Piše: Miran Černec
Dragi moji, svet postaja nevaren. Morda nikoli niti ni bilo drugače, a morije, ki jih danes spremljamo v Ukrajini, Palestini, Libanonu, Jemnu in drugje po robu evropsko-mediteranskega prostora, nas na to znova opominjajo.
Uradni razlogi, zaradi katerih se človeška bitja na določenem ozemlju vsake toliko časa odločijo, da se sovražijo in se želijo medsebojno izničiti – čeprav jim to v celoti nikoli ne uspe –, so sicer različni, a vedno enako visoko zveneči; nekateri so menda pripravljeni ubijati in umirati za domovino, drugi za religijo, tretji za obljubljeno deželo, četrti za svobodo in demokracijo, peti za zahodne vrednote in šesti za vzhodne.
Ob tem se vsaka vpletena stran priduša, da je edino njen boj pravičen in svet – a nesrečniki, ki danes ležijo zakopani pod ruševinami Gaze ali v neštetih grobovih pod ukrajinskimi zastavicami, o tem verjetno ne vedo več dosti … Ker je navadnemu smrtniku in kandidatu za udeležbo v tretji svetovni vojni tako v končni fazi vseeno, ali ga bo na fronto poslal Zelenski, Putin, Netanjahu, Ursula ali kak drug dežurni ajatola, bi storil dobro, da si temeljito izpraša dušo, kako drago naj v tem primeru proda svojo kožo – in če jo seveda sploh ima namen prodajati. Menim, da bi ob tovrstni introspekciji velika večina ljudi ugotovila, da je lastno glavo in življenja svojih bližnjih vredno tvegati le za res malo stvari; in da je to še najmanj smiselno početi za abstraktne fraze, s katerimi nas pitajo politični in verski voditelji od Pjongjanga do Bruslja … Dokler torej ne dočakamo dne, ko bodo slednji voljni sami z lastno krvjo dokazovati globino svojih prepričanj, ne bo narobe, če smo previdni kot golobje in zviti kot preste ter se ne pustimo zvleči v še en planetarni armagedon za njihov dobiček.
Slovenci, ki nas je na Zemlji itak premalo in smo predragoceni, da bi se dali mrcvariti za tuje interese, pa se lahko v tem oziru učimo tudi od modrosti, ki je naše prednike ohranjala vsaj 1500 let: vedno je bolje živeti za nekaj kot umreti za nič.
