Piše: Koordinacija zdravniških organizacij
Koordinacija zdravniških organizacij je obravnavala stališče Komisije z medicinsko etiko Republike Slovenije o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Stališče je skladno z Etičnim komitejem WMA (The World Medical Association) in ga Koordinacija zdravniških organizacij v celoti podpira.
Stališče Komisije RS za medicinsko etiko do novega Predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja:
»V novem Predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) njegovi avtorji opredeljujejo pogoje, ki terminalnim bolnikom brez upanja na izboljšanje, ob osebno nesprejemljivi neznosnosti trpljenja, omogočajo, da ga sami ali s pomočjo, končajo s samomorom. V primerjavi s predhodnim sedanji predlog ZPPKŽ ne vključuje usmrtitve z evtanazijo, določa pa načine pomoči pri samousmrtitvi, kakor avtorji samomor s pomočjo tudi imenujejo. Uresničitev samousmrtitve naj bi potekala ob spoštovanju načela avtonomije in svobodne volje, prizadeti lahko v postopku odločitev o smrti kadarkoli spremenijo. Določila ZPPKŽ naj bi zagotavljala preglednost postopkov, ne dopuščala zlorab, družbi prihranila zdravstvene stroške in, po mnenju avtorjev, terminalno trpečim omogočala dostojno prekinitev življenja. Pomoč pri samomoru naj bi postala pravica obveznega zavarovanja in zakonita zdravstvena storitev, njene stroške naj bi poravnalo zdravstveno zavarovanje.
V življenju so vedno bili in bodo posamezniki, ki si ob zdravstvenih ali življenjskih stiskah iskreno želijo umreti. V visoki starosti je ob neozdravljivih, napredujočih zdravstvenih težavah, pogosta pomisel, da je življenje izpolnjeno. Če ga spremljajo še vsakovrstno trpljenje, potreba po oskrbi, revščina in osamljenost, je želja po smrti naravna in razumljiva. Vendar se je potrebno vprašati, ali z različnim osebnim doživljanjem neznosnosti trpljenja lahko opredelimo kategorijo življenja, ki ga je po ZPPKŽ dovoljeno končati z usmrtitvijo ali samomorom? Je napočil čas za prevrednotenje dostojanstva vsakega človeškega življenja, ki je v mednarodnih deklaracijah, ob preteklih in v obstoječih razmerah po svetu, ne brez razloga opredeljeno kot najbolj pomembna vrednota? Imamo v naši družbi v zadostni meri izoblikovane alternativne možnosti celostne paliativne oskrbe, ki jo lahko ponudimo bolnikom in njihovim svojcem v primeru doživljanja neznosnega trpljenja? Je v naši družbi za sprejem predlaganega ZPPKŽ, ob vseh drugih zdravstvenih in družbenih izzivih, res dovolj velika objektivna potreba?
Komisija RS za medicinsko etiko (KME RS) je stališče do predhodnega ZPPKŽ že pojasnila in objavila. S poseganjem v odnos med bolnikom in zdravnikom tudi pomoč pri samomoru spremljajo moralna in etična vprašanja. Predlagatelji ZPPKŽ življenje, smrt in samomor pojmujejo drugače kot KME RS, ki v svojih stališčih sledi etičnim načelom medicine in zdravstva. Tudi novi ZPPKŽ predlaga veliko družbeno, poklicno in etično spremembo. Pomoč pri samomoru postane iz kaznivega dejanja zakonita zdravstvena storitev, v katero sta zdravnik ali medicinska sestra, vpletena od začetka do konca. Brez zdravstva ZPPKŽ ni mogoče uresničevati, odgovornost za morebitne stranpoti pa z vsemi posledicami prevzema zdravstvo in neposredno vpleteni zdravstveniki. Čeprav bodo med zdravniki tudi taki, ki bodo ZPPKŽ pripravljeni uresničevati, zdravstvena etika usmrtitev bolnikov ali pomoči pri njihovem samomoru ne more podpirati. Po mnenju KME RS zakonodajalec zdravstvu proti njegovi volji, tudi z ugovorom vesti, ne more vsiljevati storitve, ki v njem od nekdaj velja za etično nesprejemljivo.
KME RS se čuti dolžno opozoriti na etična tveganja, ki se tudi z novim ZPPKŽ odpirajo na ravni zdravstva in družbe. Ob njih ne vidi razloga, da bi spreminjala svoja že pojasnjena in objavljena stališča.
Za KME RS
Dr. Božidar Voljč, dr. med.
Predsednik«
