Piše: Alenka Bizjak, Ljubljana
»Ne obračajmo se stran (od Stanežič in Mednega), Delo, 5. oktober 2024, je naslov pisma, v katerem gospa Darja Mihelič pove, da je ustanovljena civilna iniciativa, ki nasprotuje načrtom direkcije ministrstva za infrastrukturo zaradi načrtovanj dvotirne železnice Ljubljana – Kranj. Ta namreč ne bi tekla ob že obstoječi progi, temveč bi nekaj kilometrov tirov presekalo ovinek prejšnje trase prek zemljišč Stanežiče in Medno ter skozi Medanski hrib, pri čemer bi bilo spet uničenih 53 hektarov kmetijskih zemljišč. Odsek naj bi hitrim vlakom omogočal skrajšanje vožnje le za eno minuto. Širitev železniške povezave po stari trasi bi stala 50 milijonov evrov, cena po novi dvakrat toliko: 98 milijonov evrov. Kdo se tu iz koga dela norca?!
Podobna načrtovanja grozijo tudi Botaničnemu vrtu v Ljubljani zaradi posodobitve dolenjske železnice. Tu je ogrožen kulturni spomenik državnega pomena, na papirju celo zaščiten, ki ima akreditacijo Svetovne organizacije botaničnih vrtov, ogroža ga pa državna inštitucija, ki bi ga prva morala varovati kot zaščiteno kulturno vrednoto in ponos mesta. Podirali naj bi več kot 200 let stara drevesa hortikulturne posebnosti. Tudi tu je mogoča drugačna rešitev, ker bi za drugi tir dolenjske proge lahko uporabili proste parcele na drugi strani obstoječe trase.
V tedniku Mladina z dne 4. oktobra letos pa berem članek z naslovom »Kdo leta 2024 še seka drevorede?« berem, da je ministrstvo za gospodarstvo odobrilo evropska sredstva za posek drevoreda iz leta 1825 v Pivoli v občini Hoče-Slivnica, kjer so na najboljših kmetijskih strnjenih zemljiščih ne dolgo nazaj postavili lakirnico Magna kljub nasprotovanju stroke, ki sedaj stoji sredi polja in nemo opozarja na brezbrižnost in neodgovornost. Drevored v Pivoli je kilometer dolg dvostranski drevored lip, v zadnjem delu visokodebeljnih hrušk, vpisan v kataster iz leta 1825, sestavlja ga več kot 220 dreves, v preteklosti mu je bilo priznanih več kulturno-naravnih varstvenih statusov. Sedaj občina svojo izjemno znamenitost ogroža s projektom ureditve tematske in pohodne poti ob tem drevoredu, kar občina predstavlja kot turistični projekt. Za novo pot iz bitumenske prevleke, delno tudi asfaltne, naroča podrtje 158 dreves, večinoma tudi zdravih dreves, od tega 85 dreves z obsegom večjim od 1,5 metra in naroča novih 220 sadik lipe za novo zasaditev, kar v bistvu pomeni odstranitev celotnega drevoreda. V civiliziranem svetu pa danes velja, da je treba vsako drevo nekako obdržati, še posebej večje drevo zaradi njegove krošnje. Svojo, z odlokom zaščiteno naravno znamenitost uničuje s posekom, namesto da bi poiskala novo lokalno cesto, ki bi nadomestila cesto skozi drevored in ga tako ohranila.
V Delu, 17. septembra letos pa sem brala skrbne besede gospe Ksenije Benedetti, njen poziv z naslovom »Kdo bo končno ukrepal ali bomo izgubili še en naravni slovenski biser« in vse dni sem zaman pričakovala odgovor pristojnih vladnih služb. Gospa omenja občino Cerknica, njeno jezero in okolico, kjer si enkratnost tega prostora neki zasebni investitor celo ob sramotni naklonjenosti občine drzne med jezerom in znamenito Križno jamo načrtovati 17 samostojnih hiš, dokupiti še več parcel in v prihodnosti postaviti pravo naselje. Do danes nobenega odgovora. Kje so inšpekcijske službe, kje je tu presoja vplivov na okolje? Območje je zanesljivo vodnato v bližini presihajočega Cerkniškega jezera. V prejšnji državi so ozaveščeni domoljubi preprečili gradnjo akumulacije Cerkniško jezero, na katerem so nekateri že videli jadrnice za tako imenovani turistični razvoj. Prostor, kjer se kot po čudežu pretakajo podzemne vode, je nedotakljiv. Zato roke stran od tega fenomena.
Se zgodovina res ponavlja v državi brez vsakih načel? Brez spoštovanja lastnih zakonov, odlokov in predpisov ob neprestanem besedičenju za uveljavitev pravne države!
