2.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 25 novembra, 2024

Se moramo bati slovenskega sodstva?

Piše: dr. Stane Granda

Pravnik akad. prof. dr. Gorazd Kušej (1907−1985): »Ne iščite pravice na sodišču!«

Sodstvo  na slovenskem ozemlju se je ob koncu Avstro-Ogrske, konkretno po letu 1901,  »proslavilo« z znamenitim primerom Bratuša, ko so moža in ženo obsodili uboja hčere, njeno razkosanje in celo njeno zaužitje. Usmrtitve je očeta s pomilostitvijo rešil cesar Franc Jožef, ki je bil glede smrtnih obsodb dokaj previden. Nesrečni oče je prek jetniškega spovednika dosegel revizijo procesa in bil oproščen. Pojavila se je tudi domnevno umorjena hči, ki so jo našli v Novem mestu. Zločinska sodba je sprožila v monarhiji globoke sodne reforme.

Starojugoslovansko sodstvo se je na slovenskem ozemlju posebno »proslavilo« v tridesetih letih, ko je kruto obračunavalo z  udeleženci »šenčurskih dogodkov«, množičnih demonstracij, na katerih so zahtevali boljše možnosti za slovenski kulturni razvoj in menda celo  vzklikali Sloveniji republiki. Glavni akter je prestajal kazen v zloglasni beograjski Glavnjači. Pri tem je posebno umazano vlogo opravil eden največjih slovenskih pesnikov pravnik Alojz Gradnik. Bil je navdušen Jugoslovan.

O slovenskem  »sodstvu« ne gre izgubljati besed. Zaznamovala ga je revolucija in tega se ne more otresti. Izraz krivosodje je premil. V njem so nekajkrat slabše razmere kot v zdravstvu, saj ti to noče škodovati. Da je to kot tako ostalo do konca komunizma, kaže znameniti primer Uhernik. Nesrečni kmet izpod Gorjancev je bil obsojen uboja soseda. Soobtoženo ženo so prisilili v priznanje. Mož Martin pa pritisku ni popustil in se je boril za svojo nedolžnost s tipično dolenjsko trmo. Prišlo je do revizije procesa in 32 let po zločinu, osem let je preživel v zaporu,  je bil nesrečnik leta 2006 oproščen. Dobil je majhno sodno odškodnino, ki pa niti po naključju ni sorazmerna z uničenjem družine. Ta je bila izpostavljena najhujšemu maltretiranju. Sodniku in vsem tistim, ki so montirali sodni proces, se ni nič zgodilo. Pač pa je bil sodnik, ki ga je na prvem sojenju oprostil, premeščen na mesto sodnika za prekrške v Črnomelj. Pomagal je tudi pri reviziji in tako reševal čast poklica slovenskega sodnika. Resničnega zločinca, čeprav so celo stoletne bukve šepetale njegovo ime, niso nikoli ne iskali ne  »odkrili«. Po ravnanju oblasti in takratnih medijev je utemeljena domneva, da so v ozadju ideološki problemi, da je bilo treba oprati in rešiti »našega« in da je bil Martin Uhernik določen za krivca.

Sodstvo ostaja glavno orožje starih sil tudi po osamosvojitvi. Skoraj nič se ni spremenilo, mogoče celo poslabšalo. Obstajajo nedotakljivi kot na primer ljubljanski župan Zoran Janković in posamezniki iz kroga osamosvojiteljev, s katerimi se lahko počne, kar jih je volja. Poglejmo, kaj so doživeli številni, ki so »zafurali TAM, Litostroj in mnogo drugega, kako pa so se znesli nad Bavčarjem. Da o Janši niti ne govorimo. Kaj vse je morala pretrpeti celo njegova družina. Niti dojenčka nista bila izvzeta. Oblast Svobode je dokončno razkrila, kako globoko sovražijo slovensko osamosvojitev oziroma uvedbo demokracije. Ne samo da so imeli posebno sekretarko za preganjanje vsega, kar je povezano z osamosvojitvijo, in je bil ukinjen komaj vzpostavljeni muzej, ampak so vodili celo seznam janšistov, ki jih je izdelal sam nekdanji vrh policije.

Dr. Milko Novič je bil kot deklarirani janšist skrajno «primeren« za izbor morilca direktorja Kemijskega inštituta. Aretirali so ga 22. decembra 2014 in ga obsodili na 25 let zapora. Primer, ki bo prišel v pravno zgodovino postkomunističnega sodstva, je bil poln zapletov in obratov, ki jih je mogoče razložiti in razumeti le politično. Nikoli pravno! Decembra 2021 je bil pravnomočno oproščen z zavrnilno sodbo višjega sodišča. Čeprav je obramba opozarjala na verjetnega morilca, je tožilstvo vztrajalo pri dr. Noviču. Ta je več let po krivici presedel v zaporu. Leta 2021 ga je sodnik Zvjezdan Radonjić oprostil umora direktorja Kemijskega inštituta. Namesto da bi iskali pravega morilca, so ga osumili kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Očitno nekateri menijo, da ni zmagalo pravo, ampak sodnik. Čeprav imata nasprotna stran in tožilstvo vso pravico, da se s sodbo ne strinjata, je dejstvo, da predloga Novičeve obrambe, naj iščejo morilca, ni bilo upoštevano. Ta je še vedno na prostosti. Kot v primeru Uhernik. V obeh primerih je bil branilec krivo obtoženih isti odvetnik: Jože Hribernik! Zaslovel je že kot branilec kosovskih rudarjev leta 1989.

V Sloveniji je pravna kultura izjemno nizka. To je dokaj nenavadno, če vemo, da sta prvi tiskani slovenski besedi iz leta 1515 »stara prauica«. Javnost  bolj časti odvetnika, ki doseže oprostitev nedvomnega morilca kot pa onega, ki doseže oprostitev krivo obtoženega. Prav zato je stran, ki ima več empatije do pravne države, strahotno prizadeta ob vklenitvi Zvjezdana Radonjića. V njej vidijo vklenitev prava, pravne države, demokracije, humanizma, slovenske prihodnosti …

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine