Piše: dr. Andreja Valič Zver
Življenje je polno takšnih in drugačnih zgodb. A zgodba o vzponu in padcu Didierja Reyndersa je poučna tudi zato, ker potrjuje star slovenski rek, da »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«. Reynders je dolga leta vedril in oblačil v vrhovih belgijske, evropske in svetovne politike. A zadnjih nekaj dni ga mnogi nočejo več poznati, saj je osumljen pranja in poneverjanja denarja, kar je vsaj v zahodnih demokratičnih družbah precej hud greh. Od obtožbe do obsodbe je še dolga pot, vendar je Reynders že zapravil svojo kredibilnost in ugled.
Kdo je pravzaprav Didier Reynders? Spada v belgijsko politično stranko Reformisti, ki je članica politične skupine Renew (liberalci), sestavljajo pa jo francosko in nemško govoreči »sredinci«. Vzniknila je leta 2002 po združitvi štirih liberalno-socialno-demokratskih strank. Reynders je bil leta 1999 imenovan za belgijskega finančnega ministra, to delo pa je opravljal kar dvanajst let. Kot zanimivost naj navedem podatek, da je leta 2002 vodil skupino desetih držav G 10, ki so glavne svetovne kreditodajalke. Reyndersova karierna pot se je strmo vzpenjala. Leta 2004 je postal podpredsednik Verhofstadtove vlade, hkrati pa tudi predsednik stranke Reformisti. Po zmagi na volitvah leta 2007 mu je belgijski kralj zaupal sestavo nove vlade, pri čemer pa Reynders ni bil uspešen. Ponovljene volitve so prinesle novo vlado, v kateri mu je bilo zaupano vodenje zunanjega ministrstva. V tem času je Belgija postala nestalna članica Varnostnega sveta OZN in Sveta OZN za človekove pravice. Leta 2019 je Reynders prevzel tudi obrambni resor, hkrati pa neuspešno kandidiral za generalnega sekretarja Sveta Evrope.
Sledila je nagrada v obliki imenovanja za evropskega komisarja za pravosodje v prvi Evropski komisiji Ursule von der Leyen. V tej vlogi je nasledil nam vsem dobro znano Vĕro Jourovo, ki je presedlala na pozicijo evropske komisarke za vrednote in transparentnost. Von der Leynova mu je zaupala najodgovornejše naloge. Reynders je junija 2024 še enkrat neuspešno kandidiral za generalnega sekretarja Sveta Evrope, spodletelo pa mu je tudi pri vnovičnem naskoku na še en mandat evropskega komisarja, saj je belgijska vlada protežirala drugo (tudi precej sporno) kandidatko.
Mimogrede je Reynders poleg svojih – nedvomno hudo napornih – obveznosti opravljal tudi (dobro plačane) vloge članov nadzornih svetov Afriške razvojne banke, Azijske razvojne banke in Evropske banke za rekonstrukcijo in razvoj. Sposoben možakar, ni kaj. Seveda je verjetno vseskozi strumno zagovarjal »človekove pravice«, čeprav je požel nemalo kritik, ko je Belgija v času njegovega ministrovanja podprla članstvo Savdske Arabije v Komisiji OZN za pravice žensk. Vsem nam je jasno, kako je s pravicami žensk v večini islamskih držav. A kaj bi z malenkostmi, sploh ko gre za uglednega politika, nagrajenega s številnimi domačimi in mednarodnimi častmi.
A glej ga, šmenta, pod zloščenim površjem se je kar nekaj let skrivalo veliko umazanije. Reynders se je z obtožbami na svoj račun srečal že jeseni 2019, ko je bil med drugim obtožen korupcije in pranja denarja v zvezi z graditvijo belgijskega veleposlaništva v Kinšasi. A obtožbe so potihnile in nato okrepljene izbruhnile na dan takoj po prenehanju Reyndersovega mandata evropskega komisarja decembra 2024. Belgijski in tuji mediji so poročali o sumih pranja velikih vsot denarja prek nakupov loterijskih srečk. Govori se o milijonu evrov nepojasnjenega izvora. Da bo zadeva še bolj sporna, je bil Reynders dolga leta nadzornik belgijske nacionalne loterije in kasneje kot finančni minister njen posredni šef.
Naj se ob koncu ozrem na slovensko sceno in z gotovostjo zatrdim, da ima Reynders smolo, ker je doma v Belgiji. Če bi mu namreč sodili na katerem od slovenskih sodišč, bi bila njegova usoda zagotovo precej milejša. Morda družbeno koristno delo ali pa še to ne. Zadnji primer Pajenkove in tovarišev, ki so jim bile kljub milijonskemu oškodovanju banke prisojene »družbeno koristne urice«, je dovolj zgovoren. Na drugi strani pa primer Janše in ljudi, ki jih že dvajset let mrcvarijo na sodiščih zaradi nakupa zemljišča, ki sodi v tisočletja staro pravilo trgovanja »poceni kupim in dražje prodam«. A ne, dragi bralke in bralci, če gre za Janšo ali kogarkoli od drugih, ki niso »naši« ali pa so »nekdanji naši«, so merila drugačna. Slovensko pravosodje jih procesira, secira, kaznuje. Drakonske kazni sledijo. Bojim pa se, da se pravosodje generalno obrača v nepravo smer. Procesi proti Trumpu, Le Penovi, angleškim patriotom, nemškim protestnikom proti nezakonitim migrantom ter drugi procesi dokazujejo, da avtoritarnim oblastnikom ustreza pravosodje, ki navzven deluje kot »neodvisno«, navznoter pa je prestreljeno z »našimi«. In ko nam o neodvisnem pravosodju, vladavini prava in pravni državi pridigajo Reynders in njemu podobni, se človeku res stemni pred očmi.
