Priznam, dragi bralke in bralci, da sem grešil. V mislih, besedah in dejanju. Zakaj? Opredelil sem se proti uporabi burkinija v bazenih in celo pripomogel k temu, da so se primeri takšne uporabe znašli na spletni strani Demokracije. Menda sem celo pisal lažne novice o posilstvu, ki naj bi ga bili v Ljubljani zagrešili migranti. Zagotovo pa sem večkrat dejal, da bi morala naša država zapreti meje za migrante. Mea culpa, mea maxima culpa!
Zadnji stavek v uvodu se sliši skoraj kot »meja na Kolpi«, a kaj ko je ta meja zadnja tri leta zelo prepustna za številne »romarje«, ki mejo prestopijo kar peš – včasih so jih tihotapci vsaj vozili v kombijih ali tovornjakih v Italijo – in pot nadaljujejo do tja, kamor pač pridejo. Če jih po naključju zaloti policija, preprosto zaprosijo za azil in so nenadoma pod mednarodno zaščito. A ker so v nekaterih evropskih državah na oblast prišle vlade, ki niso naklonjene množičnemu (in nenadzorovanemu) priseljevanju, so se organizatorji migracij, podprti z Judeževimi, pardon, Sorosovimi novci, posla lotili drugače. Sedaj iz Afrike pošiljajo migrante in jih pustijo nekje sredi Sredozemskega morja, potem pa jih evropske ladje rešujejo. In jih pripeljejo – kajpak v Evropo. In smo spet tam. Namreč pri pretakanju (krokodiljih) solz levičarskih aktivistov, ki pomilujejo usodo ubogih beguncev in hkrati žugajo vsem tistim, ki bi si upali podvomiti o tem vsiljenem konstruktu, ki igra predvsem na čustva ljudi. Bolj grozljivo pa je, da se tovrstnemu solzenju pridružujejo tudi mnogi katoličani, ob tem pa si zatiskajo oči pred grozečim ozadjem migracij iz večinsko muslimanskih držav. Neki italijanski škof je celo predlagal, da bi cerkve preprosto predelali v mošeje – češ da Jezus ni prišel na svet, da bi gradil cerkve.
K sreči je v Sloveniji kar precej kristjanov, ki se zavedamo, da je tudi zdrava kmečka pamet b(B)ožji dar. Večina teh se sicer ne bo izpostavila, morda bo nekoliko ponergala ob soočenju z utopično idejo filantropizma, ki jo pomagajo širiti tudi kristjani »na Sorosov pogon«. Namreč, da moramo Evropejci (in s tem tudi Slovenci) rešiti Afriko tako, da vsaj polovico afriškega prebivalstva vzamemo k sebi. In ko se najde nekaj glasnih »tečnežev«, ki opozarjamo na nerealnost in tudi prikrito sprevrženost takšnega človekoljubja, nas kaj hitro označijo za rasiste – pa ne Mirovni inštitut, pač pa tudi kakšen medijsko prepoznaven klerik. Da ne bo pomote: patru Branku Cestniku čisto nič ne zamerim pisanja o rasizmu, čeprav sem bil sprva slabe volje zaradi njegovega zapisa – a bolj ko razmišljam, bolj spoznavam, da je bila to pravzaprav koristna provokacija, zaradi katere sem denimo samega sebe minuli konec tedna v bazenu nekje na območju Posavja testiral, ali sem res rasist. Med otroki v bazenu je bil eden tudi »čokoladne« polti, pa me to ni niti malo zmotilo. Pri morebitnem primeru burkinijev – kar se je tisti dan v resnici zgodilo v nekem drugem bazenu, v Domžalah − bi bil že precej drugačne volje, a to z rasizmom nima nobene zveze. Še z versko nestrpnostjo komaj kaj.
Vendar ta dejstva ne pomagajo – za vse solzave idealiste bom še vedno javni grešnik, če že ne satanist. Zakaj že? Zato, ker si upam biti politično nekorekten. In ker ne želim biti »priden fantek«, ki bo deloval v mejah vsiljenih kalupov. Krščanska drža pač ne pomeni, da mi že na čelu piše »Lahko me zaj**avate, kolikor vas je volja, saj sem kristjan.« Evangelij res postavlja visoke ideale, a do njih včasih ne gre drugače kot z bojem, tako notranjim kot zunanjim. Če pa se bomo šli politično korektno krščanstvo, potem bo pač treba odpraviti vse tiste praznike v spomin na zmago nad Turki, kot je denimo praznik Rožnovenske Matere Božje v spomin na bitko pri Lepantu, ker pač ne ustrezajo današnji definiciji krščanske drže in ker širijo mržnjo proti muslimanom. Prav zaradi tovrstne verske mehkužnosti se je odpad od krščanstva v Evropi še povečal.
Vseeno pa upam, da je med slovenskimi kristjani še dovolj zdrave pameti in ne bodo nasedli populističnim floskulam tiste stranke, ki prisega na rdečo zvezdo in bi rada v Slovenijo uvozila predvsem dvoje: čim več muslimanov in venezuelski način gospodarjenja. Bog nas varuj tega!
Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Demokracije.
Gašper Blažič
