Piše: Gašper Blažič
Zgodbe o zlorabah nekdanjega jezuita Marka Rupnika so v veliki meri detabuizirale spolne in druge zlorabe znotraj verskih institucij. Téma, o kateri se nekdaj ni nihče pogovarjal, sedaj postaja vse bolj predmet diskusij tudi znotraj Katoliške cerkve.
Naša sogovorka Dragica Čepar v svoji knjigi »Sledovi luči in teme«, ki jo je izdal Zavod Iskreni.net, govori predvsem o veliki zavrženosti in duhovni zlorabi, ki se ji je pripetila v Gibanju fokolarov. To sicer ni edina izpoved, saj so v tujini že pred tem spregovorili nekateri nekdanji člani in članice.
Dragica Čepar (1948) je mladost preživela v vasi Barka blizu Divače. Leta 1968 je vstopila v skupnost posvečenih sester znotraj Gibanja fokolarov. Po pripravljalnem obdobju v Trstu in Loppianu blizu Firenc je delovala v Zagrebu in Splitu. Na mednarodnih srečanjih fokolarov je tudi prevajala. Nato pa so jo iz nepojasnjenih razlogov odslovili iz gibanja in se je vrnila v Slovenijo, kjer pa je ostala povsem izolirana. Vključila se je v Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu. V svoji knjigi »Sledovi luči in teme« je opisala tragično izkušnjo svoje izključitve iz Gibanja fokolarov, avtoritarnega vodenja in duhovnih zlorab.
Vaše ime sem sprva zasledil predvsem v zvezi z molitvenim apostolatom fatimske pobožnosti ter z Odborom za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu. Kdaj se ste prvič srečali z Marijinimi prikazovanji v Fatimi?
S fatimsko pobožnostjo sem se srečala že v otroštvu. Rojena sem v povojnem času in takrat je bilo zlasti na Primorskem zelo razširjeno fatimsko sporočilo. Govorilo je tudi o zlu, ki nas je takrat obdajalo. Domači duhovnik je takoj po prvem obhajilu govoril o fatimskih prikazovanjih in tudi o tem, kaj je Marija tam naročila, in nas spodbujal, naj to izpolnjujemo. Še zlasti nas je spodbujal k pobožnosti petih zaporednih prvih sobot. Marija je obljubila, da bodo tisti, ki jih bodo obhajali, zagotovo zveličani. Tudi doma so nas spodbujali k tej pobožnosti.
V Marijinih sporočilih je bilo dano naročilo posvetitve Rusije Marijinemu brezmadežnemu srcu. To se je sicer zgodilo šele leta 1984 po posredovanju papeža sv. Janeza Pavla II., ki je bil hudo ranjen v atentatu prav na praznik Fatimske Matere Božje tri leta prej, ter s sodelovanjem škofa Pavla Hnilice. Mnogi še vedno dvomijo, da je bila posvetitev popolna, sploh zaradi sedanjega dogajanja v Ukrajini in Rusiji. Kaj pravite na to?
Menim, da je posvetitev, ki jo je naredil papež leta 1984, zagotovo pomembna. Toda mnogi so se osebno posvečali Marijinemu brezmadežnemu srcu že prej. Pri nas je bil ljubljanski škof Gregorij Rožman celo med prvimi na svetu, ki je to posvetitev naredil v imenu svoje škofije in v imenu slovenskega naroda. To je bilo leta 1943. Pred njim so jo izvršili samo Portugalci. Celo papeža Pija XII. je prosil za dovoljenje. Ne bom se spuščala v to, ali je bila posvetitev Rusije leta 1984 popolna ali ne, pomembno je predvsem, da vsak osebno živi to posvetitev in predanost Mariji ne glede na to, da v zasebna razodetja nismo dolžni verovati. V zvezi s tem sem nekoliko v šali vprašala vizitatorja Svetega sedeža v Medžugorju nadškofa Alda Cavallija, kako je s tem, da denimo nismo dolžni sprejeti resničnosti Marijinih prikazovanj. Vernikom ni treba, papež in škofje pa so očitno dolžni verjeti, saj je v Fatimi prav njim naložila dolžnost posvetitve Rusije.
Zanimivo, da je prav v zadnjih dneh prišlo do nove zelene luči za romarske pobožnosti v Medžugorju, kjer se govori, da je to nadaljevanje Fatime, vendar to ni bilo prvič.
V minulih dneh je bilo na Dunaju medžugorsko srečanje, na katerem je sodeloval nekdanji župnik v Medžugorju pater Marinko Šakota, ki je bil letos tudi na obisku v Sloveniji. Pripovedoval je navedbo ene od vidkinj, ki je dejala, »da Marija nikoli ni rekla, naj se borimo za uradno potrditev, ampak da to sporočilo živimo. Da potrditev zahteva samo naš napuh«.
Priznati moram, da dokler ni izšla vaša knjiga »Sledovi luči in teme«, zaradi katere se pogovarjava tu, sploh nisem vedel, da ste bili posvečena oseba v Gibanju fokolarov. Ste to čutili kot življenjsko poslanstvo? Še vedno čutite, da pripadate tej karizmi ne glede na vsa razočaranja?
Sama sem glede tega čutila Božji klic. In ta klic ni nekaj, kar se lahko prekliče. Bog se ne kesa svojega klica in svojih darov. To sem pač čutila in vztrajala, čeprav proti vsaki logiki. Čeprav me marsikdo vpraša, zakaj nisem raje odnehala. Tako lahko proti koncu svoje življenjske poti dam neko sporočilo zvestobe svoji vesti in zvestobe Božjemu klicu.
Že v uvodnih poglavjih, ko pišete o svojem pripravljalnem obdobju v Loppianu blizu Firenc, omenjate, da so se nekatere stvari in stališča vodilnih članov gibanja že takrat zdela precej nenavadna. Prava bridka razočaranja pa so prišla šele kasneje. Kaj je bil pravzaprav sprožilec vsega tega, kar se je dogajalo?
Ureditev gibanja je bila navidezno zelo demokratična, dejansko pa precej avtoritarna. Ustanoviteljica Chiara Lubich nam je bila predstavljena kot namestnica Marije na Zemlji. In mi smo vse to verjeli, zato smo tudi ostali v gibanju. Sčasoma vidiš, da je to vprašljivo, da se nekdo postavi na mesto Boga in »ve«, kaj Bog od mene hoče. Človek mora najprej to spoznati sam v sebi, čeprav mu lahko drugi pomaga, ne more pa mu drugi ukazovati. V gibanju pa ni bilo svobode vesti. Vse je bilo pod vodstvom enega človeka, tudi duhovno vodstvo. To se lahko zlorabi in ni dobro, če je odgovornost za skupnost in duhovno vodstvo v rokah iste osebe. Pred kratkim sem se srečala s sestrami nedavno razpuščene skupnosti Loyola, ki jo sicer poznamo iz primera Rupnik, in so imele podoben problem.
V samem gibanju je »edinost« osrednja beseda, vendar so jo, kakor sem opazil, dojemali v duhu prisile tako kot v Jugoslaviji »bratstvo in enotnost«. V čem je bil torej problem: v sistemu ali duhovni vsebini, bolje rečeno agendi Gibanja?
Edinost je zelo lepa stvar in smo jo tudi resnično doživeli. Naslanjali smo se na Jezusove besede, da »kjer so dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi«, kot je sam dejal. Za tiste, ki z iskrenim srcem pristopijo k temu, je to Božja navzočnost med nami. Ne sme pa se to zlorabljati v smislu, da odgovorni trdijo, da se volja tega »Jezusa med nami« razodeva samo njim, podrejenim pa ne.
Naša vrhovna voditeljica Chiara nam je dopovedovala tako: »Vsi morajo umreti v meni, ker je mene Bog izbral za nositeljico karizme.« To smo delali dolga leta, ko smo umirali v sebi, se odpovedovali svojim interesom, svojim mislim. Človek se s tem razosebi, ne ve več, kdo je. To je zelo nevarno, a zelo veliko je bilo tega. Da nisem edina, ki je doživela zlorabo, sem odkrila šele ob izidu knjige Božja sekta (Ferruccio Pinotti, 2021), ki vsebuje podobna in zelo boleča pričevanja mojih bratov in sester v gibanju po vsem svetu. Tudi to dejstvo me je opogumilo, da spregovorim. Pričevanje dveh že potrjuje, da je nekaj resno. Tu pa je veliko več takšnih, ki so to doživeli.
Tisto, kar me je pretreslo v knjigi, je to, da te sčasoma razosebijo, in če ne ustrezaš nekim predstavam, kmalu tudi ponižajo do dna.
Ponižajo, izničijo … Po navadi ti povedo tako: nisi razumela te duhovnosti, ne znaš umreti svojim željam. Nisem nikoli slišala Jezusa reči ali da bi prebrala njegovo zapoved, naj umremo, ampak je on umrl za nas, da bi imeli življenje. Tudi v Cerkvi imamo pokorščino, toda ima svoje meje.
Navsezadnje, totalitarni režimi 20. stoletja so ravno tako razosebljali in tabuizirali. In terorizirali. Ob tem se spomnim na Angelo Vode in njeno pripoved, sama je bila s srcem feministka in levičarka, ker pa se je upala upreti Borisu Kidriču, ji sistem tega nikoli ni odpustil.
Pred sabo imam tudi zgodbo Angelike Hribar in njene družine. Njihov primer je zelo podoben primeru Angele Vode. Bili so obsojeni na Nagodetovem procesu. Njihov oče je bil socialist, toda bil je pošten. To pa ni bilo dovoljeno. Sama denimo sem naivno verjela ob negativnih izkušnjah, da Chiara ni vpletena, in si dopovedovala: če bi Chiara to vedela …
Ampak je vendarle vedela, kajne?
Ona je vedela, nam pa so to prikrivali. Jaz sem do njene smrti leta 2008 verjela, da je ona Božja, pač pa da drugi manipulirajo z njo in z nami, dokler mi niso iz Vatikana poslali pisma, ki so mi ga prej v gibanju prikrivali. In to je bil povod za to, da sem napisala knjigo. Od svojih predstojnikov sem zahtevala rehabilitacijo, in to javno, ker so prej govorili, da sem obsedena od hudega duha, pisali duhovnikom, naj me ne sprejmejo. Jaz pa drugih ljudi skoraj nisem poznala, saj … (več si lahko preberete na portalu Blagovest.si TUKAJ)
