Piše: Andrej Sekulović
Prof. dr. Rafael Mihalič, univ. dipl. inž. elektrotehnike, je bil dolga leta predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. V svoji karieri je na tem področju deloval tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Z njim smo se pogovarjali o situaciji s TEŠ 6, o energetski in okoljevarstveni politiki Slovenije in Evropske unije ter o drugih pomembnih vprašanjih.
Prof. dr. Rafael Mihalič je diplomiral, magistriral in doktoriral na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Po diplomi se je zaposlil kot asistent na Katedri za elektroenergetske sisteme in naprave. Med letoma 1988 in 1991 je bil zaposlen pri SIEMENS AG Erlangen na Inštitutu za razdeljevanje električne energije in načrtovanje omrežij v Nemčiji. Po vrnitvi v Slovenijo je nadaljeval z delom na Fakulteti za elektrotehniko.
Za začetek se dotaknimo aktualnih tem. Kako gledate na zdajšnjo polemiko okoli TEŠ 6 in na kritike, povezane s to termoelektrarno?
Ko govorimo o TEŠ 6, velja najprej izpostaviti nekaj osnovnih dejstev o šoštanjski termolektrarni, da bo vse skupaj laže razumljivo. Po mojem subjektivnem mnenju v zadnjih desetletjih ni projekta v Sloveniji, ki bi bil bolj popljuvan in kritiziran v veliki večini medijev, kakor je nesrečni TEŠ 6. Velika večina avtorjev kritik TEŠ 6, pa naj so te upravičene ali ne, pravzaprav ignorira njeno vlogo v slovenskem elektroenergetskem sistemu (EES) in ekonomski doprinos Sloveniji kot celoti in izpostavlja nekatera dejstva brez dokazov, kakor da bi bila to neka »splošno znana resnica«. Tehnično gledano je TEŠ 6 odlična elektrarna z odličnimi dinamičnimi lastnostmi in visokim izkoristkom. Za količino elektrike, za katero so predhodni bloki v TEŠ potrebovali 5 milijonov ton premoga, ga TEŠ 6 potrebuje le 3,5 milijona ton. Poleg tega gre za »butično izvedbo«, prilagojeno konkretnim razmeram. To je nekaj povsem drugega kot standardne premogovne termoelektrarne (dvakrat večje od TEŠ 6), ki jih Kitajska odpira v povprečju vsak teden eno že precej let (stanje v Indiji pa se temu približuje) in glede fleksibilnosti obratovanja ne sežejo TEŠ 6 do kolen. Tam pač te lastnosti ne potrebujejo, v Sloveniji pa je zaradi specifičnosti EES praktično nujna.
No, zdi se, da je prišlo do napačnih ocen pri samih stroških …
Take elektrarne (kot TEŠ 6) pač ni mogoče zgraditi za takratnih 600 milijonov evrov, kakor je bilo predstavljeno parlamentu, in tistih 1.400 milijonov evrov končne cene ni nerealna številka. Če in koliko je pri tem denarja izpuhtelo neznano kam, ni tema za elektroenergetike, pač pa za kriminaliste. Kakor sam razumem pravno državo, pa sem verjetno naiven, naj vsak, ki pljuva po TEŠ 6 in obtožuje vse povprek, predloži dokaze za to. Če jih ima in jih ne predloži, je kriv prikrivanja kriminala, če jih nima in kar v tri dni obtožuje ter s tem dela škodo tako TEŠ kakor celi elektroenergetski stroki, pa je kriv obrekovanja ali lažnega obtoževanja ali česarkoli že. Pravniki bi prav gotovo kaj našli.
Zdi se tudi, da je TEŠ 6 sicer dobra dolgotrajna naložba, ki jo skušajo hromiti različne »okoljske« organizacije in pravila …
TEŠ 6 je bila v zadnjih desetletjih steber slovenske proizvodnje električne energije, porok stabilnega obratovanja slovenskega EES in je družbi prinesla zelo velik neto dobiček. Koliko ljudem (rudarjem) je dala delo? Koliko davkov je samo iz tega naslova šlo v proračun? V zadnjih nekaj letih je v podnebni sklad vplačala približno 500 milijonov evrov. Kam je šel ta denar, da se lahko različne t. i. okoljske organizacije množijo kot gobe po dežju? In potem pljujejo po TEŠ 6, kakor da je kriva za vso kugo sveta, točo, slabo vreme in poplave. Skratka, morebitne nepravilnosti so stvar kriminalistov in s TEŠ 6 kot energetskim objektom nimajo zveze, TEŠ 6 kot elektroenergetski objekt je povsem drugo poglavje. Tega ne gre mešati!
Kaj torej menite o morebitnem zaprtu te elektrarne? Kako bi to na Slovenijo vplivalo dolgoročno?
Zadnjih nekaj let izkazuje finančno stanje TEŠ rdeče številke. Sam bi kot laik na tem področju dejal, da ima glede na vse skupaj še majhen »minus«. Kaj drugega je lahko rezultat, če v bistvu zaposluje nekaj tisoč ljudi v rudniku, delo pa je v Sloveniji zelo obdavčeno, in če je samo predlanskim in lani dala za znamenite kupone CO2 300 milijonov evrov. Predlanskim torej toliko kot za premog, lani pa že dvakrat več. Kaj torej pričakovati pri investiciji, ki naj bi obratovala 30 ali 40 let in je tako zasnovana tudi njena finančna konstrukcija, ko nekaj kar naenkrat zviša stroške poslovanja za faktor dva? Seveda ima TEŠ izgubo, ki jo občuti lastnik, za slovensko družbo kot celoto pa vseeno predstavlja dobiček. Logično je, da družba, ki je lastnik, želi maksimirati dobičke in se otresti izgub, saj to je vendar osnovni namen vsake gospodarske družbe. Država pa ima nalogo, da najde optimalno rešitev za blaginjo njenih prebivalcev. V rokah ima škarje in platno in menda tudi ustrezne strokovnjake.
Kot vemo, je Termoelektrarna Šoštanj v zadnjih letih zmetala veliko denarja za t. i. emisijske kupone, kar seveda vpliva tudi na poslovanje in sredstva same elektrarne. Kako gledate na tovrstne kupone?
Dovolite mi, da uporabim izrazje sodobne mladine, ker je tako najlaže povedati. Kuponi CO2 so »kr neki«. Gre za politično iznajdbo in neke fiktivne dajatve za CO2, ki fizikalno za učinek na podnebje nimajo prav nobenega učinka niti smisla. Naj spomnim, celotna EU emitira okrog 6,8 odstotka svetovnih emisij CO2, kar je skoraj 5-krat manj od Kitajske in manj od Indije. Slovenske emisije so še 200-krat nižje. Znano je, da človeštvo emitira le približno 5 odstotkov CO2, ki se sprosti v ozračje po naravni poti. In še češnja na torti: če pred leti še ni bila dovolj jasna vloga CO2 kot »toplogrednega plina« (medklic: to kar imenujejo toplogredni učinek, po definiciji niti približno ni to in je mehanizem učinkov fizikalno povsem drugačen), pa je sedaj povsem jasno, da podvojitev ali potrojitev sedanje koncentracije CO2 na podnebje ne bi neposredno vplivala niti v obsegu merilne natančnosti merjenja temperature. Bi pa seveda bistveno vplivala na ozelenitev planeta, ozelenitev puščav in povečanje pridelka hrane. Seveda bodo tisti, ki od strašenja s CO2 lepo živijo, skočili do stropa in vam postregli s tisoč in eno komplicirano, elegantno in napačno teorijo, ki naj bi dokazovala, da je resnica povsem drugačna.
Tovrstni kuponi pravzaprav uničujejo in hromijo industrijo v Evropi …
Seveda s kuponi lahko uničiš vsako energetsko intenzivno industrijo. Kaj to pomeni za recimo Nemčijo kot motor Evrope, lahko slišimo tule, kjer sopredsednica Alternative za Nemčijo Alice Wiedel kritizira Merklovo, da je uničila nemško gospodarstvo: https://x.com/i/status/1835687116098920478. Če pustimo politično noto govora ob strani, so številke, ki jih navaja dama, grozljive. Nemška in evropska industrija propadata, ker je energija predraga (seveda, če pa plačuje »kr neki« − kupone CO2) in okoljske zahteve neuresničljive.
Emisijski kuponi naj bi spodbujali podjetja, da zmanjšajo emisije, vendar pa se postavlja vprašanje. ali je globalno gledano to smiselno, saj takšen princip ne velja za celoten planet. Kitajska, ena največjih onesnaževalk, se, po domače povedano, precej požvižga na tovrstne stvari. Kakšno je vaše mnenje o tem in o dejstvu, da se tovrstne stvari vsiljujejo predvsem v Evropi in na Zahodu, medtem ko nekatere druge države znatno bolj onesnažujejo okolje in predstavljajo v tem pogledu večje probleme?
K vsemu napisanemu bi morda dodal še to, da bomo v povezavi s CO2 kmalu govorili ne le o Kitajski, pač pa vedno več o Indiji. Ustanovili so ministrstvo za premog ter v naslednjih letih in desetletjih nameravajo odpreti na desetine orjaških premogovnikov. Ne pozabimo, po številu prebivalcev je Indija prehitela Kitajsko in njena »žeja« po energiji postaja nenasitna. Seveda o kakih omejitvah v zvezi z izpusti CO2 nobena od omenjenih držav niti ne razmišlja. Na kakršenkoli očitek odgovarjata: »Ko bomo mi iz zgodovinske perspektive komulativno na prebivalca porabili toliko premoga kakor vi, potem se šele oglasite!« In težko bi jima oporekal.
No, po drugi strani Evropska unija te zadeve deloma »rešuje« tudi tako, da jih preprosto izvaža v tretji svet …
Pa še zanimivo dejstvo okrog evropskega »razogljičevanja«. Če pustimo ob strani nesmiselnost početja in kolektivni evropski industrijski samomor, gre pri evropski zgodbi za zvrhano mero hipokrizije. Evropa se je, kot vemo, odločila, da se deindustrializira na področju energetsko intenzivnih industrij, njene izdelke pa še vedno uporablja. Torej je to industrijo, ki je bila najbolj ekološko sprejemljiva, kar je tehnično in ekonomsko sploh mogoče, zaradi nemogočih zahtev politike preselila v druge države, kot so npr. Kitajska, Indija, Vietnam …. Nekje sem prebral, pa ne držite me za besedo glede natančnosti številke, da je za isti proizvod v omenjenih državah zaradi poceni tehnologije štirikrat več izpustov, kakor jih je bilo pred selitvijo iz EU. O razogljičenju v Evropi, ki povzroči bistveno več izpustov drugje, si naj vsak ustvari svoje mnenje. Edini v Evropi viden rezultat takega početja so visoke cene energentov, uničevanje evropske industrije in kmetijstva ter strmo padajoči standard njenih prebivalcev.
Kako pa bi komentirali energetsko politiko zdajšnje slovenske vlade?
Ta je vpeta v evropsko zgodbo in tu verjetno veliko »soliranja« ni mogočega, sploh če upoštevamo slovensko politično težo (pravzaprav »lahkost«). Pustimo ob strani, da taka energetska politika v Sloveniji mnogim zelo ustreza, vendar zaradi skupnih evropskih pravil prav dosti izbire nimamo. Politiki pač morajo navzven nekaj pokazati, pa naj je še tako tehnično in ekonomsko nesmiselno. Seveda pa jim mnogokrat ne bi bilo treba biti bolj papeški od papeža, kar je značilnost slovenske politike.
Slovenija torej sledi splošnim trendom, ki jih narekuje Evropska unija, ki pa se zdijo včasih precej za lase privlečeni …
Malo sem si ogledal načrte v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih in so skladni z evropsko agendo. Neuresničljivi torej. Razogljičenje v naslednjem desetletju ali dveh v resnici spada na področje fantastike. V preteklih desetletjih in zapravljenih stotinah milijard evrov (samo Nemčija več kot 500 milijard evrov) je Evropi uspelo v celotni rabi energije priti do okrog 10 odstotkov tako imenovanih obnovljivih virov (pretežno sonce, veter). Sedaj bi pa želela skočiti v enakem obdobju z 10 na 100 odstotkov. Pri tem pa vsak ve, da je najlaže na začetku, potem pa vse teže, in da je zamenjava zadnjih 20 odstotkov verjetno težja od prejšnjih 80 odstotkov. Za to ni ne tehnologij, ne materialov, ne denarja in ne usposobljenih ljudi. Rešitev bi seveda bila t. i. odrast (le kje so našli ta izraz?), skromno življenje torej, podobno onemu pred industrijsko revolucijo. Seveda za »rajo«, nikakor pa ne za elito.
Kakšno pa je vaše mnenje o zelenem prehodu, ki ga Bruselj tako ali drugače vsiljuje državam članicam? Menite, da gre za dejanske poskuse skrbi za okolje ali za agendo, ki morda služi določenim interesom?
Kot že rečeno, je vsaka misel na možnost spreminjanja zemeljskega podnebja z omenjenimi bruseljskimi ukrepi nesmisel. Ima pa agenda zelenega prehoda izjemno velike posledice na družbo kot celoto, na prerazporeditev bogastva družbe, »reset« industrije in na način življenja vsakega posameznika. To pa kot tehnik težko kompetentno komentiram. Seveda imam svoje osebno mnenje, ker sam sebi vseeno želim nekako pojasniti dogajanje. Verjetno zaradi same narave ljudi kot vrste za ohranjanje stabilne družbe (beri: jim je mogoče vsiliti pravila in vladati) ta potrebuje »zunanjega sovražnika«. Ker so se čarovnice, hudobni duhovi, razni bogovi, »neverniki«, grdi komunisti in še grši kapitalisti v tej vlogi izpeli, so to vlogo dodelili antropogenim izpustom CO2. Gre za poskus CO2 predstaviti kot dovolj veliko »zunanjo grožnjo«, da ljudje »stopijo skupaj« v boju proti sovražniku. Če je pri tem mogoče »prerazporediti premoženje« (po možnosti iz »njihovih žepov« na »naše račune«), toliko bolje. Kot rečeno, moje osebno mnenje na kratko.
Lahko bi rekli, da gre tu dejansko predvsem za zaslužek in osebne interese ljudi na visokih položajih pod masko »varstva okolja« …
Da ne bom narobe razumljen; varstvo okolja vsekakor DA, »varstvo okolja« (v narekovajih) pa nikakor ne. Zadeva je preprosto eskalirala in vse kaže na to, da bi v imenu »varstva okolja« (z narekovaji) nekateri želeli vpeljati diktaturo in zapovedati vsakemu posamezniku, kako naj živi, kaj sme in česa ne sme. Poglejte samo predpise, ki urejajo kurjenje v naravi. Če grem v naravo na piknik, preprosto nekje zakurim ogenj in pečem koruzo, sem verjetno že kršil kup predpisov, za katere sploh ne vem. Nisem prepričan, da bi lahko Orwellov roman 1984 še uvrstili v znanstveno fantastiko.
Nekatere raziskave kažejo, da stvari glede izpustov CO2 ali tudi globalnega segrevanja niso črno-bele in da določene stvari, ki jih propagirajo osrednji mediji in glavne ustanove EU, ne držijo povsem …
Ja, glede tega se z vami strinjam, zadeve niso tako črno-bele. Se pa jasnijo in vedno manj je med resnimi fiziki dvoma o vplivih človeških izpustov CO2 in metana. Direkten vpliv je nezaznaven in nemerljiv. Niti podvojitev količine CO2 v ozračju ne bi opazno vplivala na temperaturo ozračja, kaj šele tistih 5 odstotkov, ki jih prispevajo ljudje. To, da več CO2 pomeni bolj zelen planet zaradi hitrejše rasti rastlin in njihove večje odpornosti na sušo, lahko v končni fazi nekoliko spremeni albedo planeta in na ta način nekoliko vpliva na temperaturo. Nikakor pa ne prek fizikalno povsem napačno poimenovanega učinka »tople grede«. Preučevanje in okrivitev človeškega CO2 za podnebne spremembe je podobno, kakor bi v trgovini s porcelanom vzel pod drobnogled miš, slona in dva nilska konja pa bi ignoriral, za kaos in črepinje pa okrivil miš.
Čemu pa potem še vedno to trdovratno vztrajanje glede izpustov CO2 v javnosti?
Glavni problem pri tej zgodbi je, da so v t. i. razogljičenje »zmetali« toliko denarja in naredili toliko raziskav, o smiselnosti katerih bi se dalo razpravljati, da v medijih in literaturi močno prevladuje stališče, da so antropogeni izpusti CO2 odločilen dejavnik za zemeljsko klimo. Po drugi strani obstaja velik del znanstvenikov, ki temu argumentirano nasprotujejo, a se njihov glas nikjer ne sliši. Je pa mogoče najti njihovo mnenje, če se malo potrudiš.
Očitno se zato mnenja, ki niso v skladu z »mainstreamom«, nalašč ignorirajo.
Na dlani je, da dogajanja v zvezi s svetovno klimo lahko preučuje le peščica znanstvenih timov na svetu. Seveda lahko fiziki ali kdorkoli že nekaj računajo in modelirajo, vendar, kakor je dejal znameniti nobelovec Richard Feynman: »Ni pomembno, kako lepa je tvoja teorija, ni pomembno, kako pameten si. Če se ne ujema z eksperimentom, je narobe. V tej preprosti izjavi je ključ do znanosti.« Potrebuješ meritve, ki teorijo potrdijo ali ovržejo. V tem je problem. Nekomu torej preprosto moraš verjeti. Dilema je komu. Vem, da naslednje ni znanstveni argument, vendar − če ne verjameš nobelovcem ter upokojenim profesorjem in znanstvenikom, ki so na najuglednejših svetovnih univerzah predavali fiziko plinov, atmosfere ipd. ter napisali bazično literaturo na to temo, potem pa res ne vem, komu bi verjel. Po principu »follow the money« (sledi denarju) pravzaprav samo njim. Tisti, ki še nameravajo graditi znanstveno kariero, si jo lahko v enem stavku z javno izjavo, da ni nobenega dokaza, da je za klimatske spremembe odgovoren človek, zapre.
Bi našim bralcem predstavili kakšne konkretne primere argumentov in znanstvenikov, ki glede tega vprašanja prikazujejo drugačno sliko?
Literature na to temo imam dobesedno »na tone«. Morda bi bilo dovolj za začetek, če si ogledate prispevek skupine uglednih znanstvenikov, ki res razumljivo pojasnijo zadevo v tem posnetku: https://www.youtube.com/watch?app=desktop&v=lMld32HTH9Q (kdor hoče bolj komplicirano ima tole: https://www.youtube.com/watch?v=PHiYqXWGICg). Najbolj izstopajoča imena, po katerih se najde ustrezno gradivo na spletu, so: Richard Lindzen, William Harper, John Clauser, Patrick Moore, v našem prostoru pa smo nekaj na to temo napisali že Mišo Alkalaj, Erik Margan in moja malenkost. Tu se da začeti, potem pa se odpre praktično nov svet.
Bruselj je izdelal načrt, da bi se do leta 2030 avtomobili z motorjem na notranje izgorevanje zamenjali z električnimi avtomobili. Mar električni avtomobili res veliko manj onesnažujejo? Kako bi komentirali to?
Ni dvoma, da so električni avtomobili za določen segment javnega življenja in za nekatere uporabnike »prima stvar«. Le kdo se hoče v mestih, polnih avtomobilov, dušiti v izpušnih plinih?! Prav tako smo si lahko enotni, da je tehnologija baterij naredila v zadnjem desetletju kvantni preskok in da postajajo električna vozila (EV) vedno bolj uporabna. VENDAR! Ne more pa to biti rešitev, ki jo vsiliš vsem ljudem ne glede na njihove želje in potrebe. Poleg očitnih dobrih lastnosti imajo namreč EV tudi slabosti in preprosto večini ljudi za zdaj ne ustrezajo. To je postalo očitno zadnje leto, ko je prodaja EV dobesedno strmoglavila, zavarovalnine so poletele v nebo, rabljenega pa je sploh težko prodati.
Gotovo pa ima omenjeni načrt tudi nekatere pomanjkljivosti, mar ne?
Preprosto mi ni jasno, kako so lahko bili različni menedžerji evropskih avtomobilskih tovarn z milijonsko plačo tako kratkovidni in so povsem presedlali s klasičnega na električni pogon. Z osnovnošolskim računstvom se da pokazati, da če bi želel na enak način in ob enaki gostoti prometa, vendar električnih vozil, na povprečni nemški avtocesti oskrbeti avtomobile z elektriko, bi potreboval na vsaki strani avtoceste 400 kV daljnovod, ki bi bil polno obremenjen. Za informacijo, gre za daljnovode najvišjih napetosti in en sam tak vod recimo Pince-Heviz (v resnici sta tam dva) bi lahko večino časa oskrboval z elektriko celotno Slovenijo. Razen tega ob sedanji tehnologiji za elektrifikacijo vseh avtomobilov sploh ni dovolj surovin na svetu. Še zdaleč ne.
Prav tako se že sedaj avtomobilska industrija sooča s številnimi težavami zaradi tega načrta …
Težko razumem, da je šla Evropa sama sebi uničit še zadnji segment industrije, kjer je prednjačila v svetu, avtomobilsko industrijo torej. Kako so si predstavljali, da bodo na področju električnih vozil lahko konkurirali Kitajski, ki se bolj ali manj požvižga na okoljske standarde in ima svetovno predelavo t. i. redkih zemelj praktično stoodstotno v svojih rokah? Zadeva dobesedno »smrdi« po diverziji evropske industrije. Kar pa zadeva »okoljski vpliv« EV v primerjavi s klasičnimi avtomobili, pa imajo EV, upoštevajoč proces od rudnika (ki so hud poseg v okolje), izdelave akumulatorja (zopet gre za okoljsko zelo problematično proizvodnjo) do avtomobila na cesti, verjetno večjega. Če jih polnimo z elektriko iz premogovnih elektrarn tudi glede izpustov CO2 niso nedolžni.
Na družbenih omrežjih se pojavljajo vse pogostejši posnetki gorečih električnih avtomobilov …
Ne nazadnje lahko EV predstavljajo splošno nevarnost, še posebno ob nesrečah, včasih pa »kar tako«. Gorenje baterije EV namreč sploh ni isto kot gorenje klasičnega avtomobila. Slednji se namreč lahko pogasi, ker gori na podlagi atmosferskega kisika. Litijeva baterija pa tega ne potrebuje in jo lahko brez učinka do mile volje zalivaš z vodo. Poleg tega razvije plamen zelo visoko temperaturo, sproščajo se strupene sestavine. Nedavno se je v Južni Koreji v veliki podzemni garaži sam od sebe vžgal EV in povzročil za več kot 100 milijonov dolarjev škode. Ta vidik ni zanemarljiv, sploh ko bodo EV šli proti koncu življenjske dobe.
Nekateri trdijo, da bi bila jedrska energija najmanj škodljiva in najbolj prijazna okolju, vendar pa seveda takšna prepričanja niso dobrodošla med sodobnimi okoljevarstveniki in njihovimi lobiji in tudi ne med privrženci zelene politike. Kako gledate na jedrsko energijo kot na alternativo fosilnim gorivom? Pa tudi na zahteve predvsem levičarskih okoljevarstvenikov, da se tovrstne elektrarne omejujejo?
Če hočemo biti v Sloveniji elektroenergetsko samozadostni, druge tehnično ekonomske alternative nimamo. Enako velja praktično za na dolgi rok ves svet, saj bo fosilnih goriv prej ali slej začelo primanjkovati oz. bodo postala draga. Vendar glede tega ni treba zagnati panike ali hitenja na vrat na nos. Za nafto poslušam že 30 let, da je je še za 30 let, plina je v nekonvencionalnih nahajališčih in metan hidridu verjetno še za stotine let in premoga (apage Satanas – proč Satan!) prav tako. Je pa jedrska energija verjetno daleč najmanj obremenjujoča za okolje, nevarnost nesreče najmanjša, problem visoko radioaktivnih odpadkov pa je praktično rešen. Razvoj novih tipov reaktorjev bo jedrske elektrarne naredil še zanesljivejše in rentabilnejše. Standardizacija in množična gradnja bi tudi bistveno pocenila jedrsko energijo. Vprašanje pa je, koliko je poceni energija všeč tistim, ki danes dobro živijo od »energetike«.
Novembra bomo imeli v Sloveniji referendum o graditvi drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško. Kakšen, menite, je v Sloveniji odnos javnosti pa tudi vlade do jedrske energije?
Kolikor je meni znano, je bil vselej pozitiven. Malo za šalo, bolj zares, najbolj takrat, ko so nam »od zunaj« (recimo avstrijski aktivisti) želeli v zvezi s tem nagajati. Je pa seveda nevarno, če bi se začele širiti kampanije povzročanja strahu med prebivalstvom. Prav gotovo jih ni malo, ki jim je v interesu, da Slovenija postane čim bolj energetsko nesamozadostna in povsem prepuščena na milost različnim mešetarjem in zaslužkarjem. Omenjena nesamozadostnost avtomatsko potegne za seboj politično in ekonomsko ranljivost države. Veliko ljudi namreč o tej temi ne ve veliko (le zakaj bi navsezadnje morali vedeti) in jih lahko hitro zavedeš. Ne morem si kaj, da ne bi omenil nekega intervjuvanja naključnih mimoidočih na temo, kaj je to atom. Neka gospa je zelo samozavestno zatrdila, da gre za nekaj ogromnega. Pa jo je reporter začudeno vprašal, kako to misli, in gospa pravi: »Mladi mož, ali sploh veste, kako gromozanska je atomska bomba? Kakšen je potem šele atom?!«
Kaj pa menite o samem referendumu?
Po mojem mnenju ta referendum sploh ni na mestu. Gre za vprašanje stroke in o tem ne morejo kompetentno odločati ljudje, ki se na to ne spoznajo. Zakaj pa ne uvedejo referenduma o znižanju davkov ali referenduma o tem, ali bomo še naprej plačevali subvencije za električne avtomobile premožnih, ali o tem, ali sploh hočemo t. i. zeleni prehod, zaradi katerega bomo na koncu povsem po nepotrebnem plačevali petkrat dražjo elektriko, da ne naštevam dalje.
Kako pa gledate na sončne elektrarne (SE), ki jih danes predstavljajo kot najboljšo izbiro za prihodnost?
Kot segment energetske oskrbe, ki je smiseln do določene meje. Glavni problem je to, da v okviru opevanega zelenega prehoda želijo iti daleč čez smiselno mejo. V tej vnemi nas zainteresirani tudi prepričujejo, da gre za najcenejšo alternativo. Seveda gre za zavajanje. Upoštevajoč vse vidike uvajanja velikega deleža sončne energije v EES postane vrednost električne energije na določeni stopnji na trgu vredna nič ali ima celo »negativno vrednost«, cena, ki jo plačamo porabniki zanjo, pa postane petkrat višja od tiste iz klasičnih elektrarn. Pa si te številke nisem sam izmislil.
Za konec. Kaj menite, da je najpomembnejše, ko se danes soočamo z vprašanji energije, energetske politike in varstva okolja, da bi imeli čim bolj jasno sliko?
Pravzaprav ni potrebnega kaj več kakor ščepec zdrave pameti in osnovnošolsko znanje računanja. Dobrodošlo je tudi, da ne verjamemo zgodbicam v maniri bratov Grimm o oskrbi z energijo, ki jih najraje pripovedujejo tisti, ki jim niso jasne niti najosnovnejše fizikalne relacije.
