Piše: dr. Stane Granda, zgodovinar in publicist
»Komisiji sem podal vsa pojasnila in vse očitke v celoti zanikal in ovrgel. Zdaj so na vrsti dokazi in priče. Prepričan sem, da se bo podobno kot v primeru ruskih vohunov tudi tokrat izkazalo, da so izjave, na katerih temeljijo obtožbe, v resnici izmišljene in neresnične, ampak ne gre za mojo besedo, gre za to, da bodo to potrdili priče in dokazi.« O tem, da bi KPK prepoznal njegovo krivdo, pa sploh ne razmišlja, je odgovoril novinarjem.
»Današnji postopek je resnično farsa, danes se moram zagovarjati pred Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) izključno zaradi tega, ker sem se zavzemal za depolitizacijo policije, kar smo napovedali tudi že v predvolilnem programu. In ker smo hoteli, da se ukrepi prejšnje vlade, ki si je hotela podrediti policijo, v celoti razveljavijo. V tem istem času se na drugem koncu države, v Celju, izvaja najbolj brutalen napad na sodstvo v zgodovini Republike Slovenije in ta kontrast je tisti, ki jasno pove, kaj bi moralo prevagati.«
Avtorstvo gornjih iz javnih medijev dostopnih izjav, ki jemljejo verodostojnost KPK, ni neznano. Seveda gre za predsednika vlade Roberta Goloba. Njegova politična inovacija je, da demontažo demokracije imenuje depolitizacija policije.
Dokler ni pravomočno obsojen, se ima pravico sklicevati na nedolžnost. Sam je nakazal, s kom se (neupravičeno!) primerja. Nepošteno! Ničkolikokrat smo ga že slišali govoriti o prizadevanjih, da bo v Sloveniji izkoreninil »janšizem«. To dela tako temeljito, da je dal ukiniti celo Muzej slovenske osamosvojitve, njegovega direktorja, uglednega znanstvenika in univerzitetnega učitelja, pa so tako onemogočili, da je moral iskati službo v tujini. Dobil jo je na akademiji znanosti ene sosednjih držav. Česa takega v znanosti ni bilo niti pod komunizmom.
»Quod licet Iovi, non licet bovi« (kar je dovoljeno eni osebi, ni dovoljeno vsem), bi rekli stari Latinci. Gospod prezident zahteva obstoj dvojnih meril v slovenski družbi. Kot v preddemokratičnih časih.
Položaja Janše in Goloba sta veliko manj primerljiva kot sta njuni osebnosti. Niti malo! Ne, ker Golob razen obljub nima česa pokazati, ampak zato, ker je že njun izhodiščni položaj neprimerljiv. Prvi je zaradi možnosti bližnjih parlamentarnih volitev že vnaprej kriv in nima pravice do obrambe. V drugega se ne sme niti posumiti! Za prvi in glavni cilj njegove vlade razglaša dejanšizacijo. Za dosego tega cilja so po revolucionarni teoriji levici, ki vodi državo, dovoljena vsa sredstva. Zato so bili v Celje poslani oboroženi civilisti, ki so se znašali nad udeležencem vojne za Slovenijo in starejšo državljanko, da ne bi prosila za ugodnosti pa podlagi zakona o dolgotrajni oskrbi.
Akad. dr. Martin Premk, ki v Gibanju Svoboda skrbi za omalovaževanje osamosvojitve, vodilo mu je »premagati svet in postati nesmrten«, ubogi Kosovel, kot general Lipič lahko še tako napletata o preteklosti, dejstev ne moreta spremeniti. Kdo so in kdo niso osamosvojitelji, je znano vsemu svetu!
Z oznako janšist sem se srečal takoj po vrnitvi iz vojne za Slovenijo s strani tistih, ki so podpisovali Kučanovo, Majniški deklaraciji nasprotno peticijo. Veliko oporo so dobili v predsedniku države, ki je zavrnil, da bi pred vstopom v njegove prostore stala vojaška straža. Hotel je »svojo« policijo. Zanj je bila, čeprav je bil formalno njen poveljnik, Slovenska vojska Janševa. Po Depali vasi oznaka janšist pomeni one, ki brezpogojno zagovarjajo ideje demokratizacije, ki je omogočila osamosvojitev. Sovraštvo do osamosvojiteljev se je stopnjevalo in je pod Golobovo vlado prešlo na osamosvojitev. Parlamentarni veleumi jo pripisuje komunistični revoluciji in leta 1991 naj bi jo bili le aktivirali. Slovenski narod je razklan kot nikoli v zgodovini. Njegovi smrtni sovražniki so rojaki. Kot v letih 1941−45. Zasluge za to v največji mogoči meri lahko pripišemo neosamovojenemu šolstvu, ki kot sodstvo nikoli ni doživelo demokratične tranzicije.
Leta 1991 je kontroverzni predsednik osamosvojitvenega parlamenta F. Bučar razglasil konec državljanske vojne. Motiti se je človeško. Kdor nima napake, še svetnik ne more postati. V slovenski politiki so že nekaj časa na vrhu ali blizu njega ljudje, ki ne razumejo osnov demokratične politike. Predvsem ne vedo, da je opozicija, ne samo parlamentarna, pa vendar ta najbolj enakopravni del demokratičnega sistema najvišje zakonodajne veje oblasti. Brez nje bi imeli totalitarizem. Če v Gibanju Svoboda niso zmožni parlamentarnih bojev, so nedorasli izvolitvi. Zato so očitki večinske skupine o sovražni, celo nacistični naravi zanesljiva pot v uničenje demokracije.
