Piše: Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Če uspe zeleni prehod Evropske unije, prebivalstvo EU ne bo imelo druge izbire, kot da se preseli v (vele)mesta. Evropsko podeželje bo tako (p)ostalo bolj ali manj zapuščeno. EU se bo v nekaj desetletjih spremenila v točkovne velemestne urbane džungle s slabo kakovostjo življenja, ki jih bo pestila huda revščina.
Evropski zeleni dogovor zahteva prehod celotne Evropske unije v brezogljično družbo s pomočjo t. i. zelenega prehoda do leta 2050 – vzrok za taka prizadevanja naj bi bila prizadevanja človeštva, da bi ustavili globalno segrevanje, ki naj bi bilo v skladu z zdajšnjo prevladujočo teorijo o krivdi človeka (o tem, da gre za zablodo, saj segrevanje podnebja nima resne zveze s človekovo dejavnostjo, smo v Demokraciji že večkrat pisali). Ogljična nevtralnost pomeni doseganje neto ničelnih emisij (izpustov) ogljikovega dioksida z uravnoteženjem emisij in odstranjevanjem ogljikovega dioksida, kar se lahko zgodi z odlaganjem ogljikovega dioksida v t. i. ponore ogljika, kot so gozdovi, travniki, prst, oceani in druga vodna telesa, ali z uporabo ogljikovega dioksida v proizvodnji npr. grafena. Glede na to, da človeštvo v 21. stoletju potrebuje za svoje vsaj približno normalno življenje ogromno energije in posledično spusti v ozračje bistveno več ogljikovega dioksida, kot ga lahko absorbirajo »ponori« ogljika, ter glede na to, da je nemogoče, da bi industrija porabila presežni ogljikov dioksid in je njegovo shranjevanje z inženiringom znanstvena fantastika oz. absolutno predrago, so se evropski tehnokrati oprli na edino metodo, ki jim še ostane, to je prehod na izključno obnovljive vire energije, kot so sončna, vetrna, geotermalna in vodna energija. O tem, da so obnovljivi viri energije večinoma nestabilni in da sploh niso ogljično nevtralni, ker taka ni narava proizvodnje, ki je potrebna za postavitev tovrstnih elektrarn in njihovo vzdrževanje, smo v Demokraciji prav tako že pisali. Kljub vsemu temu politika Evropske unije in držav članic pri blaznosti zelenega prehoda v tem trenutku kar vztraja in ga celo še zaostruje. Ena od hudih posledic te norosti je pešanje gospodarstev EU, ki jih zeleni prehod uničuje, o čemer smo prav tako že pisali. Na tem mestu pa bomo obravnavali, kakšne katastrofalne posledice bo imel zeleni prehod EU na podeželje držav članic EU.
Pregon prebivalstva EU s podeželja v mesta
Ena od nedavnih neumnosti zelenega prehoda je prepoved prodaje avtomobilov z dizelskim in bencinskim motorjem v EU do leta 2035. Ideja je zelo preprosta: avtomobile, ki kot gorivo uporabljajo dizel in bencin, bodo nadomestili električni avtomobili. Sliši se lepo, a je ideja utopična. Prvič, na svetu sploh ni dovolj surovin za izdelavo dovolj baterij, da bi zamišljeni evropski električni vozni park lahko deloval vsaj kratek čas. Drugič, glede na to, da zaradi zelenega prehoda v EU pospešeno zapirajo termoelektrarne in so zaradi pritiska ekstremističnih okoljevarstvenikov jedrske elektrarne marsikje v EU (npr. v Nemčiji) v nemilosti in jih prav tako zapirajo, je nemogoče, da bi evropska električna omrežja prenesla tako velik vozni električni park. Tretjič, električni avtomobili so predragi, prenevarni (prihaja do naključnih samovžigov starejših baterij), pretežki (za garažne hiše) in zanje v EU sploh ni zadostne infrastrukture (polnilnic). Posledično bomo zaradi načrtov EU prišli do tega, da večina državljanov EU svojega avtomobila po letu 2035 ne bo nadomestila. In to bo povzročilo resne težave z mobilnostjo predvsem na podeželju. Evropski meščan lahko zlahka gre v službo ali trgovino peš, s kolesom, z avtobusom in s tramvajem, medtem ko podeželanu na razpolago ostanejo le avtobusi in vlaki. Avtobusi izpadejo iz enačbe, ker imajo bencinski motor. Vlak pa ni resna opcija skoraj za nobenega podeželana, ker so njihovi domovi od železniških postaj oddaljeni preveč in ker jih vlak v službe, ki so večinoma v mestih, na cilj ne bo pripeljal pravočasno. Edina rešitev za evropskega podeželana po letu 2035 bo torej selitev v mesta. To pa pomeni, da se bo podeželsko okolje hitro in neustavljivo praznilo. Kdor bo ostal na podeželju, bo vse bolj zapisan revščini in bo imel velike težave z logistiko, na primer, kako bo prišel k zdravniku, v trgovino itd. Za moderno življenje je namreč pomembna mobilnost in zeleni prehod EU bo s svojo nemobilnostjo evropsko podeželje potisnil nazaj v 19. stoletje.
Napad tehnokratov EU na evropskega kmeta
V skladu z norimi idejami sodobnih ekologov je tudi živinoreja ogrožajoča za planet, ker naj bi prehrana in življenje živine sprožala presežne toplogredne pline. Zato članice EU vse bolj obremenjujejo evropskega kmeta in ga – ekonomsko gledano – silijo k zmanjšanju ali opustitvi dejavnosti. Naklonjenost oblastnikov zverem, kot so volkovi in medvedi, ter drugim divjim živalim, ki ogrožajo in povzročajo škodo tako poljedelcem kot živinorejcem, situacijo še poslabšujejo. Na tak način se bo število evropskih kmetov zmanjšalo, ker bodo obubožali in ne bodo imeli druge izbire, kot da svoje kmetije zapustijo in se tudi sami podajo v mesta ter tam iščejo službo. Odveč je poudarjati, da bo cena vseh nepremičnin na podeželju (ne samo kmetij) zaradi opisanega v tem in prejšnjem razdelku padla, vse več teh nepremičnin bo zapuščenih in bodo propadale, kar bo otežilo morebitno kasnejšo vrnitev na podeželje.
Distopična prihodnost EU po zelenem prehodu
Seveda pri zelenem prehodu in z njim povezanem napadu evropskih tehnokratov na podeželje ne gre samo za opisane ukrepe, ampak se težave pojavljajo tudi drugje. Omejitve vožnje v naseljih na 30 km/h, kar je ta čas vse pogostejša modna muha v EU, je sistematično odvračanje ljudi od vožnje z avtomobili, saj se s takim principom čas vožnje podaljša in ustvarjajo dodatni zastoji. Tudi politika blokade širjenja oz. razvoja avtocest v Sloveniji je zavedno ali nezavedno usmerjena zoper podeželje in podeželane. Radikalni levičarji Evropske unije očitno hočejo, da Evropejci postanemo meščani in da evropski kmetje (p)ostanejo samo še spomin.
Ampak vse to bo povzročilo dramatičen upad kakovosti življenja za prebivalce EU in nas vodi v distopično prihodnost. Evropska mesta se bodo spreminjala v vse večje in nepregledne betonske in asfaltne džungle, v katerih zdravo življenje, kot ga poznamo na podeželju, ne bo mogoče in iz katerih bo tudi začasni beg oz. odklop le zelo težko izvedljiv, ker prevoznih sredstev ne bo ali pa bodo izredno draga (zakon ponudbe in povpraševanja: povpraševanja za potovanja bo ogromno, ponudb v elektrificiranem prometu pa (pre)malo). Ker bo potreba po objektih v mestih vse večja, bo zelenic tam zelo malo oz. bodo te skoraj izključno na strehah, na katerih bo v mestih potekala večina rekreacije v »naravnem« okolju. Hrana v EU bo draga in slaba, ker bo uvožena, saj bo Evropska unija po zelenem prehodu in uničenju domačega kmetijstva odvisna od uvoza, zaradi česar bo EU ekstremno ranljiva, ker bodo EU lahko politično (s potencialno blokado hrane!) izsiljevale zunanje sile. Evropsko gospodarstvo bo po zelenem prehodu v glavnem opustošeno (tisto, ki bo zeleni prehod sploh še preživelo), ostale bodo v glavnem storitvene dejavnosti, zaradi česar bo EU spet zelo ranljiva, saj bo odvisna od industrije ZDA, Rusije in Kitajske, katerih podjetja bodo Evropejcem prodajala proizvode po nezaslišano visokih cenah. Zato bodo meščani v EU (podeželanov skoraj ne bo) čedalje revnejši in posledično se bodo zaradi naraščanja kriminala in nasilja mesta EU spreminjala v pekel na zemlji.
