Piše: dr. Andreja Valič Zver
Ob mednarodnem dnevu proti nasilju nad ženskami sva se srečali na konferenci v Evropskem parlamentu. Amparo Fuertes, lepa gospa iz Madrida, borka za človekove pravice, žena nekdanjega evropskega poslanca in podpredsednika Evropskega parlamenta Aleja Vidal-Quadrasa, ki ga je atentator pred letom dni ustrelil v glavo. In jaz z dolgo zgodovino prizadevanj za popravo krivic totalitarnih režimov, žena evropskega poslanca in človeka, ki ga je iranski režim zaradi njegovega boja za demokracijo uvrstil na črno listo. Ob vsej brutalnosti režima to seveda predstavlja resno grožnjo in lahko pomeni tudi »odstrel«, kot smo videli v primeru atentata na Vidal-Quadrasa in na kar so naju opozorili tudi varnostni strokovnjaki v tujini.
Lahko si predstavljate, da sva si imeli veliko za povedati. Amparo o najnovejšem razvoju dogodkov v zvezi z atentatom na njenega moža, ki je na srečo preživel in nadaljuje svojo bogato politično pot. Skupaj z Milanom ostaja trden podpornik demokratične iranske opozicije, ki nasprotuje totalitarnemu režimu. Strinjali sva se, da tovrstne grožnje vplivajo na vsakdanje življenje ogroženega politika in njegovih družinskih članov. Biti nenehno na preži − od parkiranja avta do opazovanja ljudi in okolice − ni prav prijetno. Pa še vse drugo, kar spada k občutku ogroženosti. Mimogrede, parlamentarna varnostna služba nam je celo odsvetovala potovanja na Balkan, pa še kam. Čeprav, kot vidimo, morilska pest iranske revolucionarne garde sega prek vseh meja.
Španska policija je seveda družino Vidal-Quadrasa takoj zaščitila, obenem pa se je − tudi s sodelovanjem v okviru Interpola − začel lov na atentatorje, ki so del mednarodne zarotniške skupine, ki jo plačuje Iran. Tri od njih so kmalu aretirali, med njimi je bila tudi ženska. Domnevnega atentatorja pa je nedavno prijela nizozemska policija, ko se je pripravljal na umor enega od iranskih disidentov. A mastermind teh zločinskih dejanj se še vedno skriva in je na vrhu Interpolove lestvice najbolj iskanih kriminalcev!
In tukaj preidemo k bistvu zadeve. Ko sem pred letom dni pisala o »politikih, ki jih streljajo«, sem veliko razmišljala o politikih in »politikih«. Precej enostavno se je iti politiko, ko je ta všečna ter ponuja preproste in poceni rešitve. Mnogo teže je, če nisi le spremljevalec in komentator dogodkov, ampak predvsem njihov ustvarjalec in »spreminjevalec stvari«. Pa ne le na svojem domačem dvorišču, pač pa tudi v mednarodnem okolju. In takrat se lahko vpleteš v nevarna razmerja. Takšnih politikov ni ravno na pretek. Vsekakor so vedno in povsod tarče ne le nasprotnikov na političnem bojnem polju, temveč jih precejkrat poskušajo očrniti tudi t. i. sopotniki iz istega političnega bazena. Človeška omejenost, zavist in pokvarjenost so pač doma vsepovsod. Ko se podaš v politično tekmo, se moraš oborožiti z debelo kožo in svojevrstno neobčutljivostjo na travme, ki občasno sekajo iz ljudi. A teže je sprejeti dejstvo, da si zaradi »prizadevanja za skupno dobro« − kar je najširša definicija ukvarjanja s politiko – življenjsko ogrožen. Seveda se ne slepimo. Od umora Julija Cezarja pa tudi drugih brezštevilnih posvetnih in cerkvenih vladarjev je politična zgodovina hudo krvava. Če kdo, razumemo to zgodovinarji. Še zlasti tisti maloštevilni slovenski preučevalci totalitarne preteklosti, ki nam je kristalno jasno, da bi se v zdajšnji slovenski in mednarodni stvarnosti z lahkoto ponovile strahotne kršitve človekovega dostojanstva, kakršne so se dogajale med drugo svetovno vojno in po njej. Vsemu zaklinjanju navkljub se žal zdi, da se slovenski narod iz svoje preteklosti ni kaj dosti naučil. Politikanti à la žavbiji in premki pa nam vsak dan brezsramno dokazujejo, da agendo »še premalo smo jih« spodbujata politični vrh in stara nomenklatura. V njihov arzenal sodi tudi nenehen boj slovenskega »krivosodja« proti Janezu Janši, ki mu zaščiteni posamezniki že leta in leta grozijo s smrtjo.
Sklep ne bo prav spodbuden. Ali pač. Osebno verjamem, da se gremo politiko lahko na različne načine. S povprečništvom. S sklepanjem gnilih kompromisov. Z uradniško prekanjenostjo. Z ovaduštvom. S pridobitništvom. Takšni »politiki« bodo morda celo uspešni na prvo žogo, a zgodovina prej ali slej razkrije njihovo kratkovidnost in nepoštene namene.
A se tudi med politiki najdejo drugačne vrste ljudje. Takšni, ki prisegajo na vrednote. Odličnost. Znanje. Medsebojno pomoč in igranje v istem moštvu. Sposobnost vodenja. Občutljivost na izzive časa. Empatijo.
Vsi vemo, da je politični parket spolzek in mnogim na njem spodrsne. Zgodovina ostaja neusmiljena sodnica. Zato je pomembno ostati na pravi strani kljub ogroženosti in dejstvu, da včasih politike tudi streljajo.
