Piše: Bogdan Sajovic
Macronovo predsednikovanje je potisnilo Francijo v kaos. Razklan parlament ne omogoča izvolitve stabilne vlade. V Nemčiji čaka vladno koalicijo volilni polom. S kom bo CDU sestavila prihodnjo vlado? Iztirjenje francosko-nemškega vlaka bi pretreslo Evropo do temeljev.
Zvezda francoskega predsednika Emmanuela Macrona vse bolj zahaja. Leta 2017 je s pomočjo globalistične kabale in z njo povezanih medijev Macron zažarel na političnem nebu kot nekakšen čudežni deček, ki so mu napovedovali, da bo popeljal Francijo in morda celo Evropo v svetlo prihodnost. Ker je imel v domačem parlamentu udobno večino, je v Franciji z lahkoto uvajal globalistom všečno zakonodajo, na zunanjepolitičnem prizorišču pa izkazoval kar nekakšne napoleonske težnje. No, na zunanjepolitičnem prizorišču so mu močnejši akterji hitro dali vedeti, da si je obul prevelike čevlje, kaj kmalu pa se je izkazalo, da niti v Franciji njegova politika ni ravno najbolj priljubljena. Francijo je zajel val protestov kmetov, delavcev in tudi navadnih državljanov, saj so jih prizadele spremembe, ki jih je uvajala Macronova politika.
Leta 2022 je bil izvoljen tudi za drugi predsedniški mandat, a samo zaradi skrajnih naporov, ki so jih njegovi globalistični gospodarji vložili, da preprečijo zmago Marine Le Pen. V parlamentu pa so Macronovi centristi izgubili absolutno večino, kar je ohromilo vlado, ki jo je postavil Macron.
Macronov načrt se je sfižil
Letos je na volitvah v evropski parlament je slavila suverenistična desnica pod vodstvom Marine Le Pen in Macronov položaj je postal še težji. Tedaj je potegnil samomorilsko potezo in razpisal predčasne volitve v spodnji dom parlamenta, ki pa se ni razvila tako, kot si je zamislil. Macron je namreč skušal porezati krila Le Penovi in ji prizadeti notranje politični poraz, za to pa je izkoristil francoski volilni sistem. Francija ima namreč dvokrožni večinski sistem, kar pomeni, da če kandidat v prvem krogu ne dobi absolutne večine glasov, je potreben drugi krog, v katerem nastopajo vsi kandidati, ki so dosegli vsaj 12,5 odstotka glasov v prvem krogu. Kandidat, ki v drugem krogu dobi večino, četudi relativno, je izvoljen v parlament. Seveda pa se lahko katerikoli kandidat v drugem krogu pred volitvami umakne in prav na to je računal Macron. Dogovoril se je s NUPES, ki je široka koalicija vseh levičarskih strank − od socialistov in zelenih do komunistov −. za vzajemno podporo v drugem krogu proti suverenistom Le Penove. Pri tem mu je uspelo, saj je stranka Le Penove pristala šele na tretjem mestu. Problem za Macrona pa je nastal, ker so njegovi globalistični centristi pristali šele na drugem mestu, potem ko so izgubili več kot štirideset sedežev, največja skupina v parlamentu pa je postala NUPES.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
