Piše: Lucija Kavčič
O fotografski razstavi Vojne zgodbe − Ukrajina od blizu, ki bo do spomladi na ogled v Parku vojaške zgodovine v Pivki in kjer so predvajali tudi dokumentarec Eddyjeva vojna, smo se pogovarjali z njenim avtorjem, nizozemskim fotokronistom in vojnim fotografom, Eddyjem van Wesslom, ki se je tik pred odprtjem razstave vrnil Ukrajine, iz mesta Pokrovsk, kjer potekajo hudi boji.
Van Wesslove črno-bele fotografije so plod njegove vztrajnosti, trme in iskrenega zanimanja za sočloveka, njihovo sporočilo pa je glasen protest proti grozotam vojne. Opozoril je, da Ukrajine nikakor ne smemo pozabiti, niti ko se bodo boji končali, saj jo po vojni čaka dolgo okrevanje.
Kakšna je zgodba te fotografije? (Foto: Deček na kupu ruševin)
To je Vova iz Kramatorska. V ruskih medijih je bilo dejansko objavljeno, da je bila tam vojaška baza in da je bilo ubitih približno 200 vojakov. Zato sem šel tja, da bi ugotovil, ali je to res. Vendar tam ni bilo nobenih vojakov, nobenih čevljev, nobenih škornjev, nobenih pločevink od hrane, ničesar. Tam torej nikoli ni bilo vojaškega oporišča. Našel pa sem dečka Vovo, starega okoli devet ali deset let, ki je v ruševinah iskal svojo učilnico. Celotna stavba se je porušila, on pa je iskal svojo učilnico. Hotel je poiskati nekaj spominov, na primer svoje stare knjige ali kaj, kar bi ga spominjalo na njegovo šolo. Kar me je pri Vovi pretreslo, je bil njegov pogled: njegove oči so bile oči odraslega človeka. Vojna mu je vzela otroštvo.
Kdo pa so ti ljudje? (Foto: ljudje v podzemni železnici)
To je bilo leta 2022 v Harkovu na postaji podzemne železnice med bombardiranjem, ki je bilo tako zelo intenzivno, da so ljudje začeli živeti v kar na postaji pod zemljo. Elektrike ni bilo, vlak je postal obešalnik za oblačila in kabina za preoblačenje, gospa, ki jo vidite, je bila balerina in je vsako uro vadila, da bi ostala v formi. Ljudje so si ustvarili svoj ritem na novem kraju. Ljudje so bili tedaj pravzaprav zelo optimistični.
Se je vzdušje med Ukrajinci po treh letih vojne spremenilo?
Seveda se je spremenilo. Za ljudi se začenja nova zima brez elektrike, brez ogrevanja in plina. Ljudje so utrujeni in vojni ne vidijo konca. Najprej so mislili, da bo morda trajala nekaj mesecev, potem so mislili, da bo morda trajala eno leto. In zdaj Ukrajini na frontni črti ne gre najbolje in ljudje izgubljajo vero. Veste, prvo leto je bila Ukrajina po vseh medijih, potem so prišli v prvi plan drugi spopadi in Ukrajina je postala le eno od vojnih žarišč. Vendar ni tako, Ukrajina je zelo blizu; od tukaj je oddaljena dobrih osem ur hitre vožnje, še bliže vam je bila vojna na Balkanu.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
