Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
To je naslov dela Chantal Delsol, francoske katoličanke in ene največjih filozofinj našega časa, o katere knjigi »Sovraštvo do sveta« sem tu že nekaj napisal. Tukaj želim zelo na kratko orisati vsebino »Konca krščanske civilizacije«, ona ni brez pomena za današnje krščanstvo kot tudi za politiko – gre za filozofinjo, ki deluje na križišču med filozofijo in politiko. Navesti želim nekaj temeljnih idej iz te knjige.
Nosilna misel: zadnjih 200 let (od 18. stoletja, torej od razsvetljenstva in francoske revolucije dalje) se dogaja proces umiranja krščanske civilizacije, ona zapiše, da gre za »agonijo, ob kateri ji ledeni srce«. Ukvarja se tudi z vzroki za to dogajanje v kulturi Zahoda, katerih je seveda več, veliko. Danes, ko gledamo nazaj, vidimo, da je bilo razsvetljenstvo začetek tega konca, takrat se je začel spopad med moderno ter krščanstvom ter Cerkvijo, v katerem je slednje postopno izgubljalo, in danes lahko ugotovimo, da je ta vojna v glavnem končana: krščanske civilizacije ni več.
Odkod ta spor? Moderna je nastopila z idejami, filozofijo (racionalizmom!), individualizmom, znanji in vrednotami, predvsem pa z idejo enakosti in svobode, kar vse je dokaj nasprotno krščanstvu. Enakost: zavračanje hierarhij in avtoritet. Predvsem je usodno neko pojmovanje svobode, ki je drugačno kot v krščanstvu: svoboda glede ločitve (zakonske zveze), svoboda celo v odločanju o življenju in smrti (pravica do splava, evtanazije, samomora…), kar vse je seveda v ostrem nasprotju s krščanskimi načeli, zato je razumljivo, da je moderna videla v krščanstvu svojega glavnega nasprotnika, in obratno, krščanstvo (Cerkev) le-tega v moderni.
Avtorica govori o »normativnem preobratu«: ta se je v drugi polovici 20. stoletja začel dogajati presenetljivo hitro, zato to obdobje smatra za dokončen poraz krščanstva, šestdeseta leta pa za konec takšne civilizacije. Gre za preobrat miselnih norm, vzpodbujen nasilno in načrtno od sedanje pozne (post)moderne. Konec 1600 let trajajoče krščanske kulture. In v pojasnjevanju tega konca gre ona na sam njen začetek, ko se je ona v 4. stoletju vzpostavljala. Začenjala je sredi poganskega antičnega sveta, cesar Teodozij (ki je premagal poganskega Evgenija v bitki pri Mrzli reki), je tu marsikaj delal tudi nasilno, vzpostavljal je državo z določeno moralo in zakoni, krščansko državo, krščanstvo se je hitro širilo, pogani so se sicer upirali, a bili so v defenzivi. V tej civilizaciji pa se zadnjih 200 let dogaja obraten proces: pod pritiski in napadi moderne se je krščanstvo postopno umikalo, doživljalo poraze, Cerkev pa je v tem obdobju v marsičem popuščala, se prilagajala… . A priznati si moramo: krščanstvo je ob tej plimi poganstva v defenzivi, v našem času je ta bitka dokončno izgubljena, krščanske civilizacije ni več, in kristjani so postali marginalizirana manjšina.
Ali to pomeni tudi konec civilizacije (Zahoda) kot takšne, konec vsake religije in morale? Nikakor, v to praznino, ki je nastala po izginotju krščanstva, vstopajo razne poganske religije, politeizem in panteizem. Gre tudi za zdrs v neko predkrščansko poganstvo, kar je po svoje razumljivo, saj je monoteizem kot razvita in kompleksna vera sekundarna religija in zato dokaj krhka, poganske vere so v človeštvu nekaj primarnega. Morala? V »krščanskem veku« je za samoumevno veljala morala, temelječa na krščanskih načelih, vera in morala: povezano. V sodobnem poganiziranem svetu pa je morala postala »državna«, vzpostavlja se s sprejemanjem neke zakonodaje, tudi z državno prisilo, duhovniki, Cerkev – to je postalo ločeno od tega, mediji, ki jo propagirajo, so »prižnica« tega sveta.