenim oglaševanjem (para)državnih podjetij, nad čemer naj bi sedaj bedel Urad za komuniciranje) določa in nadzira medijsko pozornost. Dominantni mediji, ki so doslej igrali odločilno vlogo pri ustvarjanju vtisa v javnosti − določali so, na katere teme naj se osredotoča javnost, −, resda počasi izgubljajo moč. Novi mediji pridobivajo, tisk postaja vse manj pomemben. Zato pa si je vlada v strahu pred izgubljanjem medijskega monopola že na začetku mandata z brutalnim prevzemom RTV Slovenija povsem podredila ta javni servis, dodatno jih financira iz proračuna, prispevek je povečala za 10 odstotkov. Popolna servilnost je zagotovljena. Najbolj gledani televiziji Pop TV, ki ima prevladujoč položaj tudi na oglaševalskem trgu, je Agencija za varstvo konkurence podelila imuniteto, prav tako vlada dopušča, da so programi Pro plusa del osnovnega paketa kabelskih ponudnikov in jih z visoko naročnino plačujemo vsi gledalci.
Tu pa je še ena lažna predstava, kako bo zakon obračunal s koncentracijo lastništva na medijskem področju. Ne bo. Zakonski predlog dejansko le legalizira obstoječe stanje. Lastništvo je konsolidirano, v času te vlade je največ sredstev prejel Odlazkov medijski imperij, v katerem se ministrica za kulturo Asta Vrečko tako rada kaže na naslovnicah njegovih revij.
