Piše: Anamarija Novak
Ob vsakodnevnem soočanju s samovoljo države, njenih funkcionarjev in celo sodnikov se zdi, da številne napake, zmote in kršitve v konkretnih postopkih izhajajo iz skupnega namena škodovati drugače mislečim, jih ustrahovati in odriniti na družbeno obrobje.
Poziv predsednika vlade k čiščenju janšistov je pokazal na nezaslišan, protiustaven in zavržen odnos nosilca aktualne oblasti do državljanov. Takšen poziv se s podporo najvišjega predstavnika izvršne oblasti konkretizira na vseh ravneh in področjih javnega življenja, ne le v policiji in na javni televiziji, temveč se širi kot kuga v vse državne organe. Nekateri primeri so v javnosti odmevnejši, drugi prikriti. Ob nedavni odločitvi višjega sodišča, ki je brezprizivno nagradilo odvetnike krivičnih sodnikov in tožilke občutno prek tiste mere, ki jo je določilo sodišče na prvi stopnji, se vprašanje odškodnin za samovoljno, krivično in nezakonito ravnanje predstavnikov države postavlja kot prednostno. Sodišče je namreč ob zahtevku za škodo, ki jo je oškodovanec utrpel z nezakonitim kazenskim pregonom in zaporno kaznijo, brez pomislekov oškodovanca dodatno kaznovalo z vrtoglavim zneskom, oškodovanec pa zoper takšno odločitev višjega sodišča v slovenskem pravnem redu nima nobenega pravnega sredstva.
Sprevrženost sodnega sistema
Sprevrženost sodnega sistema izhaja iz prejšnjega sistema, ki je vzpostavil popolno zaščito države in državnih funkcionarjev ter njihove samovolje. Ta zaščita se izkazuje prek zakonodaje, pa tudi prek sodne prakse. Sodna praksa v Sloveniji sicer ni uzakonjena kot formalni pravni vir, vendar pa hierarhičnost sodnega odločanja predstavlja sodnikom pri odločanju kažipot, od katerega načeloma ne smejo odstopati brez zelo utemeljenih razlogov. Neformalni značaj sodne prakse predstavlja za oškodovance velikokrat večjo oviro pri uveljavljanju pravičnega zadoščenja za prestane krivice kot pa zapisane zakonske določbe.
»Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo),« je v neki zadevi zapisalo ljubljansko višje sodišče.[1]
Na prvem mestu v oči bodeta zakonska določba, pa tudi sodna praksa, ki pri dosojanju odškodnin povsem zanemarjata materialni položaj povzročitelja škode in njegovo stopnjo krivde. Ta posebnost slovenske ureditve naj bi izhajala iz predpostavke, da odškodnina nima kaznovalnega namena in da mora biti za vse oškodovance enaka. V resnici pa hitro ugotovimo, da gre za ščitenje države in državnih organov pred tožbami in odškodninsko odgovornostjo države zaradi namerno ali iz malomarnosti povzročenih krivic državljanom. Hkrati takšna ureditev pomeni, da je povzročitev škode s strani države, njenih sodnikov in uradnikov, pa tudi s strani premožnih državljanov za državo pravzaprav zanemarljivega pomena in bistveno manj obremenjujoče kot za navadne državljane. Takšen sistem sam po sebi vabi v povzročanje novih in novih krivic, ki se jim veliko šibkejši oškodovanec nikakor ne more uspešno upreti, saj že sodni stroški in pričakovano trajanje sojenja predstavljajo nerazumno in v praksi nepremostljivo oviro, pričakovana višina »objektivne« odškodnine pa je smešno – pravzaprav pa žalostno – nizka.
Krivičnost v obligacijskem zakoniku
Da je krivičnost ureditve še večja, izrecno poskrbi tudi Obligacijski zakonik z določbo, ki proti oškodovanemu državljanu dodatno zavaruje povzročitelja škode z določbami 170. člena, ki pravi:
»Zmanjšanje odškodnine
- člen
(neuradno prečiščeno besedilo)
(1) Ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca lahko sodišče naloži odgovorni osebi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje.
(2) Če je oškodovalec povzročil škodo, ko je kaj delal v oškodovančevo korist, lahko sodišče odmeri manjšo odškodnino; pri tem upošteva skrbnost, ki jo kaže oškodovalec v lastnih stvareh.«
Zanimivo in premisleka vredno dejstvo, da pa sistem – kot dopolnitev gornje določbe − ne pozna zvišanja odškodnine zaradi posebnih osebnih okoliščin na strani oškodovanca ali povzročitelja.
Naš pregled objavljenih odločb slovenskih sodišč je pokazal, da sodišča praviloma sodijo po tako imenovanem objektivnem merilu, subjektivnega pa bistveno zanemarjajo. To pomeni, da se odškodnine prisojajo tako, da se kot referenčna vrednost upoštevajo pretekle sodne odločbe, kot pomožni dejavnik pa povprečna mesečna neto plača v Sloveniji. Sistem izhaja še iz časov socializma, ko je sodstvo moralo poskrbeti, da je bila odškodninska odgovornost države materialno neznatna, odškodnine med zasebniki pa so bile ob plačni uravnilovki na neki način pravične same po sebi, saj so bile premoženjske razlike povečini administrativno zamejene. Takšen sistem, ki sicer velja tudi za odškodnine za materialno škodo, nesorazmerno in nepravično nagrajuje ne le premožne povzročitelje škod, v prvi vrsti seveda državo in njene funkcionarje, temveč tudi zavarovalnice. Ker nenapisane sodne tabele, ki naj bi upoštevale povprečno neto plačo v Sloveniji, ne sledijo realnim življenjskim stroškom, močno pa zaostajajo tudi za odvetniško tarifo, so odškodnine z leti realno vse nižje in v zapletenejših postopkih ne dosegajo niti višine sodnih stroškov.
Zanimivost sprevrženosti sistema
Tu pa velja znova spomniti na primer poravnave med sedanjo predsednico republike in RTV Slovenija, v kateri je Nataša Pirc Musar prejela od javnega zavoda odškodnino za nematerialno škodo v astronomski višini 70.000,00 evrov.[2] Upamo si trditi, da je šlo za očitno zlorabo instituta sodne poravnave, da bi se tako izognili sodnemu postopku, v katerem oškodovanka nikakor ne bi mogla iztožiti tolikšne odškodnine na podlagi že omenjenega kriterja neto mesečnih plač v Republiki Sloveniji. Kot zanimivost sprevrženosti sistema naj navedemo, da še vedno aktivna spletna stran odvetniške pisarne Pirc Musar & partnerji[3] opozarja, da »sodna poravnava, ki bistveno presega utemeljen ali razumen znesek, ki je običajen za odškodnine, predstavlja osnovo za plačilo dohodnine«, to pa pomeni, da sodišče pri sklepanju sodnih poravnav ne preprečuje zlorab ali prikritih poslov po uradni dolžnosti.
Odškodnine krivično zaprtim osebam
Slovenska ureditev ne pozna posebnega predpisa, ki bi določal konkretno višino odškodnine za neupravičen kazenski pregon ter v tem okviru kršenje ustavne pravice do osebne svobode v priporu ali zaporu. Pregled sodne prakse kaže, da se odškodnina krivično zaprtim osebam giblje okrog zneska 50 evrov za vsak dan prestanega pripora ali zaporne kazni. Znesek seveda ne upošteva drugih zahtevkov, ki jih je mogoče uveljavljati v zvezi s prestajanjem kazni v skladu z določbami Obligacijskega zakonika, kot je npr. odškodnina za prestani strah, sramoto, razžalitev dobrega imena in časti, osebnostne pravice ali za posebej neprimerne bivalne razmere v zaporu. V nasprotju s Slovenijo poznata avstrijska in nemška ureditev, ki sicer veljata za primerljivi slovenskemu pravnemu redu, poseben predpis, ki določa višino odškodnine za neupravičeno prestano zaporno kazen[4], prav tako imajo s predpisi po posameznih zveznih državah ter z zveznim zakonom vnaprej določene zneske tudi v ZDA.[5]
Področje odškodninskega prava, pa tudi postopkov pred sodišči, je v pristojnosti posamezne države. Na ravni Sveta Evrope in Sveta EU je bilo v preteklosti sprejeto več konvencij, direktiv, uredb ipd. v zvezi s posameznimi vrstami odgovornosti držav za škodo, vendar pa pretežni del ureditve ostaja prepuščen državam članicam EU. Na družbenih omrežjih večkrat zasledimo željo slovenskih uporabnikov, da bi ESČP učinkovito saniralo napačne in včasih kar sramotne odločitve slovenskih sodišč. Glede na trajanje postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi ter pred ustavnim sodiščem pa je pot do ESČP tako zelo dolga, draga in tudi negotova, da povsem izniči namen in pomen učinkovitega zadoščenja za povzročeno škodo s strani države.
O pomenu državnega odvetništva
Povsem posebno poglavje v odškodninskih postopkih zoper državo predstavlja državno odvetništvo. Gre za ustanovo, ki ji zakon po eni strani nalaga skrb za ekonomske koristi države, po drugi pa ji ne nalaga odgovornosti za pravično, pošteno in resnicoljubno nastopanje v postopkih. Pričakovanje, da državno odvetništvo ne bo na pamet podajalo neresničnih trditev ali ugovarjalo resničnim in preverljivim trditvam oškodovanca, se prevečkrat izkaže kot jalovo. Prav tako se državno odvetništvo v sodnih postopkih načeloma odpoveduje mediacijam ali poravnavam in se zagrizeno bori zoper vsako zahtevo in zahtevek oškodovancev z vsemi močmi do konca. Posebej v primerih, ko gre za hude kršitve človekovih pravic in za očitno zlorabo državnih pooblastil zoper oškodovance, bi moralo tudi državno odvetništvo, ne le sodišče, upoštevati, da se interes države ne omejuje na denarne zneske. Interes države obsega tudi zaupanje v državo, v resnicoljubnost in poštenost njenih organov. Tudi neverodostojno, samo na državni denar omejeno bojevanje državnega odvetništva močno vpliva na izredno slabo podobo države v javnosti in nizko stopnjo zaupanja v pravno državo.
(Pre)visoki odškodninski zahtevki?
Da je sodni sistem že v izhodišču naravnan na zniževanje odškodnin in predvsem višine zahtevkov izhaja tudi iz določb zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se na videz neproblematične zakonske določbe o tem, kdo v končni posledici nosi stroške, v sodni praksi izkažejo kot izjemno sovražne do visokih zahtevkov ter do iskanja pravice na sodišču na sploh. Sodniki sami ugotavljajo, da se že na okrajnih sodiščih v praksi večkrat srečujejo z zadevami, kjer stroški dosežejo ali pa presežejo vrednost zahtevka, še posebej če je v postopku sodeloval izvedenec ali cenilec. Pri zahtevkih z nizko vrednostjo pa lahko že samo stroški sodne takse in pooblaščenca tožeče stranke za nekajkrat presežejo vrednost zahtevka.[6] Ne glede na to, po kateri zakonski določbi sodišče odloča o povrnitvi stroškov, pa mora vselej upoštevati 155. člen ZPP, ki določa, da se priznajo samo stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Kateri so to, odloči sodišče samo. Sodna praksa je glede tega vprašanja zelo raznolika, pa tudi sodišča so pri uporabi te določbe v praksi različno dosledna. Sodne stroške nasprotne strani je namreč dolžan poravnati dolžnik za tisti del zahtevka, s katerim ni uspel v pravdi. V odškodninskih pravdah se uspeh izračunava tudi tako, da sodišča ločeno ugotavljajo uspeh strank »po temelju« in »po višini«, končni uspeh pa naj bi bil rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha.
Cenik storitev kar iz zasebnega sektorja?!?
Kot izjemno problematičen se izračun sodnih stroškov izkazuje tudi v zadevah, kjer je tožena stran država, ki jo zastopa poseben državni organ – državno odvetništvo. Ta organ namreč sodišču priglaša stroške svojega zastopanja države v skladu z odvetniško tarifo, sodišča pa tak obračun, ki se načeloma uporablja za zasebne odvetniške storitve, upoštevajo kot veljavnega za obračun stroškov državnega organa. Po končani pravdi je namreč tožnik, ki mu je država kršila temeljne človekove pravice, dolžan državi vračati njene pravdne stroške za tisti del zahtevka, s katerim ni uspel.
Redko kateri zahtevek je takšen, da bi ga sodišče priznalo v celoti. Brž ko pa zahtevku sodišče ugodi v nižjem znesku od zahtevanega, je oškodovanec dolžan državi vračati pravdne stroške, ker je zahteval preveč. Svoj cenik storitev si državni organ, ki je ustanovljen z zakonom in financiran iz proračuna, vzame kar iz zasebnega sektorja, sodišče pa mu ga nekritično prizna – ker pač tako piše v ZPP in v zakonu o državnem odvetništvu.
Pravna država pomeni predvidljivost, a tudi pravičnost pravne ureditve. Pri nas pa se načelno priznavanje odškodnin za nematerialno škodo v prepletu s postopkovnimi zakonskimi določbami o izračunu sodnih stroškov ter uveljavljeno sodno prakso v tej zvezi izkaže kot neusmiljen pritisk na oškodovanca v prizadevanju za izničenje njegovega utemeljenega zahtevka. Zato lahko utemeljeno sklenemo, da so odškodnine, ki jih slovenska sodišča dosojajo za nematerialno škodo, nerazumno nizke, nepravične, nesorazmerne s sodnimi stroški in v primeru tožb proti državi namerno okleščene z namišljenimi sodnimi stroški države.
[1] VSL Sodba II Cp 1078/2022 https://www.sodnapraksa.si/?q=pravi%C4%8Dna%20denarna%20od%C5%A1kodnina&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[SEU]=SEU&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&order=score&direction=asc&rowsPerPage=20&page=9&id=2015081111459688
[2] https://www.rtvslo.si/rtv/za-medije/sporocila-za-javnost/rtv-slovenija-in-natasa-pirc-musar-dosegli-sodno-poravnavo/437068
[3] https://pirc-musar.si/kdaj-je-odskodnina-obdavcena/
[4] Nemčija: Gesetz über die Entschädigung für Strafverfolgungsmaßnahmen; Avstrija: Bundesgesetz über den Ersatz von Schäden aufgrund einer strafgerichtlichen Anhaltung oder Verurteilung
[5] glej npr. https://www.law.umich.edu/special/exoneration/Documents/Key-Provisions-in-Wrongful-Conviction-Compensation-Laws.pdf
[6] Matejka Pintarič Pec: Stroški v pravdnih postopkih. Pravosodni bilten 2/2019, str. 151 https://sodnapraksa.si/?q=odlo%C4%8Dbe%20&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&showType=div&rowsPerPage=20&page=4770&id=49781
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 28.11.2024)
