Piše: Vida Kocjan
Centralizacija moči in vladanje brez dialoga, podreditev nadzornih institucij, vladanje z dekreti in ignoriranje opozicije, centralizacija odločanja pri energetskih vprašanjih, medijski monopol in kontrola narativa, kadrovanje in zloraba moči, civilna družba in protesti. Izključevanje pluralnosti in politične raznolikosti. To so značilnosti vladanja Roberta Goloba, čigar poteze vse pogosteje spominjajo na absolutističen, nekateri bi rekli tudi fašistoiden način vladanja v duhu “Država, to sem jaz”.
V obdobju vladanja Roberta Goloba se kaže vse večja centralizacija moči, ki pa ni povezana z odprtim političnim dialogom in vključevanjem različnih družbenih akterjev v odločanje.
Čeprav Golob vlada z obljubami o transparentnosti in obnovi zaupanja v politične institucije, številne njegove odločitve in pristop k vladanju vzbujajo pomisleke glede njegovega načina vodenja. Golobove obljube pa ostajajo samo obljube.
Lasten ego nad načela sodelovanja in odgovornosti
Sodobne demokracije temeljijo na spoštovanju delitve oblasti, dialogu med institucijami in vključevanju širše javnosti v sprejemanje odločitev. V Sloveniji pa postaja vse bolj očitno, da predsednik vlade Robert Golob v svojem mandatu postavlja lasten vpliv oziroma sebe nad načela sodelovanja in odgovornosti. Njegove poteze vse pogosteje spominjajo na absolutistični način vladanja, kjer se v duhu Ludvika XIV., ki je nekoč izjavil: “Država, to sem jaz,” ustvarja vtis, da Golobova vizija države izključuje pluralnost in politično raznolikost.
Robert Golob ključne odločitve sprejema v tesnem krogu svoje ekipe ali kar sam, kar posledično zmanjšuje vpliv drugih političnih strank, strokovnjakov ali civilne družbe. Po besedah številnih političnih analitikov ta centralizacija moči pomeni oslabljen dialog z opozicijo, manjšimi političnimi strankami in javnostjo. Opozicija, predvsem Slovenska demokratska stranka (SDS), že od začetka njegovega mandata izpostavlja, da številne odločitve niso bile sprejete s širšim političnim soglasjem, kar pomeni, da so mnoge odločitve izvedene brez ustreznega posvetovanja ali soglasja s ključnimi deležniki. Nujno potrebnih reform pa ta vlada tako ne sprejema, zato država tone.
Kritik ne sprejema
Vse bolj je tudi očitno, da Golob in njegova ožja ekipa, kdor sploh je v resnici še v njej, težko sprejemata kritike in jih pogosto označujeta za politične napade, ne pa za konstruktivne pripombe. Skladno s tem so bile mnoge odločitve zlasti na področjih, kot so zdravstvo, pravna država in gospodarstvo, sprejete brez resnega vključevanja poznavalcev razmer, strokovnjakov, tudi socialnih partnerjev.
Zakonodajna agenda Golobove vlade, vključno z novimi zakoni, je zato pogosto izpodbijana zaradi pomanjkanja transparentnosti in vključevanja širšega kroga sodelujočih. Eden takih primerov je zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je bil spremenjen brez širokega političnega soglasja in javnih razprav. Zdaj se tudi kaže, da je zakon mrtva črka na papirju in neuporaben v praksi. Edino, kar bo obstalo, je novi davek, ki ga bomo prihodnje leto plačevali vsi. Prav pri davkih je Golob zelo zavzet in je to edina obljuba iz predvolilnega časa aprila 2022, ko je dejal, da bodo davki v času njegovega vodenja višji, ki jo je izpolnil. Sam menda ne ve, kaj bi počel z več denarja, pa tudi za druge je dejal, češ, zakaj bi denar zapravljali za neumnosti. Naj raje plačujejo višje davke. Volivci in volivke mu niso verjeli.
Če človeka “vrže čez ramo”, se za njim ne ozre več
Čedalje več je tudi opozoril, da centralizacija moči pri Golobu vpliva na demokratičnost vladanja, saj je jasno, da ima vse večji vpliv na institucije, kot so računsko sodišče, državni svet in drugi nadzorni ter represivni organi. Kritiki navajajo, da takšna centralizacija pomeni, da Golob prevzema vse ključne funkcije odločanja, njegova vladavina pa postaja preveč avtoritativna. Temu dodajmo še policijo. Vodstvo te je bilo prvo, kamor je Golob po volitvah leta 2022 drastično posegel. S Policijo je želel pridobiti za zaščito za svoje domnevno nezakonite posle, povezane z Gen-I, in to mu je (za zdaj) tudi uspelo. Spomnimo tudi na izjavo o “očiščenju janšistov” v policiji, kar se je zdelo preveč celo Tatjani Bobnar, takratni ministrici za notranje zadeve. Zaradi tega je odstopila in sta danes v sporu.
Golob sicer ne velja za osebo, ki bi mu bilo delo blizu. Poznavalci navajajo, da več kot štiri ure dnevno ne zdrži na delovnem mestu; tako naj bi bilo tudi pred tem v družbi Gen-I, od koder so ga kot precej nepopisan list papirja strici iz ozadja umestili na premiersko mesto. Dodatno naj bi bil zaprisežen ljubitelj dopustov, kar se potrjuje tudi zdaj. Glede na osebnost pa tisti, ki ga poznajo, navajajo, da je kolerik. Sam priznava, da ko enkrat človeka “vrže čez ramo”, se za njim ne ozre več. Slednje se potrjuje v velikem številu že zamenjanih ministrov in ministric, pa tudi v tem, da je kadrovski bazen stranke Gibanje Svoboda, ki ji predseduje, izredno plitek.
Podreditev nadzornih in represivnih institucij
Ena najočitnejših potez Golobove vlade je tudi zmanjševanje proračunskih sredstev za ključne nadzorne institucije, kot sta Računsko sodišče RS in Državni svet RS. Pri tem je šlo za politično motivirano kazen zaradi njihove kritike vladnih politik. V primeru državnega sveta gre za večje število zavrnjenih zakonov, o katerih mora državni zbor nato odločati še enkrat. Glasovalni stroj sicer vse potrdi, vendar pa je s tem okrnjen njihov in Golobov ego. V primeru računskega sodišča pa se jim je Golob z ekipo maščeval zaradi revizije nakupa stavbe na Litijski cesti 51 v Ljubljani. Revizorji so ugotovili številne nepravilnosti, domala enake kot notranja revizija na ministrstvu za pravosodje. Ugotovili pa so, da sta bila v nezakonit nakup močno vpletena Golob kot predsednik vlade in Klemen Boštjančič kot minister za finance. S takšnimi podreditvami nadzornih institucij pa slabi nadzor nad lastnimi ukrepi, kar ustvarja nevaren precedens za prihodnje vlade.
Morda se čudno sliši, ampak Golob si je pravosodno vejo oblasti podredil z napovedanimi odločitvami o visokih plačah zaposlenih v tej dejavnosti. Podredil si je tudi nacionalno televizijo, s tem ko je dovolil nakazila več milijonov evrov na njihov račun.
Vladanje z dekreti in ignoriranje parlamenta
Pod Golobovo vlado se tako pogosto dogaja, da so ključni zakonski predlogi sprejeti brez širšega dialoga in brez ustreznega upoštevanja relevantne stroke in opozicije. Primer za to je zakon o RTV Slovenija, ki je bil sprejet po hitrem postopku kljub pomislekom o pomanjkanju ustreznih rešitev za neodvisnost medijev. Golobova vlada s takšnimi dejanji daje vtis, da je parlament samo formalnost, medtem ko se ključne odločitve sprejemajo v ozkem krogu zvestih svetovalcev. Tudi za nacionalno RTV je napovedal “očiščenje janšistov”, kar tudi izvajajo. RTV pa dnevno tone tako po gledanosti kot finančnih izidih.
Centralizacija odločanja pri energetski politiki
Robert Golob, ki prihaja iz energetskega sektorja in velja za t. i. sončnega kralja, je na tem področju sprejel več kontroverznih odločitev. Namesto iskanja širokega soglasja je centraliziral odločitve v vladi in podredil energetsko politiko svoji viziji. Kritiki opozarjajo, da se vladni ukrepi, kot so subvencije za obnovljive vire energije, pogosto povezujejo z interesi posameznikov ali skupin, povezanih z Golobovo preteklostjo v energetiki.
Medijski monopol in kontrola narativa
Golobova vlada uživa podporo večine osrednjih medijev, kar ji omogoča učinkovito nadzorovanje javne percepcije njenih politik. Kritiki opozarjajo, da je zdajšnja situacija blizu medijskega monopola, kjer so alternative glasno utišane ali marginalizirane. To se je še posebej pokazalo med referendumom o zakonih, kjer so mediji pretežno podpirali vladne predloge, medtem ko so bila opozicijska stališča pogosto ignorirana.
Kadrovanje in zloraba moči
Eden najbolj kritiziranih vidikov Golobovega vladanja pa je sistematično kadrovanje v državnih podjetjih in javnih institucijah. Na ta mesta se imenuje zvesti kader, medtem ko so strokovnjaki z neodvisnimi stališči odpuščeni ali marginalizirani. V javnosti je odmeval primer razrešitve več direktorjev ključnih podjetij, kar je Golobova vlada upravičila z željo po “učinkovitejšem delovanju”. A mnogi opozarjajo, da gre za politizacijo institucij in koncentracijo finančne moči, vzvodov, v rokah leve politične opcije, kjer prevladujejo Golobovi.
Civilna družba in protesti
Golobovo vladanje je polariziralo slovensko družbo. Čeprav je na začetku užival široko podporo, se civilna družba vse bolj organizira proti njegovim politikam. Protesti zaradi graditve kanala C0, kjer se prebivalci Ljubljane borijo za pravico do čiste pitne vode, jasno kažejo, da vlada ni pripravljena slišati opozoril ljudi, ko gre za okoljske ali socialne teme. Priča smo tudi vnovičnim protestnim shodom pred sodiščem v Celju, kjer zavedni državljani protestirajo zoper slovensko krivosodje. Gre za nov politično-pravosodni konstrukt zoper Janeza Janšo, za primer Trenta oz. Patria dva. Vse to Golob z namenom, da zaščiti sebe, podpira.
Za konec
Golobov slog vladanja, ki spominja na absolutistično miselnost, ogroža temeljne vrednote demokracije, kot so transparentnost, odgovornost in pluralnost. Vodenje države namreč zahteva spoštovanje institucij, iskanje dialoga in vključevanje vseh družbenih skupin, temu pa Robert Golob ni kos. Čeprav poudarja svojo zavezanost reformam, način, kako jih izvaja, vzbuja resne dvome o tem, ali Slovenija ostaja zavezana demokratičnim idealom.
Za prihodnost države bo tako ključno, da se vlada vrne k spoštovanju demokratičnih načel in ustavi trend centralizacije moči. Država namreč ni ena oseba, to ni Golob, Janković ali Kučan – država smo ljudje.
