Piše: Vida Kocjan
Mag. Ivan Simič, davčni svetovalec in predsednik strateškega sveta za debirokratizacijo v času tretje vlade Janeza Janše ter nekdanji generalni direktor Finančne uprave Republike Slovenije (Furs), je eden najboljših davčnih strokovnjakov in poznavalcev davčne zakonodaje in postopkov v državi.
Magister pravnih znanosti, 65-letni Ivan Simič, je pravnik in finančnik. Osnovno šolo je obiskoval pri Gradu in v Beltincih, nato je končal Letalsko gimnazijo v Mostarju. Leta 1986 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, ko je tudi končal četrti letnik Fakultete za šport. Magisterij je končal leta 2008 na Pravni fakulteti v Mariboru. Ima bogato poklicno kariero. Bil je kriminalist v Upravi za notranje zadeve in nato zaposlen v gospodarstvu. Od leta 1989 je solastnik podjetja na področju davčnega svetovanja Skupina Simič & partnerji. Bil je tudi dvakrat generalni direktor Fursa. Je odgovorni urednik revije o davkih DENAR, ki izhaja enkrat mesečno. Dvakrat je bil predsednik IOTA − Intra-European Organisation of Tax Administrations, ki združuje 46 evropskih davčnih uprav. Trenutno pa je podpredsednik CFE – Evropskega združenja davčnih svetovalcev.
Vlada je sprejela predlog zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju, in ko navajajo, ta pomeni prelomnico v izboljšanju ureditve plačnega sistema, govorijo o plačni reformi. Lahko temu verjamemo ali pa gre za vladni nateg delavstva, kot opozarjajo nekateri, plačne skoke za elito in skromne dvige za delavce? Kako komentirate vse to?
Strinjam se, da je treba zvišati plače zaposlenim v javnem sektorju, toda le tistim, ki so pridni in ko delajo.
V javnem sektorju je kar nekaj takšnih, ki hodijo samo v službo.
Se strinjam. Vsi tisti, ki smo delali v javnem sektorju, oziroma če zožim na državno upravo, in smo opravili tudi kakšne analize dela zaposlenih, vemo, kakšno je realno stanje. Vemo, da je kar nekaj takšnih, ki hodijo zgolj v službo. Ker ni pravega nadzora in ker jih ščiti zakonodaja, si to lahko privoščijo. Če bi si odgovorni upali izvesti pravo reorganizacijo dela, če bi si upali zahvaliti se tistim, ki ne delajo ali delajo manj, kot bi lahko, bi naša državna uprava oziroma širše javni sektor bil vitkejši in varčnejši. Potem ne bi bilo treba zvišati mase za plače, saj bi, to je moja ocena, obstoječa masa plač zadostovala za stimulativne plače pridnim in zagnanim za delo. Tako pa se nenehno zaposlujejo novi kadri, ki delajo tudi tisto, česar nekateri obstoječi ne želijo delati. Pred časom sem že povedal in to bom še enkrat ponovil: javni sektor bi lahko s pravo organizacijo dela in z ustrezno odgovornostjo zaposlenih delal s tretjino manj zaposlenih, seveda z ustrezno stimulacijo plač tistih, ki bi delali.
Navajajo tudi, da so sprejeli izhodišča za davčno reformo, vi pa ste to označili za davčni kaos. Kako je s tem, kakšno je vaše stališče do davčnih sprememb?
To ni davčna reforma oziroma ni tisto, kar razumemo pod davčno reformo. Ne bom trdil, da nekateri predlogi niso v redu, predvsem na področju davčnega postopka, ki je potreben noveliranja in predvsem preštevilčenja členov, kar pa je zahtevno delo. Sliši se enostavno, toda treba je ustrezno povezati vsa sklicevanja na posamezne člene. O davčnem kaosu sem govoril v povezavi z uveljavitvijo zakonskih sprememb, s pripravo pravilnikov, njihovo uveljavitvijo in seveda s spremembami informacijskega sistema Fursa. Vse mora biti aktivno 1. 1. 2025, kar pa bo po mojem mnenju nemogoče. To so med seboj povezane zadeve, in šele ko so vse izpolnjene, lahko govorimo o tem, da je bila sprememba davčne zakonodaje uspešna. Delam v praksi, trikrat sem vodil davčno oziroma finančno upravo in točno vem, o čem govorim in kaj to pomeni. Odgovorni lahko rečejo, da to ne drži in da bo vse potekalo v redu, toda tega ne morejo reči meni. Oni na ta način lahko skrivajo dejansko stanje, toda računovodje in kontrolorji v finančni upravi točno vedo, kaj se dogaja ob takšnih spremembah. Žal pa se v finančni upravi in na ministrstvu za finance zavedajo, da si računovodje in njihove organizacije ne upajo povzdigniti glasu, ker se pač bojijo, zato si odgovorni lahko privoščijo takšno nasilno spremembo davčne zakonodaje.
Kako bi se morale spremembe davčnih predpisov izvajati v praksi?
Odgovorni bi se morali sprememb davčnih predpisov lotiti pravočasno in zavezancem ter zaposlenim v finančni upravi dati na voljo dovolj časa, da se pripravijo na te spremembe. Poleg tega bi pri spremembi davčnih predpisov morali sodelovati vsi deležniki. Tudi gospodarstvo in davčni svetovalci, ki bi tudi dejansko delali na teh spremembah. Finančni minister je ustanovil strateški svet za davke kot svoje posvetovalno telo, toda kolikor slišim, člani strateškega svet niso kaj dosti sodelovali pri pripravi zadnjih sprememb davčnih predpisov. Imam občutek, da so samo nemi opazovalec. Če jim to ustreza, potem v redu. Enkrat se bodo vprašali, kaj sploh delajo tam. Oba predstavnika GZS in OZS, ki sta bila člana tega strateškega sveta za davke, sta izstopila.
Finančni minister Klemen Boštjančič je precej poln sam sebe, zaveda se, da za njim stoji parlamentarni glasovalni stroj. Kako vi ocenjujete njegovo delo, včasih se tudi zlaže (primer davčni ukrepi)?
Ne želim izgubljati preveč besed. Je finančni minister, ki želi dajati vtis, da ve veliko o davkih, toda ni tako. Na kritike odgovarja z živčnimi izjavami na televiziji, potem pa to, kar trdi, da ne obstaja, naslednji dan predstavi javnosti. Nenehno nam obljublja novo davčno reformo, zapomnili pa si ga bomo kot tistega finančnega ministra, ki je takoj po prihodu na to funkcijo odpravil za davčne zavezance ugodno davčno zakonodajo prejšnje vlade in s tem povečal obdavčitev davčnih zavezancev.
Vlada je sprejela predlog sprememb državnih proračunov za leti 2025 in 2026 z rekordnimi načrtovanimi prihodki (leta 2025 pri 15,2 in leta 2026 pri 15,9 milijarde evrov). Odhodki bodo v vsakem od teh dveh let 17,1 milijarde evrov, kar pomeni, da bodo vsako leto porabili več, kot se bo steklo v državni proračun. Skupno načrtujejo 3,1 milijarde evrov primanjkljaja. Kako vse to ocenjujete, navsezadnje so prihodki zaradi višji davkov bistveno višji kot v letih pred tem?
Ko je prejšnja vlada v času epidemije napovedala nižji primanjkljaj, kot je navedeni, so jo mediji in takratna opozicija nenehno napadali. Danes imamo normalno stanje, ni epidemije, davčni prihodki so vsako leto višji, žal pa je tudi poraba vedno višja. Včasih gre za tudi za nepotrebne investicije, gre za drage investicije in gre za investicije, ki v sebi vsebujejo tudi nepotrebne stroške. Omenil bi nakup računalnikov in različne obnove, kjer se sredstva trošijo nenadzorovano. Ko vprašam gradbenike, koliko bi na primer stala obnova oziroma dokončanje poslovne stavbe na Litijski, mi dogovarjajo, da bi to stalo 800 do 1.000 EUR/m2. Nasprotniki pa trdijo, da 2.000,00 EUR. Lahko si predstavljamo, kam gre ta razlika.
Primanjkljaj bodo nedvomno pokrili tudi z dodatnim zadolževanjem. S tem hitijo že zdaj, prejšnji teden so nas namreč spet zadolžili za 750 milijonov evrov, letos za 2,75 milijarde evrov. Je vse to potrebno?
Pri nekontrolirani ali preveliki potrošnji je to potrebno, saj drugače ne moreš izvesti načrtovanih investicij. Menim, da bi bilo treba v določenem obdobju zategniti pas in poraba ne bi smela preseči prihodkov. Ta vlada si to lahko privošči, saj jo mediji pustijo pri miru, posledice tega zadolževanja pa bodo nosile prihodnje vlade.
Značilnost te vlade je, da predvolilnih obljub ne izpolnjujejo, edina, ki velja, pa je tista o večjih davkih, kjer je premier Golob že v predvolilnem času nonšalantno napovedal, da bodo davki višji, saj on ne ve, kaj bi z več denarja, zapravljal bi ga za neumnosti …
Ta njegova izjava je bila neprimerna, je pa bila všeč volivcem, ki imajo nižje dohodke, ki plačujejo nizke davke in ki jih je več, kar pomeni, da od njih na volitvah dobiš največ glasov. S tem se napadajo delodajalci in tisti, ki veliko zaslužijo in plačujejo visoke davke, kar pa je napačno. Zato se nam počasi nekatere fizične osebe selijo v druge države. Predvsem je zanimiva Hrvaška.
Kako je mogoče, da državljani še danes ne sprevidijo, v katero smer koalicija vodi to ladjo, Slovenijo?
Mnogi so to že ugotovili in to tudi izpostavljajo v zaprtih krogih, javno pa si tega ne upajo povedati, saj je danes po vsem tem težko priznati, da si volil to koalicijo. Nekateri državljani so še danes prepričani, da je prostovoljno zdravstveno zavarovanje ukinjeno in da so privarčevali ta znesek, saj oni tega prispevka ne plačujejo več, čeprav je jasno, da jim ga izplačevalci odbijejo od njihove plače, pokojnine …
Imate veliko stikov z gospodarstvom, zapisali ste, da so vas na nedavnem kongresu menedžerjev v Portorožu spraševali, kdaj se boste vrnili na Furs in zakaj ne povedete podjetnikov proti vladi, ki zatira podjetnike. Vaš odgovor je bil zanimiv …
Res je. Vedno več posameznikov me sprašuje, kdaj bom znova vodil Furs, ker da so razmere nemogoče, nekateri pa me celo prosijo, naj ponovno prevzamem vodenje Fursa. Vsem odgovarjam identično, dvakrat je bilo dovolj. Pokazal sem, kaj se da narediti; v mojem času smo poenostavili poslovanje davčne uprave in spremenili odnos do davčnih zavezancev. Eden glavnih razlogov, zakaj ne bi več prevzel vodenja Fursa, pa je, da svojih vsakokratnim sodelavcem ne želim povzročati težav. Predvsem po mojem zadnjem odhodu s Fursa junija 2022 so moji ožji sodelavci doživljali masaker. Tega se na da opisati. Kot veste, je sedanja koalicija za takšen masaker dobila dovoljenje od svojih volivcev in sedanji predsednik vlade je že pred volitvami in po volitvah izjavljal, da bodo zamenjali ves kader prejšnje vlade. Tako je 16. 4. 2022, to je pred volitvami, v Dnevnikovem Objektivu izjavil:
»Prizadevali si bom, da v šestih mesecih po volitvah razčistimo z dediščino aktualne vlade. To je prvi predpogoj, da bomo prišli do temeljev, na katerih bomo gradili boljšo družbo.
Dediščina te vlade so nekompetentni ljudje na vodstvenih položajih, ne samo v državni upravi, tudi v javnih zavodih, agencijah, podjetjih v državni lasti.«
Kot veste, sem po tej izjavi dejal, da bom s prihodom nove vlade odstopil, in to sem tudi storil. Nihče mi ne bo govoril, da sem nekompetenten, še najmanj pa tisti, ki sam deluje nekompetentno. Vem, kaj znam, vem, kaj sem naredil, ko sem trikrat vodil davčno upravo, in to v dveh državah, zato si tega ne dovolim. Vidimo, kaj se sedaj dogaja, kako odstopajo in se menjajo ministri, kako upravljajo naše premoženje in podobno. Zame je minister Matjaž Han edini minister, ki svoje delo opravlja v redu in v interesu državljanov in podjetnikov. Je edini minister, ki ne daje neuresničljivi obljub, temveč je v svojih napovedih realen.
V zvezi s pozivi oziroma prošnjami nekaterih menedžerjev, naj povedem menedžerje proti tej vladi, pa sem odgovoril, da imamo zakonito izvoljeno vlado, ki vlada po svojih sposobnostih, zato ne vidim potrebe po revoltu. Imamo to, kar je večina izvolila. Najbolj zanimivo pa je to, da se sedaj niti ta večina ne strinja s sedanjo vlado, kar kažejo ankete.
V levici bi podjetnike še vedno z bajoneti »sterali« (nagnali) v morje. Menite, da še vedno mislijo, da denar raste na drevesih?
Ne vem, kaj mislijo. Vem le, da če želiš kaj ustvariti, moraš trdo delati, in to cele dneve. To je življenje podjetnikov. Ni vsem dano, da imajo NVO, da izpolnijo prijave, jih pošljejo na ministrstvo in od tam dobijo sredstva za mirno delovanje oziroma življenje. Vse to pa jim je omogočeno iz davkov, ki jih plačujejo podjetniki. Znajo pa širiti neresnice o posameznikih.
Področje, kjer se nič ne premika oz. gredo stvari zelo navzdol, je tudi zdravstvo. Kako to komentirate?
V zdravstvu sem zadnje leto in pol. Tisto, kar sem opazil, je, da se je v državi s pomočjo politike ustvarilo veliko sovraštvo do pridnih zdravnikov in do zasebnih medicinskih centrov, ki so lahko bolje opremljeni kot javni zdravstveni zavodi in imajo tudi boljše kadre. Prav tako opažam, da je vedno več zdravnikov, ki ne delajo v javnih zdravstvenih zavodih. Menim, da so koncesije nepotrebne in da bi moralo biti državljanom prepuščeno, da se sami odločajo, kje se bodo zdravili − ali pri zasebnih ali v javnih zdravstvenih zavodih. Pri nas bomo očitno morali iti čez to obdobje sovražnosti do zasebnih medicinskih centrov in prepovedi dela zdravnikov iz javnega sektorja v zasebnem sektorju. Čez nekaj let pa bomo ugotovili, da je bila to napačna odločitev. Državljanom, ki plačujejo zdravstveni prispevek je treba omogočiti, da se zdravijo, kjer si želijo, ZZZS bi moral kriti vse te stroške ne glede na to, ali gre za zdravljenje v javni ali zasebni zdravstveni ustanovi.
Najbolj nesmiselno se mi zdi izpostavljanje zdravnikov, ki delajo v javnem in zasebnem zdravstvu. Imenujejo jih dvoživke. Vsi ti, ki jim to očitajo, pa niso niti toliko sposobni, da bi preverili, koliko pa ti, ki popoldne delajo v zasebnem zdravstvu, naredijo dopoldne v javnem zdravstvu. Po mojih informacijah skoraj vsi v javnem zdravstvu izpolnijo ali celo presežejo svoje obveznosti. So svobodni državljani, ki v svojem prostem času lahko počnejo, kar želijo. Na njihovo dodatno delo je treba gledati tudi kot dodatno plačilo davkov in prispevkov, ki gredo v proračun. Verjamem, da tisti, ki delajo oziroma hodijo v službo za osem ur, ne morejo razumeti, kako lahko nekateri zdravniki delajo še popoldne. Moj odgovor je, da smo ljudje različni, imamo različno energijo, imamo različne potrebe, različne želje in različne sposobnosti. Zaradi tega nekateri želijo več, drugi manj in tega ne smemo omejevati. Tudi sam delam ves dan, vodim več svojih podjetij, delam na trgu, vodim nogometni klub, dve združenji davčnih svetovalcev, sem podpredsednik Evropskega združenja davčnih svetovalcev, predavam na različnih seminarjih in podobno. Ali je kaj narobe s tem?
Vlada je prejšnji teden sporočila, da ne podpira predloga novele Kazenskega zakonika, ki bi vzpostavil kaznivo dejanje napada na zdravstvenega delavca, saj menijo, da so zdravniki že ustrezno pravno zaščiteni. Kaj menite o tem?
Če so res sprejeli takšno odločitev, je moj odgovor, da se z njo ne strinjam. Zdravstveni delavci v javnih zdravstvenih ustanovah so neke vrste javni uslužbenci in bi morali biti deležne enake zaščite.
Konec septembra ste bili na sklepni generalni skupščini CFE – TaxAdvisersEurope − Evropskega združenja davčnih svetovalcev, ki je potekala v Ljubljani v organizaciji Davčnosvetovalne zbornice Slovenije in Združenja davčnih svetovalcev Srbije, izvoljeni za enega od treh podpredsednikov, za kar vam čestitamo. Kakšne izzive vam to prinaša?
To prinaša dodatne obveznosti, vsekakor pa pomeni, da bomo lahko na ta način dali tudi svoj prispevek k delovanju Evropskega združenja davčnih svetovalcev. Že sedaj vodim slovensko in srbsko organizacijo davčnih svetovalcev, tako da je ta nova funkcija nadgradnja mojega dosedanjega dela in vsekakor priznanje s strani članic Evropskega združenja davčnih svetovalcev, ki so mi z izvolitvijo zaupali to pomembno funkcijo.
Kakšna bo po vašem mnenju Slovenija po izteku mandata zdajšnje koalicije?
To oceno naj dajo državljani, predvsem tisti, ki so s svojimi glasovi omogočili sestavo te vlade. Moje mnenje je, da bo po njihovem odhodu, če bo do tega prišlo, potrebna celovita analiza njihovega dela, pregled zavoženih projektov, nova organizacija dela, zmanjšanje števila ministrstev na štirinajst ali petnajst in podobno.
