Piše: Keith Miles
Stvar izbire je absolutno bistvena za sodobno demokracijo in sodoben sistem prostega trga. Izbira pomeni, da se dobavitelj blaga in storitev zaveda, da lahko kupec gre drugam. Enako velja za politiko, tako da lahko volivec neha podpirati vladno stranko in izbere drugo stranko.
Politik ali poslovnež ve, da je na koncu pod nadzorom volivca ali kupca. To je seveda eden od razlogov, da komunistični režimi niso marali izbire. Pogosto na volitvah izbire sploh ni bilo, na listi je bil samo en kandidat, včasih so volivci lahko izbirali med dvema komunistoma. S tem naj bi ustvarili iluzijo demokracije, ki kaže, da so se bali moči besede demokracija, ki izhaja iz stare grščine in pomeni »moč ljudstva«.
Podobno komunisti in socialisti v gospodarstvu pogosto niso dajali izbire, pogosto so dali na voljo le enega dobavitelja blaga ali storitev. Eden najhujših primerov brez izbire je bila komunistična Vzhodna Nemčija kot tudi komunistična Češkoslovaška. Nekdanja Jugoslavija je bila le delno v enakem položaju, ker je položaj različnih republik pomenil, da je obstajal element izbire. Lahko bi denimo kupili pralni stroj Končar ali pralni stroj Gorenje, a je bil uvoz glede na pravo konkurenco iz razvitih držav močno omejen. To pogosto pomeni, da slabši izdelki in storitve ostajajo in da ni inovacij. Vzemimo za primer avtomobil zastava 101. Ni slab avto, vendar tudi ne najboljše razmerje med ceno in kakovostjo. Ali pa vzemimo večinoma pozabljen računalnik Delta, izdelan v Sloveniji. Spet ni grozno, a ni posodobljen in se ni mogel kosati s sodobnimi tujimi izdelki. Po osamosvojitvi in priložnosti za nakup naprednih izdelkov iz tujine sta ta dva skupaj z drugimi umrla kot izdelka. Del dejstva o izboljšanju življenjskega standarda v nekdanjih komunističnih državah je bilo preprosto dejstvo, da človek ni le kupil za enako ceno boljših izdelkov, ampak je pogosto lahko kupil boljše izdelke za manj, pri čemer mu je torej nekaj ostalo.
Konkurenca in izbira sta tako prinesli večjo vrednost in boljše izdelke, zato je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prišlo do svetovnega gibanja za vrnitev monopolnih podjetij v državni lasti v pristojnost zasebnega sektorja. Mnoga so bila gospodarsko neuspešna in so v nekaterih primerih potrebovala državne subvencije. Vrnitev v zasebni sektor je davkoplačevalce razbremenila stroškov in izboljšala uspešnost. Spoznanje, da sta konkurenca in izbira učinkovita pot naprej, je privedlo tudi do tega, da so vlade poskušale uvesti izbiro in konkurenco v tisto, kar se je včasih imenovalo »naravni monopoli«. Sem spadajo plin in elektrika, telekomunikacije, železnice, avtobusi, ceste, voda, televizija, pošta in pridobivanje mineralov. Prišlo je do težnje, da bi na vsa ta področja v takšni ali drugačni obliki spravili konkurenco, da bi izkoristili prednosti nižjih stroškov in več izbire. Levičarski zagovorniki državnega lastništva si prizadevajo za prikaz prednosti državnega upravljanja in se zanašajo na propagando okoli tistih področij, kjer so bili manj uspešni. Toda upoštevajte velik uspeh telekomunikacij in televizije. Tudi skromna konkurenca s cestami, za katere plačujemo, in cestami, ki so lokalne, pogosto povzroči izbiro in boljše ceste. Na področju toplote in električne energije vidimo »domačo proizvodnjo« kot konkurenčni element s sončno energijo in z vrnitvijo na kurjenje lesa na nekaterih področjih.
Leva propaganda, da sta državno lastništvo in monopol boljša, je bila tako jasno ovržena, ko so bile na voljo primerjave Vzhodne in Zahodne Nemčije oziroma Severne in Južne Koreje. Seveda imamo še vedno slabe primere Venezuele in Kube ter nekaterih delov Afrike, kjer je bil vladni nadzor izjemno negativen.
Dejstvo je, da kjer je v političnem sistemu malo ali nič izbire, država na koncu ostane z malo ali nič izbire v gospodarskem sistemu. Posledica tega je nižji življenjski standard in izguba svobode. Na kakršno koli omejevanje konkurence in izbire na obeh področjih je treba gledati z velikim skepticizmom ne glede na to, ali prihaja od socialistov in komunistov ali celo organizacij, kot je EU.
