Piše: Metod Berlec
Gospod Korun, nedavno ste izdali zanimivo knjigo, ki ste ji dali naslov Slovenci, naši davni predniki. V njej pišete o slovenskih prednikih v najzgodnejših časih, se pravi od 6. do vključno 9. stoletja. Če vas prav razumem, vas je k temu spodbudila tudi usmeritev našega uradnega zgodovinopisja, ki ga simbolizira predsednik SAZU dr. Peter Štih.
V našem zgodovinopisju je bilo vse do dr. Petra Štiha samo po sebi razumljivo, da ko govorimo ali pišemo o slovenski zgodovini, mislimo s tem na Slovence. Tako so zgodovino dojemali naši veliki zgodovinarji Franc in Milko Kos ter Bogo Grafenauer, poleg njih pa še vsi drugi slovenski zgodovinarji, ki so pisali o preteklosti. Profesor Štih pa je uvedel dekonstrukcijo slovenske zgodovine, v njegovem dojemanju preteklosti nas kot samostojnega ljudstva ni več.
No, knjige v bistvu ne začnete s slovensko zgodovino, ampak z evropsko prazgodovino; od genov pridete do Indoevropejcev, nato pišete o slovenskem ozemlju v halštatskem in latenskem obdobju …
Moj pristop je bolj antropološki, zanimajo me ljudstva, njihov izvor, njihova preteklost. Ne gre samo za nizanje dogodkov. Gre za poskus celostnega prikaza naših prednikov tistega časa in tudi naše zgodovine.
Pri pisanju sem prehajal od splošnega h konkretnemu, od genetike prek prazgodovinskih ljudstev k Slovanom in potem k slovenski zgodovini, k verovanjem naših prednikov in vsakdanjemu življenju. Genetska odkritja so nam odprla pogled v preteklost, ki sega desettisočletja nazaj, nekaj, česar si doslej ni bilo mogoče predstavljati. Genetika nam razrešuje mnoge uganke, ki so se zdele nerešljive. V moji knjigi ne gre za “zgodovino slovenskega prostora”, kjer je dogajanje v nekem zgodovinskem prostoru pomembnejše od ljudi, ampak za zgodovino plemen, ljudstev. Po tej poti pridemo od indoevropskih selitev do halštatskega in latenskega obdobja pri nas, nosilci te stare in mlade železne dobe pa so bili Iliri, Veneti in Kelti.
Ukvarjate se s selitvami prebivalstva. Nanje so nedvomno pomembno vplivali vpadi nomadskih ljudstev z vzhoda v Evropo. Pa tudi arabska in islamska ekspanzija, ki se začne po 6. stoletju …
Selitve plemen in ljudstev so stare, kot je staro človeštvo. Že prvi ljudje v Afriki so se selili za živalmi ali pa so jih na pot silile spremembe podnebja, suše recimo, ali pa sosednja, močnejša plemena. Tudi Evropa se je morala pogosto otepati nomadskih napadalcev, tudi Arabcev.
Pomembno poglavje v knjigi namenjate Slovanom. Če vas prav razumem, se strinjate s standardno zgodovinsko razlago, da so naši glavni predniki Slovani, ki so prvotno živeli na ozemlju severno in vzhodno od gorskega loka Karpatov, okrog zgornjih tokov Dnepra, Dnestra in Visle. Na podlagi česa to utemeljujete?
Vsa velika predzgodovinska gibanja v Evropi so potekala od vzhoda proti zahodu in ne obratno. Tudi genetska slika slovenskega moškega je zelo podobna sliki Slovaka, vendar tudi Ukrajinca. Govorimo jezik, ki je podoben jezikom, ki jih govorijo Ukrajinci, Slovaki, Čehi, Poljaki, Rusi …
Poleg tega pa so bili naši predniki pogani. Če bi bili mi potomci staroselcev, bi bili v 6. stoletju že vsaj sto let kristjani. Nobene potrebe po pokristjanjevanju ne bi bilo. Nobenih uporov proti novi veri. Nobenih Brižinskih spomenikov ne bi bilo, Ciril in Metod pa ne bi imela razloga, da bi prišla v Panonijo in na Moravsko. Ne bi bilo poročil o spopadih med poganskimi Slovenci in Bavarci. Ne bi bilo nasilnih vdorov Slovencev v Istro.
Slovensko ozemlje je bilo ob prihodu naših prednikov že polovico tisočletja del Rimskega imperija in ljudje, ki so tu živeli, so govorili nekako “ljudsko”, poenostavljeno latinščino. Če bi bili mi njihovi potomci, bi govorili sedaj jezik, ki bi bil nekje med italijanščino in romunščino.
Seveda se ob tem postavlja vprašanje staroselcev na današnjem slovenskem narodnostnem ozemlju. Mnogi so prepričani, da niso kar tako izginili, ampak predstavljajo pomemben del naše etnogeneze …
Vsekakor! O tem priča že množica imen, ki so v Sloveniji romanskega izvora. Od Celja ali Ptuja do Kobarida in Tolmina, da o imenih večjih rek sploh ne govorimo. Nekdo je moral biti tu, da je prišlekom povedal vsa ta imena. V (moški) genetski sliki Slovencev pa je samo 16 odstotkov haplo skupine R1b, ki bi jo lahko imenovali zahodnoevropska. V ta “paket” pa bi bilo poleg morebitnih staroselskih genov treba šteti še vse poznejše nemške in italijanske priseljence, ki jih ni bilo malo. Dodajmo še 10 odstotkov haplo skupine I1, ki so jo k nam lahko prinesli Germani s severa Evrope, Goti torej, Gepidi, Langobardi …Tudi te bi morali šteti k staroselcem. Da je vseh teh samo 26 odstotkov, je posledica tega, ker govorimo o moški genetski sliki. Naši predniki so prišli kot zmagovalci in so si jemali staroselske ženske, ni pa se dogajalo obratno (iz podobnih zgodovinskih razlogov je na primer v genetski sliki južnoameriških mešancev moška genetska slika evropejska, ženska pa indijanska). Sinovi, ki so se rodili iz takih razmerij, so nosili slovansko genetsko oznako, pa čeprav je bila polovica njihovih genov staroselska. To sedaj velja gotovo za velik del slovenske populacije.
Nedvomno eno najzanimivejših večjih poglavij v vaši knjigi nosi naslov “Prva slovenska država”. Seveda pišete o Karantaniji. Kdaj in kje je nastala? Kakšen je bil njen obseg? Kdo jo je vodil?
Glede na to, da viri že za konec 6. in za začetek 7. stoletja pričajo o spopadih med Slovenci in Bavarci, je morala že takrat obstajati nekaka plemenska državna tvorba. Prvi znani slovenski karantanski knez je bil Valuk, kar pa ne pomeni, da pred njim ni bil še kdo drug. O natančnem obsegu takratne karantanske države lahko samo ugibamo. Logično bi bilo, da bi Karantanija obsegala večji del takrat s Slovenci naseljenega prostora. Plemena so že v stari domovini delovala kot enote, skupaj so se selila in se naseljevala. Zakaj si ne bi ustvarila tudi skupne plemenske državne tvorbe? Ta je obsegala večji del Vzhodnih Alp. Arheologi (recimo Paola Korošec) so ugotavljali veliko kulturno sorodnost takratnih Slovencev tostran in onstran Karavank. Listina Karla Velikega, s katero je v verskem pogledu razdelil karantansko ozemlje med Salzburg in Oglej, navaja, da “teče Drava po sredi Karantanije”.
Torej je morala Karantanija obsegati še velik del Kranjske in vso Štajersko. Zanesljiv pokazatelj, kaj naj bi obsegala Karantanija, je tudi obstoj naselbin z imenom Koseze ali Kasaze. Kosezi so bili privilegiran sloj karantanske družbe, te privilegije pa jim je lahko zagotavljala samo državna tvorba. Ob podpori kosezov so kneževino vodili knezi. Njihova oblast je bila v štiridesetih letih 8. stoletja že dedna, kar kaže, da je institucija knezov takrat obstajala že dolgo časa.
Poudariti pa bi bilo treba, da Karantanija ni bila edina slovenska kneževina. Ob Blatnem jezeru je v 60. letih 9. stoletja obstajala Kocljeva plemenska kneževina, ob Savi je bila posavska kneževina Ljudevita Posavskega, njen zadnji knez Braslav se je bojeval in proti Madžarom in v bojih padel. Knez Vojnomir je na čelu konjenikov vdrl v srce avarske države in ji zadal težak udarec.
Do kdaj pa je Karantanija obstajala?
Kot neodvisna slovenska poganska kneževina je Karantanija obstajala od okrog leta 600 do leta 740 potem pa kot od Frankov in Bavarcev odvisna slovenska krščanska kneževina še do leta 828. Potem je postala frankovska grofija in pozneje vojvodina.
Seveda se v knjigi ukvarjate tudi z ustoličevanjem karantanskih knezov in vplivom tega ustoličevalnega obreda na razvoj demokratične miselnosti v Evropi in svetu …
Obred ustoličevanja so zaradi pisanja Eneja Silvija Piccolominija, poznejšega papeža Pija II. (1405−1464) spoznali nekateri evropski humanisti, med njimi Jean Bodin (1530−1596), ki se je ukvarjal s teorijo suverenosti. Njegova teza je bila, da je suvereno samo ljudstvo, da pa lahko ljudstvo to suverenost pod določenimi pogoji prenese na izbranega nosilca oblasti. Ustoličevanje slovenskih karantanskih knezov na Gosposvetskem polju je bil za Bodina primer, ki je potrjeval njegovo tezo o podeljevanja oblasti njenim nosilcem s strani ljudstva pod določenimi pogoji, kar je eden temeljev demokratične družbene ureditve. O tem je pisal v svojem delu Šest knjig o republiki.
To knjigo je bral tudi Thomas Jefferson (1743−1825), eden od tvorcev ameriške demokracije. Bodinova knjiga je še vedno v nekdaj Jeffersonovi knjižnici in v njej so opazne opombe, ki si jih je delal. Logično se zdi pomisliti, da so mu bila Bodinova teoretska razmišljanja za vzor pri snovanju ameriške demokratične ureditve. O tem nam je med svojim obiskom v Sloveniji govoril ameriški predsednik Bill Clinton. Naši zgodovinarji o tem seveda nočejo nič slišati. Tega sploh ne omenjajo.
Kako je vse to mogoče? Od kod tako samozanikanje?
Odločilen je gotovo uspeh marksistične miselnosti pri Slovencih. Na plodna tla je pri nas padla prav zaradi naše podložniške miselnosti, ki je posledica podložniške preteklosti. Drugje po nekdanji Jugoslaviji so ostali zagrizeni narodnjaki. Pomislimo samo, kaj bi počeli Hrvati, ki so iz svojih knezov naredili kralje, če bi se lahko ponašali z izročilom, ki ga je upošteval Jean Bodin in je o njem govoril Bill Clinton.
V Sloveniji pa sta marksistična in neomarksistična miselnost danes močnejši kot v časih socializma. Komunizem in vse, kar miselno izhaja iz njega, pa je izredno sovražen do vsega, kar je narodno, tudi do narodove zgodovine torej. V Sloveniji je to že prav patološko (sem sodi tudi ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve). Kakor posiljujejo gospodarstvo, zdravstvo, družbeno ureditev in vse drugo, posiljujejo tudi preteklost. Spomnimo se, kako so Sovjeti pod Stalinom hoteli posiliti tudi biologijo. Dokazati so hoteli, da tudi narava deluje po marksističnih zakonih. Posledica je bila katastrofalna lakota.
Slovenski neomarksistični zgodovinarji so iz naših slovenskih prednikov hoteli napraviti nekako amorfno sebe nezavedajočo se “slovansko” ljudsko maso. Tako zgodovino poučujejo na fakultetah in na gimnazijah.
Pišete tudi o pokristjanjevanju karantanskih Slovencev. Kako je bilo s tem? Poznamo namreč več faz pokristjanjevanja …
Bavarci so na mejnem območju med Bavarsko in Karantanijo ustanavljali samostanske celice, ki naj bi služile kot jedra prihodnjega pokristjanjevanja. Te “celice” (po nemško Zelle) so v poznejših časih zrasle v kraje – Zell am See, Mariazell, Maximilianzelle v Bischofshofnu in druge. To začetno pokristjanjevanje naših prednikov ni bilo uspešno. Naši predniki so se tudi pozneje, ko so postali odvisni od Bavarcev, novi veri upirali. To ni nič čudnega, saj so jo prinašali potencialni in tudi resnični sovražniki. Nekaj uporov je zadušil krščanski knez Hotimir (Prešernov Kajtimar). Po njegovi smrti je prišlo do največjega upora, ki ga je po treh letih, ko so duhovniki morali zapustiti slovenske kraje, zadušil bavarski vojvoda Tasilo III.
Potem ko so Franki – z bistvenim sodelovanjem Slovencev − na koncu 8. stoletja uničili avarsko državo, so postali gospodarji Panonije, v kateri je živelo še veliko poganskih Slovencev. Začela se je tretja faza pokristjanjevanja, v kateri so verjetno nastali teksti, kot so Brižinski spomeniki, čeprav je tekst, ki se je ohranil, s konca 10. ali začetka 11. stoletja.
Posebno poglavje v knjigi ste posvetili tudi razvoju slovenskega jezika v tistem času, to je do 10. oziroma 11. stoletja po Kristusu …
Slovenski jezik sodi med južnoslovanske jezike, ima pa precej zahodnoslovanskih elementov. V moji mladosti so otroci iz okolice Velenja pogosto namesto glagola moliti rekli modliti, kot piše v Brižinskih spomenikih in tako, kot še govorijo Zahodni Slovani. Dokončno se je slovenščina poenotila in dobila svojo posebno obliko, svojo strukturo in besedni zaklad vsaj do konca 9. stoletja, ko je obstajal enoten slovenski upravni prostor, imenovan Regnum Carantanum, Karantansko kraljestvo. Če ne bi bilo tako, bi Fran Miklošič ne mogel odkriti množice slovenskih besed tako v madžarščini kot v stari cerkveni slovanščini.
Ob vsem tem, kar ste doslej povedali, si je zelo težko predstavljati, da nekdo, in to celo predsednik najvišje slovenske kulturne in znanstvene ustanove, zanikuje obstoj slovenskega naroda v stoletjih, ki se jim posvečate v knjigi. Kako to razlagajo?
Vsako zgodovinopisje je seveda osebna interpretacija preteklosti. Niti dva človeka ne bi o istem obdobju napisala enake knjige. Vsaka knjiga bi nosila osebni pečat, vsaka bi bila po svoje pristranska. V primeru narodove zgodovine je mogoče pričakovati, da so zgodovinarji nekega naroda do svoje preteklosti nenamerno ali namerno pristranski. Stvari pač preprosto vidijo in spoznavajo drugače kot njihovi kolegi iz recimo sosednjih držav. To “pravilo” pa ima pomembno izjemo: slovenske zgodovinarje. Ti so slovensko zgodovino srednjega veka preprosto črtali. S tem so napravili veliko veselje v vrstah avstrijskih zgodovinarjev, veseli bi jih bili tudi nacistični zgodovinarji ali arheologi (na primer Karl Dinklage), ki prav tako Slovencem niso priznavali statusa zgodovinskega naroda.
In kako utemeljujejo tako svoje stališče?
Predvsem tendenciozno in neznanstveno. To je že pred menoj ugotovil ddr. Igor Grdina. Naši predniki in njihova zgodovina, še v času Milka Kosa “slovenska”, je pri Štihu in Pleterskem postala “slovanska”. Kar je po njihovo neizdiferencirano, narodnostno še nedoločeno, ne more biti naše, slovensko. V zgodnjem srednjem veku naj bi bili naši predniki samo Slovani, ki se, po njihovem še niso “razvili” v sedanje narode. Teoretično bi torej lahko bili tudi predniki Rusov ali Ukrajincev ali Hrvatov. Obstajali naj bi tudi še nekaki Alpski Slovani, pri čemer ni razvidno, kakšna razlika naj bi bila med Alpskimi in Nealpskimi Slovani. Izmislili so si Karantance kot posebno slovansko pleme. V resnici so Karantanci samo pokrajinska, ne pa narodnostna oznaka. Absurdno pa je, da ti isti zgodovinarji pišejo o Hrvatih, Moravcih, Bulgarih in drugih. Samo Slovenci ne sme biti.
Gre za posiljevanje in prirejanje preteklosti lastni ideologiji. Posamezna slovanska ljudstva niso bila posledica nastajanja iz narodnostno še neizoblikovane mase Slovanov, ampak ravno obratno: obstajala je množica plemen, ki so imela svoja imena. Ime Slovan pa je oznaka celotne skupine, oznaka pa je nastala šele takrat, ko in če se je pojavila potreba po skupnem poimenovanju. Skupinske oznake pa ne moremo uporabiti za nekega člana skupine, saj potem to ne bi bila več skupinska oznaka. (Podobno je na primer v biologiji. Drevo je oznaka za posebne vrste rastlin. Družijo jih podobne značilnosti. To so smreke, hrasti, bori … toda nobene rastline ni, katere ime bi bilo drevo.) Potreba po nekaki skupinski oznaki za Kelte, Slovane ali Germane se je pojavila pri rimskih vojaških poveljnikih ali pri zgodovinarjih. Taki, tujerodni, opazovalci pa so navadno vzeli ime prvega ljudstva, ki je bilo “pri roki”, in z njim imenovalo vsa med seboj podobna ljudstva. Po takem “receptu” je Cezar po nekem plemenu poimenoval vsa druga za Germane, iz takega razloga smo Nemcem rekli Švabi, ki so v resnici samo eno od nemških “ljudstev”, in zato pravijo romanski narodi Nemcem Los Alemanes ali Les Alemans po nemškem ljudstvu Alemanov, s katerimi so najprej prišli v stik.
Splošna oznaka za slovanska ljudstva je bila pri Bizantincih Sklavenoi, iz tega izpeljano pa pri Rimljanih Sklavi. Tako ali podobno se je moralo imenovati pleme ali slovansko ljudstvo, s katerim so Bizantinci prišli v stik. To latinsko ime so uporabljali tudi srednjeveški avtorji. Nemški zgodovinarji pa so uporabljali tudi ime Wenden, saj so nekje vzhodno od njih živeli slovanski Vendi, Veleti ali (neslovanski?) Veneti. Slovanov, v katere so naši zgodovinarji “spremenili” takratne Slovence, zagotovo ni bilo nikjer. Ime Slovenec (takrat Slovenin) pa je označeval pripadnika slovanskega ljudstva, ki je v naše kraje prihajalo s severa in se čez Donavo naseljevalo v Alpe in panonsko ravnino. (Nekoliko pozneje so v naše kraje prišla še slovanska plemena z jugovzhoda.) Njihovi potomci smo sedaj Slovaki in Slovenci, ki imamo za svoje ljudstvo (skoraj) enako ime, kar je dokaz za izvirnost in starost tega imena, za skupni izvor obeh sedaj že različnih narodov. To neizpodbitno potrjuje tudi arheogenetika.
Borut Korun se je rodil leta 1946 v Ljubljani. V osnovno šolo je hodil v Celju in pozneje v Velenju, gimnazijo je obiskoval v Celju. Na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz stomatologije. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je dve leti študiral etnologijo. Sedaj živi v okolici Velenja. Vso delovno dobo in še dve leti povrh je delal v Splošni zobni ambulanti v Šoštanju. Veliko je potoval po Evropi in svetu. Posebej blizu mu je Latinska Amerika. Potoval je tudi po severni Afriki, Bližnjem vzhodu in Indiji. Dejaven je bil tudi v politiki. Ob demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije je bil predsednik Slovenske demokratične zveze in koalicije Demos v velenjski občini, kasneje pa je bil dejaven v Slovenski ljudski stranki. Ustanovil in vodil je Gibanje 23. december. Dejaven je bil tudi v Svetovnem slovenskem kongresu. Bil je predsednik Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa. Napisal je več knjig, predvsem potopisov, a tudi dva romana in esej o evropski civilizaciji z naslovom Utopija in resničnost. V strokovni reviji Etnolog je izšla njegova študija o majevski religiji. V Münchnu je izšel njegov kajakaški vodnik po Soči, ki ga je napisal v nemščini. Bil je tudi urednik dveh zbornikov, ki jih je izdal Svetovni slovenski kongres, v katerih so naši zgodovinarji in jezikoslovci pisali o slovenski zgodnji preteklosti. Izdal je tudi trilogijo, v kateri opisuje dogodivščine na rekah. Prva je bila Reke, soteske, brzice, druga V porečju Orinoka, tretja pa je sedaj Z veslom in peresom po svetu. Njegova najnovejša knjiga je Slovenci, naši davni predniki. Je tudi redni kolumnist revije Demokracija.
